Pozdravljeni! Srečujem se z osebnostno krizo. Mogoče je to tudi kriza srednjih let, čeprav že malo pozna. Stara sem 56 let in drugo leto bom šla v penzijo. Misel na to me duši. Ne znam si predstavljati, kako bom doma shajala z možem, ki je tudi že upokojen. Otroci so na svojem in z njimi in njihovimi partnerji imam dober odnos, a so krajevno precej oddaljeni in se vidimo bolj po redko. Tudi vnuki so že v šoli in babice ne potrebujejo več tako intenzivno kot pred leti. Večkrat sem vskočila, čeprav je bil kar izziv takšna varstva kombinirati z odsotnostjo v moji službi. Živiva v bloku in te stene se mi že sedaj preozke, ko pa bova morala vsak dan, ves dan, prebiti skupaj, pa me je kar groza. Moj mož je zadnja leta, odkar je upokojen, postal pravi lenuh. Večino časa prebije pred TV-jem. Zelo je obremenjen z vsem kar se trenutno dogaja po svetu, kar je v njem ubilo še tisto nekaj optimizma, ki ga je nekoč premogel. Le kaj bo z nama, mano? Zelo se bojim.
Vera, 56
Draga Vera, vas povsem razumem. Pred vami je novo življenjsko obdobje, ki bo precej vplivalo na spremembo vaše trenutne delovne rutine. A ni potrebno, da na spremembo, ki je pred vami, zrete s takšnim pesimizmom. Zgleda, da ste se tudi vi precej nalezli črnogledosti, ki jo opažate in pripisujete možu. Srečujem ženske, ki so se z upokojitvijo prerodile. Končno so našle čas zase. Posvetile so se stvarem, ki jih resnično izpolnjujejo in osrečujejo. Pred vami je vendar svobodno življenje, brez spon vsakodnevnega oguljenega tempa služba-dom. Vem, da vas ta na nek način pomirja, ker predstavlja vašo cono udobja. Trenutno je to vaš svet, ki ga obvladate, poznate in v njem ni bistvenih presenečenj, ki bi povzročale pretrese. A ravno zaradi tega je ta vaš svet na nek način obenem tudi malce dolgočasen in monoton. Pred vami je novo poglavje. Zagotovo nekje v vas še tlijo kakšne vaše neizpolnjene sanje iz mladosti. Cilji, ki ste si jih nekdaj zadali, pa jih nemara niste uspeli ali zmogli uresničiti? Mogoče si želite kam odpotovati, razviti kakšno spretnost ali veščino, pa si zanjo niste mogli ali znali vzeti časa? Vse te pozabljene sanje, lahko sedaj brez slabe vesti potegnete na plano in jim končno rečete: »Ja!«.
Skrbi pa vas tudi vaš mož. Pravite, da z njim zadnje čase težko shajate. Res je, upokojitev lahko zgleda tudi tako pasivno, če v ničemer ne poiščeta strasti in novih izzivov. Seveda je tudi takšno preživljanje časa človekova pravica, če se tako odloči. Nikogar ne želim kriviti in obtoževati. Prepričana pa sem, da lahko najdeta tudi skupne nove interese in pričneta vajino zgodbo tkati na novo. Ker ste vi izrazili, da imate z možem problem, bi bilo dobro, da poskusite vi prvi dati pobudo in premakniti nastalo domačo situacijo z mrtve točke. Vem, enostavneje je pričakovati, da se bo drugi spremenil in nas osrečil, kot pa sami postati sprememba, ki si jo želimo videti pri drugem. A takšno pasivno čakanje in obtoževanje je skoraj vedno brezupno. Zanesete se lahko le sami nase. Zato postanite vi pobudnica sprememb in prerastite vlogo pasivnega kritika. Predlagajte kakšen skupen izlet. Obisk. Mogoče vrt na podeželju. Včlanita se v kakšno društvo, obiščita skupni tečaj. Obstaja cela vrsta brezplačnih aktivnosti, prav za osebe v tretjem življenjskem obdobju. Tako se ne boste le učili, temveč tudi spoznavali nove ljudi in si s tem obogatili tudi socialno mrežo. Pred vama so številne možnosti in priložnosti. Poskusita se preko njih zopet povezati in ponovno poiskati pot do vajinih src. Obudite ljubezen, ki je v rutini vsakdana obledela. Poskusita v dvoje. Če to ne gre, pa še zmeraj lahko vse to počnete tudi sami. Ne bojte se časa, ki je pred vami. Bo drugačen, a le na vas je, kako kvalitetno ga boste preživeli. Marsikomu je ravno jesen, najlepši letni čas.
