Pred mano sedi postava skrušene ženske in zre v tla. Celotna njena telesna govorica izraža razočaranje, potrtost in obup. Čakam, da spregovori, a njena usta ostanejo nema. Nekaj časa takole sediva v tišini. Naposled dvigne oči in se zazre vame. S tihim glasom pripomni: »Zavozila sem svoje življenje. Totalno sem ga zavozila. Nikoli se nisem znala postaviti zase in si zaupati.« Imela sem občutek, da se resnično kesa in obžaluje, ker ni zmogla biti močnejša, odločnejša in iskrena sebi. Nadaljuje s svojo zgodbo, kako je kot majhna deklica vselej živela v senci svoje starejše, lepše in samozavestnejše sestre. Zaradi introvertiranosti, je ostajala zunaj krogov osnovnošolskih vplivnic. Pripovedovala je, kako se je trudila storiti zdaj to, zdaj ono, da bi jo sošolke opazile in povabile v svoj krog zaupanja.
Zaman. Izstopala je s svojim »čudaštvom«, kot ga je opisala sama. »Bila sem drugačna. Tihe sorte. Z zanimale so me knjige, glasba, umetnost. In to sem poskušala skriti in prekriti ter se pretvarjati, da tudi mene zanimajo fantje in stvari, ki so pritegnile pozornost mojih takratnih vrstnic.« Tako zelo si je želela postati glasbenica. Oboževala je klavir in vadila je toliko, da so jo starši celo prosili, naj se umiri. Doma niso imeli posluha za njeno strast. Postala je ekonomistka. Nekaj, kar še danes sovraži. Pri 23-ih se je zaljubila v preprostega fanta iz bližnje vasi. A je bil za njene starše premalo »vreden«, da bi ji dovolili poroko z njim. Mama je tako dolgo moledovala naj ga da na čevelj, da ji je naposled ugodila in storila, kar se je »spodobilo«. Še danes ji je žal in boli jo srce, če ga kdaj sreča.
Nadja ne zmore več. Težave ima v odnosu, kjer mož določa vse in o vsem. Nobene samozavesti ne čuti in zelo se boji, da bo vse, česar se loti, storila narobe, napak, nedovršeno. Boji se biti mati svojima otrokoma. Spremlja jo občutek, da jih vzgaja nepravilno in da v resnici niti ne ve, kako je prav. Otroci in mož, pa tudi njeni ostareli starši jo izkoriščajo. Ne zna si pomagati in se postaviti zase. Tudi v službi vsak dan trepeta, da ne bo zmogla, znala. Spremlja jo občutek, da je je vse, kar stori, polovičarsko in nedovršeno. Na sodelavce se obrača z željo po potrditvi, a od njih prejme le negodovanje, izkoriščanje in zavračanje.
Nadja si nikoli v življenju ni drznila zaupati. Njene vsakodnevne presoje in odločitve so bile vselej obarvane z vprašanjem »kaj bodo rekli drugi« in »se to pričakuje od mene«? Nikdar ni uspela natrenirati mišice lastne samozavesti, ki bi ji pomagala odločiti se v skladu z lastnimi željami. Bala se je postaviti lastne cilje, saj nikoli ni bila prepričana, če so »pravi«. Blagoslov zanje je vselej iskala pri drugih: starših, možu, otrocih, sodelavcih. Zatrla je svoj notranji glas, ki jo je prigovarjal in moledoval: »Stori, kot TI misliš, da je prav zate!«
Izguba notranje avtoritete in zaupanja vase je močno pogojena z odnosom in okoliščinami v naši primarni družini. Zelo je pomembno, kako so nas videli in razumeli naši starši. So nas spodbujali, da se učimo iz lastnih napak in izkušenj ali so naša dejanja vselej primerjali in ocenjevali z dejanji drugih, nas poniževali ali kaznovali, če smo storili kakšno napako ter nas pustili brez ljubezni, kadar nismo bili pripravljeni nečesa storiti natančno tako, kot so to zahtevali. Privzgojili so nam občutek nepopolnosti, nezadostnosti in odvisnosti od mnenja drugih. Vsako svoje dejanje, tako kot Nadja, ocenjujemo in presojamo skozi oči drugih – poskušamo ugotoviti, kaj si o nas ali našem dejanju mislijo drugi – in potem delovati in se vesti tako, da bi jim ustregli. Pri tem pa popolnoma zanemarimo svoje potrebe in pozabimo, kaj si sami sploh želimo.
Kako razviti »mišico« samozaupanja?
Tudi, če si sedaj še ne zaupate, lahko z vztrajnostjo in malimi koraki gradite soje samozaupanje, ki vas bo pripeljalo do bolj izpolnjenega, samostojnega in neodvisnega življenja. Pomagajte si s temi preprostimi koraki.
-
Ugotovite, kaj si resnično želite
Pogosto smo obremenjeni z vprašanjem, kako nas bodo videli in ocenili drugi. Takšno samoizpraševanje nas hromi in zavira naše osebnostne potenciale rasti. Še posebej, če živimo v konservativnem okolju, ki dopušča le malo odstopanj in tolerance od družbeno uveljavljenih in sprejetih norm.
Kadar svoje življenje naravnamo tako, da s svojimi dejanji in vedenjem skušamo ustreči pričakovanjem drugih, živimo življenje, ki ni naše. Pretvarjamo se, da smo nekdo drug. Hitro se nam zgodi, da zaradi tega izgubimo fokus lastne življenjske poti in ciljev. Tako kot Nadja, se srečujemo z upadom motivacije, nemočjo in razočaranjem.
