Peklensko ljubosumje
Petra je ženska malce čez 40. Postavna, izobražena, z dvema otrokoma in simpatičnim, sedem let starejšim možem, ki je, kot pravi ona, zapadel v krizo srednjih let. Od zunaj sicer dajejo vtis idealne družine, a znotraj nje vre. Od rojstva drugega otroka, ki je sedaj star 8 let, je Petra v odnosu vse bolj napeta. Njen pogled je čedalje bolj usmerjen v moža. Najprej je bila zgolj sumničava. Nato je pričela na skrivaj pregledovati njegove maile, brskati po njegovem telefonu. Sedaj vonja njegove, za pranje odložene srajce, mu stika po žepih in ga odkrito zaslišuje o vsakem njegovem koraku. Petra je postala obsedeno ljubosumna, kar je začelo resno razjedati tudi njun zakon.
Ljubosumje je strast, ki nas lahko popolnoma prevzame in ohromi našo vsakodnevno funkcionalnost. Slovenska beseda ljubosumje, v razčlembi pomeni »sumiti drugega«, da nam je ta drugi nezvest ali pa zanj izgubljamo pozicijo pomembnosti. Čutimo ogroženost s strani neke tretje osebe, za katero obstaja resna možnost, da nas bo izrinila iz odnosa in prevzela našega partnerja.
Ljubosumje je čustvo, ki ga razvijemo relativno hitro v otroštvu in ni vezano le na partnerski odnos (romantično oz. seksualno ljubosumje), ljubosumni smo lahko tudi do sodelavcev, sorojencev, prijateljev ali drugih ljudi. Čustvo ljubosumja se pojavi, če ob neki osebi začutimo ogroženost. To drugo osebo vidimo kot nekoga, ki je boljši od nas. Lahko ga dojemamo kot lepšega, bolj pametnega, premožnejšega, srečnejšega, bolj sproščenega. Največkrat poseduje osebnostne ali karakterne lastnosti, lahko tudi stvari, za katere sami menimo, da jih mi nimamo. Motiv ljubosumja v partnerskem odnosu je strah, da bo ta tretja oseba, prevzela in zasedla naše mesto v odnosu.
Ljubosumje bistveno hitreje razvijejo osebe, ki imajo nizko samopodobo. Taki posamezniki ne verjamemo v svoje kvalitete in samovrednost. Sebe dojemajo kot neprivlačno, nezanimivo in nepomembno žrtev. Pogosto se počutijo izigrani, manjvredni in ponižani. Zaradi lastne notranje krhkosti in nesamozavestni, v vsaki osebi zaznajo potencialnega sovražnika, ki bo s svojo gracioznostjo, ekskluzivnostjo in očarljivostjo prevzela njihovega življenjskega sopotnika.
Ljubosumje sproža tudi nezadovoljstvo v odnosu. Partner, ki neprestano daje in v zameno prejema bore malo, prej razvije sumničavost, kot nekdo, ki v partnerju čuti oporo, spoštovanje in med njima vlada odnos, v katerem lahko vselej odkrito spregovorita in se pogovorita.
Vzrok ljubosumnega ravnanja odrasle osebe lahko izvira tudi iz odnosov v otroštvu. Razne izgube, zapuščenosti, nenehna tekmovalnost med sorojenci, neenak odnos staršev do otrok, pogosto pusti globoke rane, ki se bodo vse življenje zrcalile v naših medosebnih odnosih.
Vendar ljubosumje ni vselej le negativno. Lahko ima tudi pozitiven naboj, ki vnese novo dinamiko v ljubezensko partnerstvo. A le kadar se ljubosumje pojavi v zmerni in kratkotrajni obliki, seveda!
Če opazite, da se na zabavi okoli vašega partnerja smuka lepa mlada ženska, ki se kar ne more ločiti od pogovora z njim, je lahko vaš komentar, ko se peljeta domov pokazatelj, da vam nikakor ni vseeno za partnerja. S tem, ko mu odkrito poveste, da vas je ob pogledu nanj in na to lepotico od ljubosumja kar stisnilo v želodcu, lahko v njem zanetite svojevrstno strast, saj mu s tem date potrditev, da je za vas zelo dragocen. Seveda pa je lahko takšna opazka, če med vama ni odkritosti in razumevanja, tudi povod za neizogiben konflikt.
