Veliko staršev govori o medvrstniškem nasilju, znotraj katerega so se znašli njihovi potomci. Eni v vlogi storilcev, drugi v vlogi žrtev. Gre za žalostne, boleče in travmatične zgodbe, ne le med žrtvami, ampak tudi med storilci.
Zakaj nekdo sploh postane nasilnež, ki se »spravlja« na druge?
Pogosto si mislimo, da tem otrokom manjka avtoriteta, disciplina in nadzor. Pa temu največkrat ni tako. Otrokom, ki nastopajo v vlogi storilcev medvrstniškega nasilja, manjka predvsem ljubezni, sprejetosti in videnosti. Ti otroci so zelo pogosto sami deležni nasilja. Verbalnega, psihičnega ali fizičnega. Nesprejeti, neslišani in vsakodnevno poniževani, sovraštvo do svoje nemoči obrnejo v škodovanje sebi ali drugim. Občutek lastne nevrednosti se tako lahko manifestira skozi različne oblike motenj hranjenja ali pa, danes čedalje pogosteje prisotno, samopoškodovanje. Lahko pa se projicira na druge, skozi poskus fizičnega obvladovanja. Z obravnavo, kot so je deležni sami, sedaj obravnavajo druge. Sami žrtve, v žrtve spreminjajo vrstnike.