Iz rubrike V&O (vpašanja in odgovori); revija Obrazi/Avenija (oktober 2021)

//Iz rubrike V&O (vpašanja in odgovori); revija Obrazi/Avenija (oktober 2021)

Lucija, pozdravljena!

Sem mati dveh otrok, 8 letne deklice in 4 letnega fantka. Hodim v službo, kjer opravljam delo v dveh izmenah. Imam moža. No, nisem več čisto sigurna, če ga še imam ali če sem ga kdaj sploh zares imela. Tako, pa smo pri moji težavi. Trpeči vdanosti v odnos, ki me neznosno teži. Moj partner, oče najinih otrok, je zagret športnik. S tem vse lepo in prav, a kaj, ko imajo vsa njegova športna udejstvovanja toliko po-športnih druženj s kolegi, prijatelji, so-športniki. Domov prihaja pozno, pogosto rahlo okajen od piva ali treh. Ta zgodba se ponovi vsaj 3-krat med tednom in skoraj sleherni vikend. Vso gospodinjine je na mojih ramenih. Če kaj rečem, sem nerazumevajoča, odrekam mu pravico do prostega časa, hočem ga odvrniti od prijateljev, onemogočam mu zdrav način življenja itd., itd.. Moram priznati, takšen je bil že, ko sva se spoznala. A seveda sem upala, da bodo otroci v njem prebudili odgovornost in družinske dolžnosti. Žal se to ni zgodili, kvečjemu še poslabšalo. Medtem, ko on veselo in brezskrbno športa, sem se sama polenila. Opustila skrb zase. Se zredila. Tako sem utrujena, da se mi še prerekati več ne da z njim. Prepričala sem se, da pač tako je. In se vdala v usodo. Naj mu še grenim življenje s svojim »kako bi moralo biti« ali naj raje sprejmem, česar ne morem spremeniti?

Erika, 38

 

Draga Erika, glede na vaša leta ste hitro vrgli puško v koruzo. Kako mislite »ali naj raje sprejmete, česar ne morete spremeniti«?! Pa saj to vendar nista dva edina možna scenarija vaše zgodbe. No, saj to v bistvu sploh nista dva – je eden sam, kajti v obeh ostajate ujeti v nezdravem odnosu.  Nadaljevanje vaše zgodbe lahko ima vendar nadvse bolj kreativne in za vas blagodejne epiloge. Odvisno je le od vas.

Popolnoma ste izgubili voljo do življenja in radosti, pravite. Ja, natančno to tudi veje iz vašega zapisa. Utrujeni ste. Absolutno preobremenjeni in »deklica za vse«. Doma in v službi. Mama, gospodinja, zaposlena. Služkinja svojemu razvajenemu partnerju. Medtem, ko ste leta stregli in popuščali, ste pozabili nase. Na svoje zdravje in samospoštovanje. Prosili ste, a bili zavrnjeni. Prvič. Drugič. Tretjič. 10-tič. In se vdali. On pa je dobival bitko za bitko, dokler niste vi popolnoma kapitulirali in naposled izgubili vojno. Sedaj je on kralj, vi pa njegov poslušni in nič več »komplicirajoči« podanik. Odlična kombinacija. Le, da se vam to večletno tlačenje jeze in vdajanje v usodo, počasi odraža na vašem zdravju. Kronična utrujenost in debelost sta vas predramili, da tako ne more več iti naprej. Upam, da ste to tudi resnično spregledali in se odgovorno zavedate posledic nadaljevanja takega scenarija.

Erika, ja, lahko še kar naprej životarite od tem vašem, od življenja prekipevajočim partnerjem, ki vso življenjsko energijo namenja tistim, ki jih ima najraje, svojim frendom. Ne vem, če rabim izgubljati besede, mislim, da predobro veste, kako se konča ta zgodba in kako bosta vidva videti pri 50-ih. Najbrž bo on skakljal okoli s kakšno vitko mladenko, vi pa se boste smilili sebi in se krivili (tako kot vas bo še prej krivil on), da ste ga sami odgnali stran, v naročje drugi, ker se niste bolj potrudili za svoj videz. Verjemite, preveč takih zgodb sem že videla in slišala, da bi verjela v čudežna naključja, ki bi pripeljala do vajinega »happy-end-a«.