Kadar smo ljubosumni na osebo, za katero menimo, da nas prekaša ali po videzu ali v določenih kompetencah, lahko takšna zavist v nas sproži tudi motivacijo za osebnostno rast. Da bi obdržali partnerja in »premagali« tekmico oz. tekmeca, se bomo resnično potrudili, da tudi sami dosežemo kvalitete, ki jih pripisujemo tej osebi, pa naj bo to izobraženost, podkovanost na nekem dotičnem področju, netreniranost ali zunanja urejenost.
Ljubosumje je lahko tudi rdeči alarm, ki nas opozori, da je z našo zvezo nekaj narobe. Partner, ki nič ne vlaga v odnos, je stalno odsoten, skrbi ga le za prijatelje in druge ljudi izven družinskega kroga, se z nami ne pogovarja odkrito, v nas upravičeno vzbuja dvome in bojazni. Ljubosumje nas v takšni situaciji opomni, da imamo resnega tekmeca ali pa kar več njih, s katerimi smo nemara boj že izgubili. Za nas bo bolje, da partnerja čimprej postavimo pred naše jasne zahteve in pričakovanja glede odnosa ali pa se iz takega odnosa preprosto poberemo.
A o ljubosumju le redko govorimo z vidika pozitivnosti. Izraz ima pogosteje negativno konotacijo. Kadar je ljubosumja v partnerskem odnosu preveč, to začne načenjati ljubezensko zvezo.
Čeprav je Petra ženska, ki v svojem življenju ni imela izrazitejših težav s svojo samopodobo in samozavestjo, se je to s prihodom dveh otrok spremenilo. Ob rojstvu prvega otroka je pustila službo in ostala doma. Finančno je postala odvisna od svojega moža. Hitro po prvem otroku je prišel še drugi. Petrino življenje je postalo fokusirano na družino in gospodinjenje. Ker je Petra oseba, ki jo veselijo nove stvari in se dobro počuti v družbi, jo je privezanost na dom začela počasi dolgočasiti in omejevati. Postajala je vse bolj nejevoljna, počasi je nezadovoljstvo prehajalo v depresijo. Med njo in partnerjem so se začeli pojavljati konflikti in obtoževanja. Partner je zaradi sporov in nerazumevanja vse dlje ostajal z doma. Delovne ure so se mu zavlekle pozno v večer, kar je opravičeval s tem, da nekdo vendar mora preživljati družino. Petra je nekega dne možu v službo pripeljala pozabljene dokumente. Tam je naletela na mlad kolektiv, med katerim je opazila zelo simpatična dekleta. Čeprav nikoli ni razmišljala o moževi nezvestobi, se je takrat v njej zasadila kal bolestnega ljubosumja, ki je iz dneva v dan postajalo bolj neznosno. Sprva zgolj blago sumničenje, je dodatno potencirala Petrina slaba samopodoba, ki se je razvila iz privezanosti na dom in posledičnega občutka lastne brez vrednosti. Tudi zredila se je in zasovražila svojo telesno podobo. Vse bolj je v vsaki ženski prepoznavala nelojalno tekmico. V ljubosumju je izgubila je nadzor in razsodnost.
Kadar govorimo o bolestnem ljubosumju znotraj partnerskega odnosa, pogosto govorimo o t.i. Othellovem sindromu, povzetem po Shakespearovem junaku istoimenske drame. V njej glavni lik postane zelo sumničav glede domnevne nezvestobe svoje žene Desdemonde, lastna zabloda pa ga na koncu privede do umora in samomora.
Ljubosumni obsedenec je prepričan, da mu je partner spolno nezvest, čeprav za to nima nikakršnih realnih dokazov. Brska po partnerjevih osebnih predmetih (telefon, elektronska pošta, žepi oblačil, predali,…), da bi potrdil svoje blodne domneve. Žrtev pogosto zasleduje, jo preverja preko telefona, zaslišuje, kje je bila, s kom se je družila skratka, poskuša nad njo izvajati absolutni nadzor in kontrolo. Nemalokrat se zgodi, da bolezenski ljubosumnež tudi fizično obračuna s partnerjem ali domnevnim tekmecem. Pogosti so tudi umori, katerih motiv je prav ljubosumje. Sumničavost je tako močno prisotna in obenem nerealna, da je praktično z ničemer ni moč zaustaviti takšnega blodnega početja.
