So samozavestni uspešnejši?
Pred nekaj časa se je v medijih pisalo o eksperimentu, kjer so raziskovalci merili učinke samozavesti na posameznikovo zaupanje. V eksperimentu sta bila udeležena zdravnik in nekdo, ki se je zgolj izdajal za zdravnika, kar je bilo pacientom prekrito. Resnični zdravnik je bil nadvse pozoren pri analizi pacientovih simptomov in pri postavljanju diagnoze. Paciente je pogosto napotil še na nadaljnje raziskave, da bi z večjo gotovostjo lahko identificiral njihovo bolezen oz. težavo. Pri obravnavi je večkrat pogledal tudi v strokovno literaturo, da bi se res prepričal v pravilnost postavljene diagnoze. \”Zdravnik\” – igralec, brez kakršnihkoli zdravstvenih kompetenc, je \”igral\” zgolj na svojo samozavest. Že po nekaj stavkih opisovanja simptomov je pacientu postavil diagnozo in to brez trohice dvoma ali pomisleka. Igral je absolutno prepričanje v svoj prav. Pri merjenju zaupanja v odnosu zdravnik – pacient, se je izkazalo, da so pacienti v eksperimentu bistveno bolj zaupali samozavestnemu \”igralcu\” kot kompetentnemu zdravniku.
Kot kaže ta eksperiment, pa tudi neštete situacije, ki smo jim bili priča že v šolskih klopeh, potrjujejo, da samozavest velikokrat lahko \”premaga\” kompetence. Tisti, ki so npr. vprašano snov, pa četudi so jo znali le površno, izrazili samozavestno, so govorili glasno, njihova drža pa je bila medtem pokončna in so učitelja gledali v oči, so lahko dobili boljšo oceno, kot nekdo, ki je snov sicer obvladal, pa ga je trema ali manko samozavesti popolnoma ohromil in potegnil vase. Samozavest, kot \”praktični\” odraz naše samopodobe, nam olajša komunikacijo in nas popelje skozi življenjske situacije, ki jih pogosto definiramo z rekom: „Uf, to pa sem imel/a srečo!“
Samopodoba je tako pomemben dejavnik, ki vpliva na moje videnje sveta in tudi na to, kako svet vidi mene. Neprestana obremenjenost s tem, kaj si o meni mislijo drugi (sodelavci, sošolci, sosedje, znanci, prijatelji,…), dovzetnost za kritike, primerjanje z videzom, imetjem in dosežki drugih, so znamenja negativne samopodobe in šibke samozavesti. Nizka samopodoba se identificira z odobravanjem, sprejemanjem, pohvalo, pa tudi z zavistjo drugih. Vreden sem natančno toliko, kolikor pozitivnega feedbeck-a iz okolja prejmem, pa naj gre za izgled, vedenje ali opravljeno delo. Tudi, če dobim občutek, da mi ljudje zavidajo, verjamem, da vendarle posedujem nekaj (lastnosti, dosežke, okoliščine, premoženje), kar je v družbi priznano, vredno in željeno. To mi posredno daje občutek lastne vrednosti (kar je tudi precej pogosta slovenska »folklora«). Če me šef pohvali, sem vreden, če mi nameni kritiko, pa se moja samozavest v trenutku razblini.
Nekdo, ki ima izrazito negativno samopodobo, ni sposoben ločiti med lastno samovrednostjo na eni ter svojimi dejanji na drugi strani. Zanj so njegova dejanja in odzivi nanje, merilo njega samega. Njegova samopodoba s tem postane žrtev reakcij ljudi. Raziskave kažejo, da preobremenjenost s telesnim videzom negativno vpliva na našo storilnost, tako v privatnem kot delovnem okolju. Če se neprestano obremenjujemo s svojim izgledom in konstantno v glavi premlevamo, kako smo videti v očeh drugih, se nam v ozadju vrti program, ki upočasnjuje našo storilnost, prizemljenost in pozornost. To je podobno kot, če bi se npr. pred pomembnim razgovorom za službo po nesreči polili s kavo. Obremenjenost, kako smo videti s popackano srajco ali bluzo bi razpršila naš fokus. Namesto, da bi vso energijo usmerili v prepričljivo samopredstavitev, nas miselna ujetost s ponesrečenim videzom, ki nam odmeva iz ozadja, „bremza“ in „spotikala“ na poti doseganja cilja. Skoraj nemogoče je namreč enako kvalitetno opravljati več nalog hkrati.
