Pozdravljeni!
Pišem vam, ker imam občutek, da se mi bo zmešalo. Z družino smo že tretji teden v karanteni, zaprti v majhnem stanovanju sredi Kranja. Najprej smo bili v karanteni zaradi mojih stikov z okuženimi, potem se je v službi okužil še možev sodelavec in smo zopet pristali ujete v našem domu, za katerega sem vse bolj prepričana, da to več ni. Naše odnose so preplavili prepiri, obtoževanja, poniževanja. Pričelo se je z majhnimi napetostmi, ki so prerasle v besneč vihar. Z možem sva si izrekla toliko grdega, da mu morem več pogledati v oči. Počutim se ponižano in obenem neskončno jezno. Potem sta tukaj še otroka, en v šestem, drugi v devetem razredu. Vsak s svojimi težavami, puberteto in našpičenim egom. Najraje bi se samo odselila, se ločila in začela graditi svoje življenje na novo.
Barbara, 44
Draga Barbara, da vas nekoliko pomirim, situacija, ki jo opisujete, danes ni prav redka. Lahko bi rekla, da je dokaj »običajna« posledica dolgotrajnega prisilnega sobivanja oz. ujetosti za štirimi stenami. Če seštejemo opravljanje dela od doma, prisotnost dveh reaktivnih najstniških duš pod isto streho, odsotnost slutnje, kdaj se bo nastala virusna situacija sploh umirila in neustavljivo napajanje z negativnimi medijskimi novicami, dobite glavne sestavine, s katerimi lahko sestavite »TNT«. Le vprašanje časa je, kdaj odnosi eskalirajo do mere, ko popustijo vsi filtri lepega vedenja in dobrega okusa. Ne boste verjeli, koliko ljudi se v zadnjem času obrača name s podobnimi težavami. Občutek imajo, da je konec. Konec odnosov, ljubezni, spoštovanja. Pred njimi zija še samo neskončno brezno neobetavne prihodnosti. Najraje bi vse pustili ali pa kar končali svoje življenje.
Draga Barbara, stopite na balkon in zaprite vrata za seboj. Začutite hlad jesenskega zraka na vaši koži in v vaših pljučih. Poglejte barve jesenskega listja. Narava se spreminja, prilagaja se na prihod zime. Spustite vajeti tudi vi in se poskušajte prilagoditi na nastale okoliščine. Zavedati se morate, da ste v tem trenutku preplavljeni s čustvi, ki so odraz trenutnih situacij in ti občutki niso »objektivni«. Razmišljate v afektu in, če v afektu tudi delujemo, ta svoja dejanja kasneje, ko se situacija umiri in se okoliščine postavijo nazaj v utečene tirnice, najpogosteje močno obžalujemo.
Ne rečem, lahko, da so na plano prišli tudi načeti in zlagani odnosi med partnerjema, vredni premisleka. Vendar počakajte na dni, ko boste spet »svobodni«, predno se odločite za radikalne življenjske reze. Ti bodo še vedno obstajali kot potencialna možnost, v kolikor se vam bo to tudi takrat zdela modra odločitev. Sedaj pa ozavestite, da to niste vi, temveč vaša stiska, ki govori iz vas.
Vzemite si kdaj čas zase. S slušalkami se priklopite na vodeno meditacijo, glasbo, ki vam poživi duha in oblaži šume zunanjega sveta. Pomirite se in ne bodite tako kritični. Pa kaj, če ni pospravljeno kot iz škatlice, če kdaj rečemo, kar v resnici ne mislimo, izgubimo potrpljenje. To je že mimo. Vzamete ta sedaj in se zavedajte, da pride jutri, ko bo vse to za nami.
Dr. Lucija Čevnik, vsetovalka za osebnostno rast
Moja težava so odnosi. Stara sem 38 let in sem v življenju imela zelo veliko zvez. Vendar nič prav resnega, zgolj avanture, ki so se končale v postelji ter malo za tem izzvenele. Vem, da bi bilo prav, da se ustalim, a vselej, ko že mislim, da sem našla moškega svojega življenja, mimo pride nekdo, ki me premami. Nekdo, ki ga moram imeti. A bojim se, da bom na koncu ostala sama in osamljena. Tega pa si ne želim.
Martina, 38
Draga Martina, na moške gledate kot na svoje trofeje. Čeprav ne vem, kako izgledate, si predstavljam, da se lepotica, atraktivnega videza. Z njim z lahkoto pritegnete pozornost nasprotnega spola in še predno se ti zavedajo, kaj se dogaja, so že podlegli vašim čarom ter se ujeli v past navidezne ljubezni. Moški vas dejansko zanima le do točke, ko uspete od njega dobiti predajo, zaljubljenost, občudovanje. Po tej samopotrditvi vas ne zanima več. Zavržete ga in poiščete novo »žrtev«.
Sprašujete, kaj se vam dogaja? Draga Martina, z moškimi si polnite svojo nizko samopodobo. Vaša samovrednost je popolnoma odvisna od njihovega občudovanja, komplimentov in predanosti. Z letanjem od cveta na cvet si dokazujete, da ste (še vedno) lepi, zapeljivi, videni. Neskončno potrebni ste pozornosti in opaznosti. Ne cenite se. Niti najmanj. In kar je še huje, v ogledalu ste opazili prve znake staranja. Bojite se. Ne le bojite, grabi vas panika. Boste še ujeli koga, bodo vaši čari še delovali, vam bodo moški se nasedali, kljub vašim starostnim spremembam? Strah vas je, da ostanete sami. Saj vi ste že sedaj sami, draga Martina. Ob vseh teh moških ste vedno bili zelo, zelo osamljeni. Vi ne rabite moškega, vi potrebujete ljubezen. Ne ljubezen drugega, pač pa ljubezen do sebe. To, da se začnete ceniti in si sami podeliti vrednost. Vredni ste, ker ste. Vi ste tisti, ki mora poiskati in objeti majhno deklico, pozabljeno nekje med otroštvom in odraslostjo, ki hrepeni po pozornosti in ljubezni. Vi sami, draga Martina, imate ta (samo)objem.
Dr. Lucija Čevnik, vsetovalka za osebnostno rast