Zaljubljenost. Saj poznate tisti neverjetni občutek, ko nas preplavi neizmerna sreča, veselje in smeh. Življenje se nam zdi kot lahkotna pustolovščina, navdaja nas občutek vsemogočnosti in težave, ki so nas še nedavno spravljale v obup, so čudežno izginile ali pa enostavno presedlale na postranski tir. Evforija srca, ki jo spremlja naval endorfinov – hormonov sreče, prevzame nadzor nad našim življenje in takrat realnost dobi pravljično kuliso. Ko smo zaljubljeni, pogosto izgubimo glavo. Odpove nam razum. Lahko se zgodi, da nas očarljiva očala zaljubljenosti tako zmedejo, da sprejmemo odločitve, ki jih nekoč v prihodnosti lahko še kako obžalujemo. Ko smo zaljubljeni, pač nismo čisto pri sebi. A zavedati se je potrebno, da nobena zaljubljenost ni trajna. Hormoni se poležejo in na svet začnemo zopet zreti z bolj realistične perspektive. In kaj ostane? Lahko nič. Lahko pa se iz zaljubljenosti rodi nekaj več. Iz nje zraste ljubezen. Poglobljen in pristen odnos dveh posameznikov, ki se povežeta na čustveni, mentalni, intelektualni in telesni ravni. Vsaka zaljubljenost namreč še ni ljubezen.
Kdaj ljubim in kdaj sem »le« zaljubljena?
Maja je že dolgo moja dobra prijateljica. Pred dobrim letom je preko spleta spoznala moškega, s katerim se je hitro zelo dobro ujela. Bila sta si simpatična in seksualno privlačna. Imela sta številne skupne interese. Zanimale so ju enake stvari in oba je povezovala ljubezen do narave in gibanja. Preživljala sta burne noči in zaljubljenost ju je popolnoma prevzela. Neprestano sta iskala možnosti, da bi čas lahko preživela skupaj in ni je bilo minute, da ne bi pomislila drug na drugega. Pa vendar še tako vroča zaljubljenost počasi usahne. Po slabem letu nastopi točka streznitve, točka preloma in samoizpraševanja ali je to zveza, ki obeta kaj več? Gre za odnos, ki se je pripravljen povzpeti na naslednji, višji nivo. »Je to zveza, ki iz zaljubljenosti postaja poglobljen ljubezenski odnos,« se sprašuje Maja.
Kakšna je razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo?
Idealno – realno
Ko smo zaljubljene, živimo v fantazmi. Idealiziramo svojega partnerja in nemalokrat tudi sebe. Nismo sposobne videti njegovih pomanjkljivosti, napak. Zdi se nam, da smo resnično ujele princa na belem konju, najbolj popolno bitje, kar jih obstaja.
Da ne bi skrhale občutka pravljičnosti, tudi sebe poskušamo predstaviti in se pokazati, kar se da idealizirano. Želimo si, da nas partner vidi na način, kot same želimo, da nas vidi – kot svoj lastni ideal. Zato pogosto kaj zamolčimo, prekrijemo, se kaj celo zlažemo. Vselej se trudimo, da smo obzirne, prijazne, ustrežljive, da lepo izgledamo. Ure in ure namenjamo pozornost svojemu zunanjemu videzu, oblačilom, skrbi za všečno in zapeljivo telo. Se redno depiliramo, svoje telo razvajamo z masažami, olji, dišečimi kopelmi. Ko se čez nekaj časa, ko hormonska poplava presahne, s časovno distanco ozremo nazaj, na svoje vedenje in idealiziranje sebe in drugega, se pogosto zdimo sami sebi smešne ali celo otročje. A takšna pač zaljubljenost je!
V nasprotju z zaljubljenostjo je ljubezen odnos, ki ne prekriva in skriva. Je odkrit stik med dvema svobodnima posameznikoma, ki si želita kvalitetno sobivati. Med njima vlada zaupanje in iskrenost. V pristni ljubezni boš vselej izrazila svoja čustva, četudi se partner morebiti s tem ne bo strinjal, a obenem boš vedela, da bo tvojo odkritost cenil in te zanjo ne bo krivil ali ti zameril.
V pristni ljubezni boš vztrajala, da ti ostaneš ti, takšna kot si. Brez igre, zavajanja in laži. Obenem pa boš imela na partnerja in zvezo dokaj realistični pogled. Zavedala se boš tako svojih kot partnerjevih »pomanjkljivosti«, a jih boš v celoti sprejemala in se/ga zaradi njih ne boš obtoževala. Razumela boš, da nihče ni popoln ter, da je tudi povprečno dovolj dobro tako zanj, kot zate. Priznala si boš, če malce karikiramo, da je jutranji zadah, s katerim se zbudita, realno dejstvo. Zaljubljenost, pa se nasprotno, s tem nikakor ne bi strinjala in bi si v pomoč za prikritje tega dejstva, navila zgodnjo uro, za ščetkanje zob, s katero bi olepšala svojo naravo. Poskušala bi prekriti dejstva in se skriti v idealnem.