Ali pa…zberete moči. Ga postavite pred dejstvo in ga, če se tega ne bo držal, brcnete iz vašega življenja. Ne bo vam težje, prej precej lažje. Takoj boste imeli skrb za enega »otroka« manj. Res sem vam prej napisala, da je možnih več scenarijev, a če še enkrat prevetrim situacijo, se morem nenazadnje strinjati z vami, da sta v resnici, prav zares, možna zgolj dva: ali ostanete žrtev svoje odločitve ali pa zase in za otroka zgradite novo pot. Prvega poznate. Se nadaljuje in z leti še poslabšuje, saj slabi odnosi najpogosteje vodijo v še slabše. Drugi scenarij za vas predstavlja izstop iz cone poznanega in »varnega«. Je radikalna odločitev, ki jo morate sprejeti, če se hočete kadarkoli rešiti iz zanke v kateri ste vsi ujeti. On se ne bo spremenil. Na to pozabite. Mislite raje, kakšen zgled ženske, partnerke, mame hočete pustiti svojima otrokoma.

 

Pišem vam iz stiske, ki jo že leta nosim v svojem srcu. Imam hčerko, ki je nisem videla že pet let. Nazadnje, ko sva bili skupaj, sva se grdo sprli zaradi premoženja in si izrekli neskončno krute in neodpustljive besede. V enem dnevu je pobrala svoje stvari in se odselila k svojemu očetu v tujino.  Takrat ji je bilo 24 let. Večkrat mislim nanjo, a ne zberem moči, da bi jo poklicala. Bojim se, da me bo zavrnila ali pa se sploh ne bo želela pogovoriti. Mislim, da sem takrat ravnala prav, ko sem ji povedala, kar ji gre, nikakor pa ji ne morem odpustiti, česa vsega me je obtožila.  Zelo mi je zamerila ločitev od njenega očeta in mojo ponovno poroko. Večkrat sanjam tisti isti najin poslednji prizor in se zbujam prepotena in objokana. Je moj edini otrok iz prvega zakona. S sedanjim partnerjem imava še dva. Kako naj ponovno navežem stike z njo?

Špela, 55

 

Draga Špela, dvakrat sem prebrala vaše pismo, ker sem po prvem branju dobila občutek, da sem nekaj prebrala ali razumela narobe. Pet let že niste videli svoje hčerke?! Srce me boli. Tako za vas, še bolj pa zanjo. Kako lahko besede zgradijo takšen zid med nami, da se sploh ne moremo več ne pogledati ne imeti radi?! Sprašujem se, kaj ima takšno moč, da zmore mater odtujiti od lastnega otroka? Je sploh mogoče, da je moč ega zmožna takšnega razdora?! Težko vas razumem kot mati, bolje s fokusa svojega dela. Torej, s hčerko sta se zapletli v eksploziven pogovor, kjer sta si v agoniji jeze in srda natrosili obilico nespoštljivih besed in nespodobnih obtožb. To se je zgodilo pred petimi leti. Ste kdaj pomislili, da ljudje, kadar se prepiramo, rečemo marsikaj, za kar nam je kasneje žal?  V afektu jeze in besa nismo »mi«. Često smo nespoštljivi in »zinemo« natančno tiso, s čimer skušamo sogovornika verbalno »premagati« in moralno pobiti. Nič olikanega in spoštovanja vrednega se ne zgodi, kadar nam zavre kri in nas preplavijo čustva reaktivnosti. In natančno to se je takrat zgodilo tudi vama.

Pri vsem tem vašem trmastem vztrajanju pri svojem »prav«, je najbolj nenavadno, da po preteku toliko časa, hčerki še zmeraj niste odpustili. Sumim, da so vas njene besede zadele v vašo že takrat odprto »rano«. Zbodla vas je natančno tja, kjer ste sami občutili krivdo, pa (si) je nemara niste želeli priznati. Hoteli ste, da ta problem ostane skrit in prekrit, ona pa vas je »razkrinkala«.  Ne poznam natančne vsebine vajinega spora, saj o tem niste zapisali nič konkretnega. Ste ga hoteli prekriti tudi pred mano? Ali o tem še danes ne zmorete odkrito spregovoriti? Razmislite tudi o tem.

Draga Špela, kar je bilo je bilo. Zakopljite že vendar to bojno sekiro in se ponovno povežite s svojim otrokom. Bodite vi tista »ta odrasla« in v skladu s tem tudi ravnajte. Za božjo voljo, saj gre vendar za vašo hčer! Preveč naivno gledate na življenje, ki je lahko tako zelo krhko in minljivo. Danes smo in jutri nas več ni. Zamislite si, da je vse kar imate, ta trenutek in da so nam vsem dnevi, od dne ko smo se rodili, šteti. Enkrat bo nastopil dan, ko boste imeli možnost zadnjič izgladiti ta nesmiselni spor in objeti svojo deklico, ki je medtem postala ženska. Če boste čakali v nedogled lahko, da tega gorja ne boste nikoli izravnali in pomirili. Ne čakajte niti dneva več. Četudi bo na drugi strani ostala nema slušalka, boste lahko odpustili vsaj sebi.

By | 2021-11-11T21:26:00+00:00 November 11th, 2021|