Kaj je in kaj ni Ljubezen?
Ljubezen ste zapisali z veliko začetnico. V tem kontekstu jo razumem kot metafizični pojem. Absolut. Lahko bi ji rekli tudi bog, Narava, Energija, Bit, Enost. Skratka nekaj, čemur ne moremo pripisati kakršnihkoli lastnosti, ker jo s tem že omejimo in posplošimo na svet dualnosti, v katerem se odvija naš vsakdan.
A, ko govorimo o ljubezni, imamo najpogosteje v mislih realnost subjektivnih občutkov, čustvenih relacij in medosebnih odnosov (partnerskih, odnosov z otroki, drugimi). Na tej psihološki ravni zame ljubezen pomeni polarnost. Na eni strani je pol brezpogojne ljubezni, ki jo razumem kot to, kar Ljubezen je, njen protipol pa ustvarja pogojevana ljubezen – torej »ljubezen«, ki to v resnici ni. Na tej ravni je ljubezen zgolj subjektivno čustveno doživljanje, pogojeno z našimi preteklimi izkušnjami, potrebami, željo. Malce zapleteno zveni, kajne? Vse okoli ljubezni je precej misteriozno, nejasno, a obenem vseprisotno. Mogoče si kar sposodim misel K. Jaspersa: »Ljubezen je najbolj nerazumljiva, najbolj neutemeljena in hkrati najbolj samoumevna resničnost absolutne zavesti.«
Kako Ljubezen vpliva na telo? Na počutje?
Kadar ljubimo brezpogojno, živimo v Ljubezni. Takšna ljubezen je osvobojena spon, predsodkov in iluzij nerealnih pričakovanj. Smo v notranjem miru in harmoniji – ali sami ali v odnosu, ki je prav tako vzajemen, spoštljiv in osebno izpolnjujoč, ni zavezan stereotipom ali pričakovanjem, ki so usmerjena predvsem v drugega. Telo nam je hvaležno za takšno ljubezen in tudi mi smo hvaležni telesu.
Na drugi strani pa pogojevana ljubezen ustvarja neprestana trenja. Ima nenehno tendenco po spreminjanju drugega (partnerja, otroka). Taka »ljubezen« je ljubosumna, posesivna in prežeta s kritiko ali krivdo. Pogojevana ljubezen vselej nekaj zahteva in je osnovana na nadzoru drugega. Takšni partnerski odnosi so polni bolečine – duševne in telesne. Negativne misli vplivajo na naše telo, naše potrto telo pa (npr. s svojo sključeno držo, povešenimi rameni, plitkim dihanjem, otožnimi povešenimi ustnicami in očmi) povratno vpliva na naše razpoloženje. Ujamemo se v začaran krog, ki ga je težko prekiniti. Še huje postane, ko ta vzročno-posledični model prepletenosti duševnega in telesnega postane naša odvisnost. Če takšnega škodljivega krogotoka odnosov ne zmoremo ali znamo prekiniti, zbolimo. Telesa se ne da pretentati. Telo vselej govori resnico naših odnosov in odpira rane vseh preteklih in sedanjih pogojevanih ljubezni.
Jasno je, da smo lahko odvisni od odnosov, smo lahko odvisni od Ljubezni?
Ja, mislim, da smo že v osnovi odvisni od Ljubezni. Brez nje ne moremo preživeti, se normalno razvijati in kasneje v življenju stopati v zdrave odnose. Je naša fundamentalna potreba. »Kvaliteta« ljubezni, ki smo je bili deležni v otroštvu, pa kasneje vpliva na to, kakšne odnose bomo oblikovali z ljudmi, kakšne partnerje si bomo izbirali in zaznamuje tudi, kakšne odvisnosti od odnosov bomo razvili.
Poliamorija obstaja? Kako (ne)zdrava je?
Obstaja, seveda. Je ena od postmodernih oblik partnerskega sobivanja, ki so odgovor na družbene spremembe današnjega časa, katerih skupni imenovalec je vse večja fleksibilnost odnosov.
Zdrava je toliko, kolikor so zdravi odnosi znotraj nje. Če je zgrajena na odkritosti, zadovoljstvu in prostovoljni odločitvi vseh vključenih, ne vidim, zakaj bi bila v tem kontekstu problematična. Vsak si išče odnose, ki ga izpolnjujejo. Zakaj si nekdo išče in stopa v takšne odnose, kakšne (ne)zavedne želje ga ženejo, pa je že drugo vprašanje. A kljub temu, da se družba osvobaja spon tradicije in religije, so v našem okolju takšni »drugačni« odnosi še zmeraj precej tabuizirani. Gre za odnose, ki smo jih hitro sposobni prikleniti na sramotilni steber nemoralnosti in nespodobnosti.
Eden najpomembnejših partnerskih odnosov, ki ga sklenemo v življenju, je odnos s samim seboj. Ljubiti sebe: je to vrlina ali patologija?