Da postaneš najboljša verzija sebe, se moreš zazreti vase in najprej ugotoviti kaj je tisto, kar te v resnici veseli in si želiš. Mogoče se zdi vprašanje enostavno, a kako težko je nanj poiskati pristni odgovor, ko se srečujemo z mankom samozavesti in zaupanja vase. Ko naposled ugotovimo, kaj si želimo, je čas, da to tudi dosežemo.
Začnimo z majhnimi koraki, postopoma. Ne bo enostavno, a z vsakim korakom boste bolj samozavestni in bolj svobodni. Preplavil vas bo občutek, da zmorete. Ne bojte se stopiti iz cone udobja – vsak dan storite, čisto zavestno, nekaj, kar vas plaši. Strah bo kmalu premagan!
-
Postavi si realne cilje
Da dosežeš to, kar si želiš, si moraš postaviti realne cilje. Ne previsoke in pa tudi prenizkih ne. Previsoki cilji, ki jih ni moč doseči, te bodo potrli in potisnili še globje v brezno nesamozaupanja. Prenizki cilji pa so neproduktivni, saj ne bodo predstavljali zadostne motivacije, da te spravijo v gibanje, na življenjski »pohod«, k osvajanju osebnostne samoizpolnitve in zadovoljstva.
Predlagam, da si namesto enega samega »super« cilja, postavite več manjših. Pot do cilja si razdelite na več krajših »odsekov«. S takšno metodo boste lažje ohranjali fokus, sprotno evalvirali prehojeno pot ter se vsakodnevno veselili malih osebnostni zmag, ki ste jih osvojili. To vam bo vselej dalo nov zagon in motivacijo za nadaljnje korake k večjemu samozaupanju.
-
Bodite prijazni in potrpežljivi s sabo
Bodite potrpežljivi in prijazni s sabo. Vem, to vam je povsem nekaj novega. Vajeni ste samoobtoževanja, kritik usmerjenih v lastna dejanja in besede, samoponiževanja. V mislih se prelevite v osebnega stražarja, ki vas ščiti pred tem neusmiljenim notranjim kritikom. Pozorno prisluhnite, ko vas ego zopet napade z nizkotnimi besedami ničvredneža in nesposobneža. Ustavite ga! Prepovejte mu, da vas bi še naprej poniževal. Pojasnite mu (si), da je povsem vredu, človeško in pričakovano, da kdaj naredite tudi kaj, kar ni čisto tako, kot bi želeli ali hoteli. Dajanj ne boste več enačili s svojo samovrednostjo. Vi niste vaše dejanje. Vredni ste veliko, veliko več. Sedaj veste, kaj in zakaj je nekaj šlo narobe. Naslednjič se boste enostavno bolje pripravili in zadevo tudi bolje izpeljali. In to je to. Gremo dalje!
-
Okrepite svojo notranjo moč
Tako kot mišice, tudi zaupanje vase potrebuje trening za svojo prožnost in fleksibilnost. Okrepite svoje spretnosti, znanje in tehnike, ki vam bodo pomagale pri samorealizaciji in dvigu samozaupanja. Če nam nekaj uspe, smo veseli, ponosni in samozavestnejši. S tem tudi osebnostno rastemo in si širimo cono udobja, ki počasi prerašča v vse »širšo« območje, kjer si upamo biti to, kar smo oz. želimo biti.
Vložite trud in čas v vežbanje in učenje tistih področij, kjer se počutite še posebej nesigurni ter nesamozavestni. S treningom boste okrepili vaše spretnosti in dvignili nivo samozaupanja. Tako boste lažje izražali svoje mnenje. Sposobni boste izraziti tudi morebitno nestrinjanje in svoj drugačen pogled, kar se vam še sedaj mogoče zdi čisto nemogoče, saj vedno prikimavate, četudi se v resnici sploh ne strinjate. S časoma boste zmogli reči tudi »ne«, če boste tako mislili ali čutili. Vaja dela mojstra. Če mojster dela vajo!
-
Preživite čas s sabo
Proces razvijanja samozaupanja terja tudi veliko notranjih pogovorov s sabo. V tišini in miru. Ozaveščanje svoje biti. Svojega telesa in prostora, v katerem se nahajate. Za srečanje s sabo se morate najprej v mislih premakniti v »zdaj«. Misli se nam pogosto potepajo v prihodnosti ali preteklosti. So na obisku pri drugih. Ukvarjajo se s tem, kaj si drugi mislijo, hočejo in od nas želijo. Kot majhne otroke, tudi misli potrebujejo meje. Lepo počasi jih moramo pospremiti domov. Domov, v ta trenutek. V zdaj.
S čuječno prisotnostjo in meditiranjem treniramo zbranost in samoozaveščanje. Osredotočimo se na svoj dih, na lastno telo, občutke. Notranjega kritika pa medtem brez slabe vesti pošljite na počitnice!
-
Ne ustrašite se lastne odločnosti
Vi in samo vi ste gospodar svojega življenja. Ne bojte se slediti svojim ciljem in željam. Nimate pravice kriviti drugih s samopomilovanjem, kaj vse so vam storili in kako nemogoče je živeti lastne sanje, če morate poslušati in uresničevati sanje drugih. Vi ste kapitan ladje lastnega življenja. Samo na vas je odločitev, kam boste pluli.
Odločno stojte za tem, kar se boste odločili. Ne sprašujte drugih ali je vaša pot prava. To je samo vaša pot. Drugi imajo svojo in niso kompetentni, da presojajo o vaši.
Zajemite veter v jadra in ne bojte se življenjske pustolovščine, ki je pred vami. Vse bo OK. Zaupajte si!
Zapisala: Lucija Čevnik