Hormoni : ( vs.) globoko čustvo
Zaljubljenost je intenzivni naval hormonskega koktajla, ki nas popolnoma prevzame. Počutimo se neizmerno lepo, kot bi bili na nekakšni drogi. A ti občutki so lahko tudi zelo izčrpavajoči in nefunkcionalni, saj popolnoma prevzamejo nadzor nad našim življenjem. Marsikdo lahko občuti pravo olajšanje, ko se ti intenzivni občutki poležejo in nastopi bolj umirjen ritem vsakodnevnega življenja. Prav tako, kot je enim neizmerno všeč ta nori občutek zaljubljenosti in zato neprestano tekajo »od cveta na cvet«, da bi ga sprožali in znova in znova podoživljali, si drugi želijo odnosa, ki se osredotoča na manj pompozno, a bolj globoko in dolgotrajno povezanost.
Veliko ljudi se razide, ko zaljubljenost mine. A to ne pomeni nujno, da je zveze konec. To je lahko zgolj priložnost za razvijanje odnosa na naslednji ravni, bolj poglobljenem odnosu, na dolgotrajni ljubezni. Seveda pa tak odnos ni samoumeven, terja veliko vloženega truda, energije in spodbud, ki morajo prihajati s strani obeh partnerjev. Marsikdo ni pripravljen vlagati v tak odnos in se zanj truditi.
Posesivnost : rast
Medtem, ko je zaljubljenost precej egoistično čustvo, pri pristni ljubezni govorimo bolj o altruizmu, resničnem, celostnem sprejemanju drugega. Pri zaljubljenosti hočemo drugega, pri pravi, globoki ljubezni, pa drugemu želimo le najboljše.
Zaljubljenost je posesivna. Drugega si lastimo kot objekt, ki nam predstavlja užitek, ekstazo, predmet ponosa. Z njim se postavljamo in šopirimo. Razkazujemo ga kot trofejo. Obsedene smo z njegovo fizično privlačnostjo in pogosto kar rahlo zamerimo prijateljicam, če tudi one ne uspejo ugledati in prikimavati naši idealizaciji ljubljenega moškega.
Ljubezen je drugačna. Ne spremlja je pomp čustvenega razvrata. Je tiha in globoka in jo odraža popolno sprejemanje. Za drugega si želimo le najboljše. Privoščimo mu srečo in naredili bomo vse, da bo ta oseba lahko čustveno, duhovno in mentalno rasla, pa naj bo to z nami ali brez nas. Prava ljubezen je brezpogojna. Ljubljeni osebi nikoli ne bo postavljala pogojev v smislu, le, če boš storil to in to, te bom ljubila. Ljubezen daje svobodo, drugače sploh ne more obstajati, saj umre v vsaki kletki. Nesebična ljubezen bo izpustila ljubljeno osebo, kadar bo začutila, da je zanjo bolje, da odide iz zveze, kot da v njej vztraja in trpi. Takšna ljubezen je nadvse plemenita, spoštljiva, odkrita in neomajna. Zmorejo jo razviti in gojiti le ljudje, ki so sposobni globljega uvida, imajo izredno trdno samopodobo in neverjetno empatijo.
V nasprotju z brezpogojno ljubeznijo nas večina deluje iz pogojevane ljubezni in ta je tudi izhodišče zaljubljenosti. Pogojevana ljubezen je polovičarska. Drugega »ljubim«, a zgolj pod takšnimi in drugačnimi pogoji. Taka ljubezen neprestano presoja in tehta, kaj se izplača, da bo najbolje predvsem zanjo. Drugi, njegova čustva in osebnostna rast, je ne zanima prav dosti. Pogojevana ljubezen ne osvobaja. Nasprotno, ljubljeno osebo strpa v ječo in egoistično preži na vsak njen korak, besedo, dejanje. Drugi je vedno kriv in odgovoren za našo srečo in razpoloženje. Vselej s prstom kažemo nanj, ko smo nesrečni ali pa so nam načrti splavali po vodi.
Zunanja privlačnost : lepota popolne predaje
Medtem, ko je osnova zaljubljenosti lahko zgolj telesna oz. seksualna privlačnost, je za ljubezen potrebna bolj kompleksna medsebojna povezanost. Osebi, ki se resnično ljubita, se medsebojno povežeta na intelektualnem, emocionalnem, duhovnem in telesnem nivoju. V ljubezni spolnost ne predstavlja najpomembnejšega nivoja medosebne povezanosti. Je običajno izražena manj pogosto kot pri sveže zaljubljenem paru, ki konstantno hrepenita po telesnem dotiku, a je zato bolj notranje, čustveno in duhovno intenzivna. Spolnost je pomembna, seveda, a nam v dolgotrajnem ljubezenskem odnosu prav tako veliko pomeni, da imamo ob sebi človeka, ki mu lahko zaupamo popolnoma vse, brez vsakršne cenzure, z njim delimo svoje najbolj temne in najsrečnejše trenutke. V takem pristnem odnosu je erotika povezana tudi z intelektualnim, ne le telesnim.
Pred Majo je tore samoizpraševanje: je to moški, ki ga resnično ljubi ali je bila vse zgolj igra trenutne zaljubljenosti, ki po letu dni počasi ugaša? Če se poraja toliko vprašanj in nimamo odgovorov, ki bi jih notranje občutili, potem se odgovor ponuja kar sam. Zaljubljenost je izzvenela in ostala je praznina. Kadar ljubimo iz srca, ne potrebujemo postavljati vprašanj, saj srce že pozna odgovor. Srce je tisto, ki živi resnično ljubezen.
dr. Lucija Čevnik; svetovalka za osebnostno rast