Lucija, pozdravljeni!
Že nekaj časa spremljam vašo rubriko v reviji BZ, a v njej ste doslej odgovarjali le ženskam, zato upam, da moje vprašanje ne bo čisto neumestno.
Prihajam iz družine, kjer sta se starša ločila, ko sem bil star 8 let. To me je močno zaznamovalo. Že takrat sem si prisegel, da tega ne bom nikoli dopustil, ko si sam ustvarim družino. Trenutno štejem 41 let, poročen sem od svojega 29. leta, z žensko, ki je moja prva ljubezen, imava dva sinova. Moj problem pa je moj strah. Strah, da se bo moj zakon sesul, kot se je to zgodilo mojima staršema. Za mojo partnerko sem pripravljen storiti vse, da bi me le imela rada in bi nama bilo dobro. A zadnja leta imam občutek, da se je najin odnos močno spremenil. Začela me je izkoriščati. Ves čas me izseljuje z novimi zahtevami in mi pogojuje, če ne bom storil tega in onega, bo odšla. Sem na robu živčnega zloma in izgorelosti, saj sem za vse sam. Ona večino časa preživi v službi, ostali del, pa s prijateljicami in v načrtovanju vikend izletov, ki me samo še dodatno utrujajo. Prav malo mar ji je za otroka, gospodinjstvo in nenazadnje tudi izdatke. Tega sprva v svoji zaslepljenosti sploh nisem opazil, čeprav so me drugi opozarjali, dokler nekega dne, od vsega hudega, nisem več mogel vstati iz postelje. Kaj naj storim, da se najin odnos spet normalizira? Hvala za pomoč.
Mare
Dragi Mare, hvala za vaše vprašanje, seveda, tudi moška vprašanja so prav tako dobrodošla, kot ženska. Odnosi so dvostranski in ne delamo razlik, s katere strani prihajajo. Moram pa vas popraviti, vaš problem, ni vaš strah, temveč vaša samozavest. Obnašate se kot »copata«, ne pa kot zrel moški, ki ve, kaj narediti iz svojega Življenja. Verjamem, da vas je zaznamovala ločitev vaših staršev. A vi pri njuni odločitvi niste imeli dosti besede in vpliva, kaj ne? To sta storila predvsem zaradi sebe. Ker sta sledila svojim interesom in željam. S tem, ko za vsako ceno skušate ustreči vedno bolj lakomnim željam in potrebam vaše žene, ste popolnoma pozabili nase. Razumem, vaša edina želja je, da bi bili vi, vaša družina oz. vidva, vi in vaša žena, srečni. Razumete, nimate vpliva na to, kaj želijo, hočejo, nočejo, drugi. Pa četudi so to vaši najožji družinski člani. Edina odgovornost, ki jo v tem življenju imate, ste vi in vaša sreča. In seveda vaši otroci, vaša dva sinova. Se sploh zavedate, kako slab zgled jima dajete? V svojem neprestanem podrejanju in iskanju »kompromisov« za vsako ceno, kjer pa ste vselej vi tisti, ki potegnete kratko? Verjamem, da jo neskončno ljubite, a verjemite, ta vajin odnos je daleč od resnične ljubezni. To je navadna odvisnost. Odvisnost od nezdravih odnosov.
Dragi Mare, svetujem vam, da pričnete razmišljati od tam, ko ste še bili srečni. Kjer je v vas še bilo kaj »vas«. Kaj vas je takrat osrčevalo, zanimalo, pritegnilo? Kdo ste želeli postati? Nekje na poti, zaslepljeni z vašim odnosom in strahom, ste se popolnoma izgubili. Vi niste (le) vaš odnos z vašo ženo, vi ste predvsem odnos s samim sabo. Težko vam to rečem, a morate se zavedati, da je tudi žena izgubila spoštovanje in vero v vas. »Pa kako?! Navkljub vsemu trudu in žrtvovanju?!«, utegnete reči. Tako to gre, dragi Mare, najprej moremo ljubiti sebe. Šele takrat, ko zmoremo in znamo to, pritegnemo iskreno ljubezen in spoštovanje drugih. Ne obtožujem vaše žene. Tako ravna, ker ji vi tako dovolite. Postali ste predpražnik. Služabnik, ki skoči na vsako kraljičino željo, prošnjo ali ukaz. Tiho, ponižno in predano. In ona je to sprejela. Čeprav dvomim, da ji je to resnično všeč. Nisem prepričana, da si katera ženska zares želi takšne partnerjeve pohlevnosti in vodljivosti.
Zboleli ste in končno okrevali. Življenje vam je ponudilo še eno priložnost. Ste se iz vsega tega sploh kaj naučili? Niste še zares uvideli, da tako ne boste mogli več naprej. Res se boste morali soočiti s strahom, ki ga imate pred izgubo, sicer boste na koncu, zaradi popolnega samozanikanja, izgubili največ kar imate. Izgubili boste sebe. In kljub naporom, ostali sami in osamljeni.