Pozdravljeni! Pišem vam, ker stojim pred dilemo in ne vem zagotovo, kako se odločiti. Zanimivo je, kako človek misliš, da je vse v najlepšem redu, da živiš v odnosu, ki je ljubeč, povezan in zaupljiv, pa se ti ta idealna slika samo z eno informacijo razsuje na tisoče koščkov, kot hišica iz kart. Z možem sva poročena 13 let. Imava dve hčerki (11 in 9 let), svojo hišo ter dokaj zadovoljujoči karieri. Večkrat si privoščimo počitnice in smo tudi sicer aktivna družina, ki ves čas nekaj miga in kam hiti. Ni nam dolgčas in se razumemo. Seveda tu in tam prihaja tudi do takšnih in drugačnih konfliktov, a vse je bolj prehodne in trenutne narave. Verjela sem, da je tudi z najinim odnosom vse kot mora biti. Pred mesecem dni je prijateljica praznovala rojstni dan in privoščile smo si ženski večer. Na zabavi mi je znanka začela govoriti, da je moj mož pred nekaj leti imel afero s sodelavko. Šokiralo me je. Nisem ji verjela in tudi sama je bila presenečena nad mojo reakcijo, saj je bila prepričana, da zadevo poznam in, da sem mu oprostila. Takoj naslednji dan sem doma napadla moža, ki je vse priznal in zagotovil, da je vse že dolgo pozabljeno. Sedaj se bojujem s svojo naivnostjo in nezmožnostjo ponovnega zaupanja v moža. Razmišljam tudi o ločitvi…Kaj naj storim?
Sanja, 40
Draga Sanja, takšen nizek udarec je najhujši. Niti pomisliš ne, da bi lahko bilo karkoli narobe. In verjamem, da najbolj boli izpraševanje lastne naivnosti: »Kako zaboga nisem nič opazila? Sem mar tako naivna? Kaj vse sem še v življenju spregledala?!« Drugače je, ko slutiš, da se v zvezi plete nekaj neobičajnega…zaznaš partnerjevo odtujenost, nezanimanje, odsotnost. Veš, da je z mislimi drugje. Ta ženska intuicija nas redko pusti na cedilu…Pa vendar, se tudi zgodi, da nas informacija preseneti kot strela z jasnega. Prosim, ne ženite si te vaše naivnosti preveč k srcu. Ne obtožujte se in ne krivite sebe. Niste spregledali zato, ker ste bili odnosu predani z dušo in srcem. Zaupali ste iskreno zavezani zakonski obljubi. Tako je tudi prav. Prav predvsem z vidika našega lastnega notranjega miru. Človek vendar ne more vsak dan, ves dan, živeti na preži in v dvomu, da ga drugi izkoriščajo, varajo ali slepijo. Takšno nezaupanje vodi v posesivno ljubosumje in večni gnev »kaj pa če…«, ki nas oropa miru, spokojnosti, sreče in življenjskega optimizma. Je že prav, da ste verjeli v svoja načela. Niste se izpridili vi, temveč vaš mož. On je odgovoren, ne pa vi. Sedaj morate glede sebe imeti popolnoma mirno vest. Dali ste najboljše, kar ste imeli in to je največ kar lahko v odnos prispevamo. Škoda bi bilo takšno predanost blatiti z besedo »naivnost«! Če je šlo pri vašem možu za afero, kjer so bila povezana tudi čustva, potem je dejstvo, da je vaš mož odličen igralec. Če zgolj za zadovoljevanje seksualnih fantazij, potem je takšno afero lažje prekriti. A močno boli tudi dejstvo, da so o tej postranski zvezi vsi okoli vas veliko vedeli. Glede na okoliščine se najverjetneje sprašujete tudi, s kakšnimi »prijatelji« se vendar družite?! Kaj »vse« še vedo o vas, pa vam ne upajo pogledati v oči in vam povedati?
Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Preteklosti se ne da več zakrpati, pa tudi ranjeno zaupanje le redko. Sploh, če se preteklost takole zahrbtno, čez leta, prikrade v vaše življenje in pretrese vaše prepričanje o medosebnih odnosih. Verjamem, da se boste odločili pravilno, pa kakorkoli se že boste. Če nameravate ostati z možem, morate dokončno razčistiti z vsemi dvomi, dilemami in strahovi, ki vas o novem spoznanju navdajajo. Mož bo moral prevzeti to odgovornost, da boste odslej precej bolj nemirni in nezaupljivi. Verjetno ga boste pogosteje klicali, preverjali njegove koordinate, natančneje pregledovali njegovo umazano perilo, ovohavali srajce, če so na njih nemara sledovi šminke ali parfuma. Če vsega tega ne bosta zmogla, je bolje, da se (vsaj začasno) razideta in vsak zase premeljeta in predelata nastalo situacijo. Sicer se bo vajina zveza spremenila v bojno polje, polno obtoževanja, bombardiranja »ti si meni to, medtem ko sem jaz zate vse tisto«, kar ne bo zaznamovalo le vajinega odnosa, ampak bo slabo vplivalo tudi na vajini hčerki. Vi boste postali žrtev, žrtev pa je pogosto samo drugo ime za vzpostavitev nove oblike kontrole.
Samo vi sami boste morali sebi dati odgovor, ali mu lahko oprostite, potegnete črto in greste skupaj z njim naprej? Boste lahko njegovo nezvestobo, četudi mu je najbrž nikoli ne boste zmogli v celoti oprostiti, toliko tolerirali, da je ne boste vsakič privlekli na plano in bo stvar klišejskega obtoževanja vselej, ko bo mož, npr. pozabil kupiti kruh, se po službi zadržal s prijatelji, slučajno pozabil na vajino obletnico ali si privoščil prost popoldne na vrtnem ležalniku? Če boste to zmogli, ne da bi vas razžiralo od znotraj, ste zmagali (notranjo) vojno, četudi ste izgubili tisto eno skoraj odločilno bitko.
Dr. Lucija Čevnik