Ga. Lucija, pogosto prebiram vašo rubriko in odločila sem se, da vam pošljem tole sporočilo. Moja situacija je zapletena in o vsem tem težko govorim s komerkoli. Moj mož je pred tremi leti postal invalid. Priklenjen je na voziček. Večino skrbi zanj je padlo name. Ima osebnega asistenta, a ga mož nikoli ni zares sprejel in najraje vidi, da zanj poskrbim jaz. Moža imam rada in mi je težko zanj. A v zadnjih treh letih sem se popolnoma izčrpala. Počutim se ujeto in le redko si privoščim kaj časa zase. Najhuje je, da me spremlja občutek, da me nihče ne razume. Otroci in tudi sorodniki gledajo name, kot da je ta »žrtev« za moža moja dolžnost. Ponujajo mi sicer pomoč, a če koga resnično prosim, da bi me kdaj zamenjal, nikoli nimajo časa. Včasih sva z možem veliko planinarila. Od njegove nesreče, pa še na bližnjem hribu nisem več bila. Počutim se osamljeno, utrujeno in nerazumljeno. Postala sem depresivna in brezvoljna. Možu tega ne želim pokazati, saj se mi že tako preveč smili. Bom še kdaj zares živela?
Anica, 55
Draga Anica, sočustvujem z vami, po drugi strani pa me jezi, da se ne bolj postavite zase. Če boste takole nadaljevali, res, kaj bo ostalo od vas?! Kdo bo tedaj poskrbel za vašega moža, ko boste tudi vi odpovedali? A kot sem napisala, vas obenem tudi razumem. Ženske smo pač »programirane«, da kar naprej prevzemamo skrb za druge – za bližnje, za družino. Ženska se odpove svojemu življenju, da omogoči življenju drugemu. Tiho prenaša bolečino in skrbi. A cena za takšno početje je zelo visoka. Tega se zavemo šele, ko same postanemo nemočne, ostarele in izčrpane.
Draga Anica, če hočete še naprej biti trdna opora svojemu možu, morate najprej poskrbeti zase. Morate se kdaj odpočiti in napolniti svojo dušo in srce z vsebinami, dejavnostmi in ljudmi, ki vam pričarajo smeh na ustnicah in iskrice v očeh. Se kdaj »okužiti« z radostjo, če jo želite deliti naprej ljudem, ki vam veliko pomenijo. Če boste ostali takole zamorjeni in zagrenjeni, boste s to temačnostjo popolnoma pregnali optimizem iz svojega življenja. Vem, da vam je hudo za moža, a več kot pomagati mu ne morete. S toliko vsakodnevne bližine sta najbrž tudi prenasitila drug drugega, saj vendar vsak potrebuje nekaj zasebnosti, odmika in časa zase. Tako mož, kot vi. Nikomur ne koristi toliko bližine! Sprejmite, da ima mož osebno asistenco prav zato, da se lahko tudi vi kdaj razbremenite in si vzamete čas za tako pogrešan izlet v ljubljene gore. Kako pa si bo vaš mož gradil odnos z asistentom, pa prepustite njemu in službam, ki se s tem ukvarjajo. Ne morete prevzemati odgovornosti za vsakega in vse okoli vas. V času, ko ima mož pomoč drugih, nujno izkoristite zase. Povabite se komu na pogovor, pojdite na sprehod in odzovite se klicu tistega hriba za vašo hišo, ki vas že tri leta neusmiljeno vabi, da se predate razgledom z njegovega vrha.
Najbrž vas obremenjuje slaba vest, vi lahko greste, mož pa je doma prikovan na voziček. Nočete, da mu je zaradi tega hudo, pa prav zato tudi sami raje ostajate doma. Ne želite v njem prebuditi spominov na vajine lepe skupne čase. Draga Anka, če vas mož ljubi in mu je mar za vašo srečo in dobro počutje, bo razumel. Razumel bo, da vaša žrtev ni dobra za nikogar od vaju, še najmanj pa za vas. Četudi mu bo ob tem kdaj hudo in bi vas želel od sebi, bo razumel, da vendar morate poskrbeti tudi za svojo srečo. Verjemite, vloga žrtve, v katero ste se vživeli, ne bo rešila nikogar. Sprašujete, če še boste kdaj zares živeli? Boste, a spoznati morate, da si to tudi zares zaslužite.