Glede na empirične izsledke obstaja statistično pomembna korelacija med poslovnim uspehom in telesno samopodobo. Večji poslovni uspeh je bil zaznan pri tistih poslovnežih, ki so razvili pozitiven odnos do lastnega telesa. To pomeni, da svojemu telesu namenijo precej zdrave pozornosti (za svoje telo skrbijo na zdrav način, brez poseganja po ekstremnih lepotnih praksah), a se ob tem ne ves čas zaustavljajo pri dilemi, kaj si o njih in njihovem videzu mislijo sodelavci, šef ali pa stranke. V današnjem poslovnem svetu postaja samozavest ena bolj iskanih in zaželenih osebnostnih lastnosti, še posebej, kadar govorimo o prodajnih panogah.
Samozavest je v veliki meri priučena. Nanjo vplivajo številni dejavniki, najbolj ključni so seveda starši, poleg njih pa tudi vrstniki, mediji, okolje in kultura v katero se rodimo. Zaznamujejo jo tudi različne življenjske situacije in travmatične izkušenj. Čeprav jo je težko spreminjati in nanjo vplivati, to kljub temu ni nemogoče. Z različnimi tehnikami in prakso, se da storiti marsikaj. Res pa je, da nas pot krepitve samopodobe in samozavesti vedno vodi izven naše cone udobja. Soočanje z neprijetnim in bolečim nas pogosto ustavi, da bi se spopadli z lastnimi omejitvami, zato po prvem poskusu nemalokrat obupamo. Vaja dela mojstra, pravijo in pri krepitvi samozavesti to res drži. Ko prvič storimo neko dejanje, ki nas na začetku prežema s strahom in negotovostjo, pa to vseeno izpeljemo, si dokažemo, da zmoremo. To nam da zagon za nov poizkus. Drugič je že nekoliko lažje, prisotne je manj ohromljujoče bojazni pred neznanim. In tako s ponavljanjem in vztrajanjem (npr. javnim nastopanjem) sorazmerno izgubljamo strah in krepimo svojo samozavest. Pomagamo si lahko tudi s preprostimi vajami za dihanje, meditacijo, avtosugestijo ali vizualizacijo. Vse to so „orodja“, delo pa moramo še vedno opraviti sami.
Samozavest nam lahko precej olajša pot skozi življenje, tako v zasebnem, kot poslovnem svetu, zato je prav, da samopodobo vzamemo v svoje roke. Kot svetovalka za telesno samopodobo svetujem, da okrepite svoje kompetence, to vam bo dajalo notranjo moč, da zmorete in znate. Namesto, da se primerjate z idoli, lepotnimi ideali in ikonami modnega ali medijskega sveta, postanite raje svoj lastni »fan«! Verjemite vase, da zmorete, da se lahko naučite in, da ste vredni uspeha in sreče.
Kako »na hitro« okrepiti samopodobo?
Včasih se znajdemo v situaciji, ko nam pade samozavest, samozaupanje ali nas ohromi strah. Najpogosteje se nam to dogaja pred javnim nastopom. Poveča se nam srčni utrip, dihanje je plitvo in hitro, dlani postanejo potne. Kaj storiti?
Zelo preprosta vaja, ki prizemlji in obenem okrepi našo samozavest, je postavitev telesa v pozo, ki jo prakticirajo »super junaki«. Se spomnite lika Wonder woman iz istoimenske serije iz 70ih? Noge so trdno na podlagi, rahlo razkoračene, telo vzravnano, ramena potisnjena nazaj, obe roki postavljeni na boke, glava stoji pokonci, usta pa so rahlo zavihana v nasmeh. V takšni pozi vztrajamo dve minuti in medtem v mislih ponavljamo: »vse je ok, jaz sem ok, zmorem.« Najbolje je to vajo izvajati pred ogledalom. Gre za tehniko, s katero preko stanja telesa vplivamo na naše občutke (Body2Brain) ali kot pravi Jordan Peterson v prvem od 12 pravil za življenje: stojte pokončno in z vzravnanimi rameni!
Dr. Lucija ČEVNIK; predavateljica in svetovalka za samopodobo in reševanje konfliktnih odnosov med starši in otroki – www.lucijacevnik.si @lucijacevnik
Članek je bil objavljen v reviji L&Z (januar/februar 2020)