Lahko je tudi patološka. Za Narcisa se je končala tragično. 😉
Če ne gre za patološki narcizem, potem verjamem, da je to vrlina. Tega so se zavedali že stari Grki, ko so nad vhodom delfskega svetišča vklesali napis: »Spoznaj samega sebe.« Gre za vseživljenjski projekt samospoznavanja, odkrivanja, priznavanja in sprejemanja. Slednje je še posebej pomembno, saj ima zelo velik vpliv tudi na grajenje odnosov z drugimi. Takrat, ko smo pripravljeni sebe sprejeti in se vzljubiti z vsem kar smo, tako z dobrim, kot tudi tistim manj dobrim v sebi, smo v luči lastne nepopolnosti zmožni sprejeti in razumeti tudi drugega in z njim njegovo nepopolnost. In to se mi zdi ključno za razvijanje zdravih odnosov in grajenje pristnih ljubezni.
Kako se (vz)ljubiti?
Lažje reči kot storit… Vzljubimo se, ko se sprejmemo v celoti, takšne kot v resnici smo – brez mask in onkraj (osebnih in družbenih) predsodkov. Ljubimo se, ko čutimo pravico in dolžnost živeti svojo željo (in ne željo drugega).
Kdaj smemo ljubiti in kaj pričakovati od ljubezni?
Resnična (brezpogojna) ljubezen je vseobsegajoča in ni posesivna – zato smemo ljubiti vedno in obenem vse. Ljubezen se ne razprši in je ne zmanjka, če jo usmerimo na več – ljudi, otrok, prijateljev. Ljubimo, ker tako čutimo, a obenem v zameno ne terjamo nič. Ob tem občutimo zgolj hvaležnost in srečo. A to je seveda ideal, odraz zelo zrele brezpogojne ljubezni, ki ga v vsakdanjem življenju in odnosih srečamo izjemno redko. »Pričakovati od ljubezni«, že ta besedna zveza se mi sama po sebi zdi kontradiktorna. Bolje bi bilo reči: »Kaj lahko pričakujem od ljubezenskega odnosa?« Živimo v kapitalističnem svetu, kjer za vse kar damo, nekaj pričakujemo. Tudi odnosi temeljijo na tej recipročnosti. Vselej pričakujemo, da bomo dobili najmanj toliko (če ne še več!), kot smo v odnos vložili.Tudi to je eden od vzrokov številnih ljubezenskih dram.
Zakaj ne (z)moremo ljubiti?
Vsak posameznik razvije svoj koncept razumevanja ali bolje, čutenja ljubezni. Oblikuje ga na podlagi lastnih izkušenj iz otroštva, odnosov s svojimi starši, okolico. Ljudje, ki ne (z)morejo ljubiti, ljubezni nikoli niso izkusili in je enostavno ne poznajo. Njihova ljubezen je bila vselej pogojevana z »ustreznim« vedenjem ali dejanjem. Ljubezen lahko v odraslosti razumejo celo kot zelo »neljubečo« ali bolečo izkušnjo.
Pogosto razvijamo podobne ljubezenske odnose, v kakršne smo se sami rodili in nezavedno iščemo partnerje, podobne našim staršem. Če nam starši niso bili sposobni dati ljubezni, zanjo kasneje terjamo naše partnerje. A ker so ti najpogosteje karakterno in emocionalno podobni našim staršem, ostajamo lačni ljubezni. To praznino nezavedno prenesemo naprej, v življenja in želje naših potomcev. Neljubeči odnosi tako potujejo iz generacije v generacijo in zaznamujejo zgodovino družinskih tradicij.
Lahko živimo brez Ljubezni?
Težko. Čustvena toplina nam je potrebna kot hrana, kisik. To je nazorno pokazal primer sirot iz Romunije v času vladavine Ceausescuja. Tisoče otrok je v tem obdobju polnilo sirotišnice, ki so bile skrite pred svetom, otroci pa so v njih životarili v nečloveških razmerah, oropani vsakršne ljubezni, nežnosti, pozornosti. Skoraj vsi otroci so utrpeli najrazličnejše duševne, številni pa tudi telesne razvojne motnje. Znani so primeri dojenčkov, ki so sicer bili relativno redno hranjeni, a jim nihče ni izkazoval ljubezni in nežnosti. Že nekajmesečni so lačni ljubezni začeli zavračati hrano in se s stradanjem odločili končati življenje, storiti samomor.
Neizživeta Ljubezen….kako pogubna je lahko?
Neizživeta ljubezen pušča na naših življenjih velik pečat. Lahko bi rekli, da gre za nakopičeno energijo zatajevanih želja, občutkov in potreb, ki jih zavedno ali nezavedno tiščimo vase in jih ne pustimo, da se izrazijo. Takšna neizživetost se slej ko prej obrne ali proti našemu telesu ali pa negativno zaznamuje naše potomce. Če lažemo sami sebi in v takšno zlaganost potegnemo še druge, potem ustvarjamo odnose, ki so zasnovani na bolečini in neiskrenosti. Predstavljajmo si moškega, ki čuti usodno privlačnost do istega spola, pa si tega ne upa ali noče priznati. Poroči se z žensko in ima z njo otroke. Neizživeta ljubezen ga bo preganjala vse življenje. Občutek krivde in osebne neizpolnjenosti, bo v vrtinec nesreče potegnil tudi vse ostale družinske člane.
Vprašanja: Goraz Dominko
Odgovarja: dr. Lucija Čevnik