Lucija, pozdravljeni!
Imam težavo, za katero sploh dolgo nisem vedela, da obstaja. Moje življenje je teklo dokaj mirno in ustaljeno. Iz otroštva imam lepe spomine, s partnerjem se dokaj dobro razumem. Težava je nastala, ko sva dobila otroka. Sin je sedaj star tri leta, jaz pa postajam živčna razvalina. Mogoče zveni banalno, a stvari mi uhajajo iz rok. Nad ničemer več nimam kontrole. Hiša, ki je vselej bila lično urejena in pospravljena, se je prelevila v kaotični dom, kjer se niti sama ne znajdem več med vsemi razmetanimi predmeti in meni nevzdržno neurejenostjo. Vse to me spravlja ob živce. Samo še pospravljam, pobiram predmete s tal in ne morem zaspati, dokler stvari niso na svojem mestu. To mi vse bolj načenja zdravje in krha tudi najin partnerski odnos. Partnerja obtožujem, da mi pri ničemer ne pomaga. Čeprav v sebi vem, da to ni res, da se trudi. Postajam obsedena s pospravljanjem in postavljanjem stvari na svoje mesto. Kako naj se tega rešim? Prosim za nasvet!
Zorka, 37
Draga Zorka, dobrodošli v klubu utrujenih staršev, razmetanih domov in nepredvidljivega urnika! Tako pač pogosto je, ko dobite otroka. Ne vem, kaj ste vi pričakovali, a dejstvo je, da se nam z ustvarjanjem družine, življenje obrne na glavo. In natančno to se je zgodilo tudi vam le, da si tega še niste čisto priznali, kaj šele sprejeli. V pismu, ki ste mi ga poslali, ste precej na dolgo opisali tudi vaše življenje. S povedanim ste ustvarili vtis, da je vaše življenje bilo vselej lepo »zloženo« v lično škatlico. Vedno vam je vse teklo po planu. Uspešni ste bili v šoli, potem ste v roku končali pravo, našli sorodno dušo, se poročili, odšli na potovanje, se zaposlili, kupili hišo in si ustvarili družino. Vedno ste imeli občutek, da imate vse pod kontrolo. Sedaj pa je v vaše življenje prišel otrok, ki je razbil vašo ustaljeno rutino. V vaš red je vnesel kaos. Razmetano stanovanje, nepredvidljiv urnik, vstajanje ponoči, prepiri s partnerjem o nedoslednosti izpolnjevanja obveznosti, tarnate. Ne zmorete več – ohranjati prejšnjega stanja, glede na nove okoliščine.
Draga Zorka, spustite malo vaše vajeti. Verjamem, da vam kontrola nad življenjem predstavlja cono varnosti in udobja, a čar življenja se vendar odvija v nepredvidljivosti in nenačrtovanosti poteka dogodkov. Že res, da nas lahko splet naključij in sproščena prepustitev življenju samemu pripelje kdaj tudi do neugodnih okoliščin in zagat, a samo na takšen način dopustimo možnost, da se nam na življenjski poti pripeti kaj novega. Z novostmi pa osebnostno rastemo. Tudi vi, s svojim otrokom, stojite pred takšnim izzivom. Ne tiščite novega v vaše stare vzorce. Raje se mu prepustite. Otrok vam nastavlja zrcalo. Vidite, kako ste togi? Če ni vse na »svojem mestu«, pospravljeno, zloženo v škatlico, se sploh ne morete sprostiti in zadihati. Se sploh zavedate, kaj pomeni »ni na svojem mestu«?! Neka stvar ima »svoje« mesto natančno tam, kjer ste ga vi definirali. Sprejmite izziv in poskušajte to reprogramirati. Postavite nove kriterije, ki bodo bolj fleksibilni in vam ne bodo narekovali tako strogih samoomejitev.
Tudi na partnerja najbrž gledate kot na nekoga, ki ga morate imeti nenehno pod kontrolo. Za vas je v resnici bolj »inventar«, kot pa življenjski sopotnik. Če ne izpolnjuje vaših pričakovanj, ga obtožujete, da od njega ni nobene koristi. A vašim zahtevam je zelo težko ustreči. Še posebej sedaj, ko ste dobili otroka, ki se požvižga na vaš »vse na svojem mestu«.
Življenja ne moremo zapreti v kletko in nad njim imeti popolne kontrolo. Drži, ko pravijo, da je sprememba edina konstanta v našem življenju. Spremembe so prav zato tudi nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi. Naredijo nas žive. Pa ne le fizično, ampak oživijo našo dušo in naše srce.
Svetujem vam, da pričnete postopoma rahljati spone, ki ste si jih nadeli sami. Prisilite se, da greste kdaj zvečer spat, kljub temu, da še niste, kot pravite, posortirali legic ali posesali. Postopoma opustite kakšno opravilo in se navajajte na vsaj nekaj kaosa v vašem življenju. Čisto namenoma kdaj zaprite za seboj vrata nepospravljene hiše in namesto pospravljanja in čiščenja, raje odpeljite otroka na sonce in svež zrak. Vsem vam bo koristilo.
Predstavljajte si sebe čez 20 let. Vaš sin jih bo takrat štel že 23. Iz prihodnosti se zazrite na to, kdo ste danes. Kaj občutite? Vam je žal, ker niste (še) več pospravljali?!