Ljubosumje pa ne prizadene le žrtve. Zavedati se je potrebno, da tudi ljubosumnež sam trpi neizmerne čustvene muke, ki prehajajo iz agonije v boleče blodnje ter popolnoma prepojijo mišljenje in delovanje s sumničenjem obsedenega posameznika.
Kaj lahko storimo oz. kako si pomagamo, če nas napade ljubosumje?
Priznajte si, kaj se z vami dogaja
Najprej je seveda ključno, da si čustvo ljubosumja priznamo. S tem, ko smo odkriti do sebe in čuječe prisluhnemo, kaj se z nami dogaja, šele dobimo priložnost, da sploh lahko pristopimo k reševanju nastale čustvene stiske. Torej, priznati si in sprejeti dejstvo, da smo ljubosumni, je prvi korak na poti k samoodrešitvi.
Spomnite se lastne vrednosti
Ker gre pri ljubosumju za strah pred izgubo in sunkovit in nenaden padec naše samopodobe, je zato ena prvih in najbolj enostavnih pristopov reševanja nastale čustvene agonije s tehniko, ki nam na hitro pomaga okrepiti lastno samozavest in nam povrne vero v lastno vrednost. Lotimo se je zelo enostavno. Ko nas napade zavist in smo ljubosumni, vzemimo list papirja in začnimo sestavljati seznam vseh naših pozitivnih lastnosti, ki si jih lahko prikličemo v spomin. Zapišemo vse naše odlike, znanja, spretnosti, z najrazličnejših področij in obdobij našega življenja. Ne bodimo površni. Vsak ima lastnosti, v katerih se odlikuje, je odličen in najboljši. Od tega, da znamo npr. pripraviti odlično omleto, s šalo nasmejati prijatelje, napisati prijetno voščilo, da smo dobri v znanju tujih jezikov, mogoče matematiki, smo spretni vozniki, dobri in pozorni bralci, zaupni prijatelji, imamo radi naravo in živali, smo ljubeči. Vsekakor se potrudimo, da bo seznam talentov, uspehov in kvalitet čim daljši. Ne pozabimo na vse tisto, kar imamo običajno za nekaj samoumevnega. Prav nič ni samoumevno. Vsak delček nas, pa naj bo še tako neznaten, prispeva k naši celovitosti in nas oblikuje v edinstveno in neponovljivo osebnost.
Ob pogledu na sestavljen seznam si bomo lažje povrnili izgubljen občutek samovrednosti. Nekdo, ki ima toliko odlik, dosežkov, je v življenju šel čez toliko ovir in preprek, je spreten v tem in onem, enostavno ne more biti nihče in brez vreden. Tako bomo spregledali, da v resnici nimamo razloga za ljubosumje. Res je, tudi drugi imajo kvalitete, lepoto in modrost, a nihče ni vi. Vi ste edinstveni. Cenite se.
Takšen seznam večkrat dopolnite z novimi ugotovitvami in dosežki ter ga imejte pri roki, če se zopet ujamete v past ljubosumja.
Pogovorite se s partnerjem
Pogovor ima zdravilno moč. V zvezi, kjer si lahko partnerja odkrito izmenjata svoje pomisleke in strahove, je to zelo osvobajajoče. Zaupajte partnerju, kaj vas skrbi in s čim se obremenjujete. Odkrito in nenapadalno izrazite svoje bojazni. Pomembno je, da ne napadete in ga ne že v naprej obtožite prevare. Odnos mora biti vaš varen pristan, zato ga morata partnerja vseskozi vzajemno negovati.
Kadar se znajdemo v situaciji, v kakršni se je znašla Petra, nujno potrebujemo strokovno pomoč. Skoraj nemogoče se je iz takšne drame izviti sam. Ljubosumje je kot vrtinec, ki nas vleče v svoje globine, kjer se naše življenje spremeni v eno samo agonijo, usmerjeno na lov za izmišljenim tekmecem. V takšni situaciji za seboj v brezno ne potegnemo le sebe, temveč tudi ljudi, ki so nam blizu in nas imajo radi: partnerja, otroke in nenazadnje svojo lastno razsodnost, ki se popolnoma razblini pod težo nerealnih strahov. In na koncu se nemalokrat zgodi usoden epilog, tako kot je zapisal Friedrich Nietzsche, »ljubosumnež, obdan s plameni ljubosumja, obrne strupeno želo nad sebe« in z njim uniči in izniči smisel vsakršne ljubezni.
dr. Lucija Čevnik; svetovalka za osebnostno rast