Spoštovana ga. Lucija, pozdravljeni!
Pišem vam, ker ugotavljam, da sem se ujela v krog neznosne, ponavljajoče se bolečine. Mož je pred pol leta predlagal, da narediva »pavzo« v najinem odnosu. Tarnal je, da se je nekako »izgubil« ter, da potrebuje čas za razmislek, kako naprej. Odselil se je v najemniško stanovanje. Pričakovala sem, da se po mesecu ali dveh vrne nazaj domov k družini. Po pol leta se to še vedno ni zgodilo. Občutek imam, da se je medtem celo čustveno zapletel z drugo žensko. Tega niti ne zanika niti potrdi, pravi le, da o tem ne želi govoriti, da to ni več moja stvar.
Otroka živita pri meni in mož ju obiskuje, ko se mu zljubi. Občasno gremo tudi na skupne izlete, kjer se z možem pretvarjava, da je vse ok, a jaz znotraj trpim neznosno bolečino. Želim se pogovoriti, rotim ga, da poskusiva zvezo obnoviti, skušam mu ustreči, mu dati dovolj svobode, po kateri tako hrepeni, a kot je videti, mu vse to ni dovolj. Vsakič, ko ga vidim, občutim olajšanje, da je z mano, obenem pa neizmerno trpim. Počutim se izžeto, slabo spim in imam dneve, ko si sploh ne želim iz postelje. Kako naj ga pripravim do tega, da mi pove, kaj bo z najino prihodnostjo? Hvala vam za pomoč!
Mia, 45
Draga Mia, pozdravljeni! Bolečina, ki jo občutite, mi je poznana. Veliko kdo se v partnerstvu srečuje z njo. Njena moč je težko obvladljiva. Čeprav je ves čas pomalem prisotna, pogosto izbruhne v intervalih in se stopnjuje do te mere, da včasih reagiramo impulzivno in kdaj tudi nerazsodno. Ta bolečina je podobna bolečini s katero se sooča odvisnik, ko se poskuša rešiti odvisnosti od svoje droge (pa karkoli ta »droga« že je). Tudi vaš mož oz. odnos, ki ga imate z njim, predstavlja vašo »drogo«. Nikakor si ne morete predstavljati, da bi lahko živeli brez njega. Racionalizirate vsa njegova dejanja, poskušate opravičiti njegova čustva ter ste slepi za vse hudo, kar se vam dogaja, da bi le bil zopet z vami. Pripravljeni ste mu odpustiti afero ali pa celo igrati ženo ob aferi, samo, da vas ne zapusti. Držite dih, hlinite svoja čustva, da ga z njimi slučajno ne bi ogrožali, ogrožali njegove svobode, saj takrat bi imel razlog, da končno potegne mejo med vami in njim. Prosite ga, naj bo on tisti, ki naj odloči in »pove, kaj bo z vajino prihodnostjo«.
Pa kaj bi, draga Mija, po vašem še morali slišati? Tudi, če vam reče, da pojdite iz njegovega življenja, boste v najmanjšem naslednjem namigu (seveda si ga boste sami tako interpretirali) zopet »prebrali«, da ga mogoče pa vendarle še zanimate, da še ni čisto za izgubiti upanja, da vas je iz svojega življenja napodil v afektu, da vas vendarle, nekje v globini, še ima rad in bo nekdaj vse tako, kot je bilo. Mogoče, a precej malo verjetno!
Da se izognete čustveni bolečini, s katero se sedaj soočate na vsakodnevni bazi, boste morali vi, in ne vaš mož, biti tista, ki bo postavila meje in rekla: »Dovolj!« Spreglejte vendar, kako vas ta negotovost boli in vas vedno znova vleče v vrtinec ponavljajoče se agonije. Vsakič, ko ga vidite, se rane znova odprejo in zakrvavijo. Vi sami in ne on, boste morali biti tista, ki se bo umaknila in zaščitila svoj jaz ter se tako z odmikom od ponavljajoče se bolečine, počasi rehabilitirala toksične zasvojenosti z odnosom. Bolelo bo, a bolečina bo s časoma postajala manj intenzivna in bolje obvladljiva. Mia, niste več majhna deklica. Ta strah pred zapuščenostjo, ki izvira iz vašega otroštva, se da premagati. Nič hudega vam ne bo, če boste zaživeli sami. Verjemite, da lahko popolnoma normalno živite svoje življenje tudi brez tega človeka. Vsakdo lahko živi sam sabo, samo dojeti mora to. Enim je to popolnoma samoumevno, drugi pa sami sebe neizmerno trpinčijo, preden se prebijejo do tega spoznanja. V ljubezni ne obstaja prav ali narobe. Odnos je lahko le dober ali slab – za nas. Kaj mislite, draga Mia, koliko bolečine še potrebujete, predno boste zmogli reči: »Zaslužim si več in boljše!«
Pozdravljeni!
Imam težave v donosu s svojo starejšo najstniško hčerko, ki bo avgusta dopolnila 21 let. Dobro sva se razumeli, sedaj pa je najin odnos močno skrhan. Nič več mi ne zaupa in bojim se, da je ne bom mogla več obvladati. Pogosto kriči name, mi ugovarja ali pa me popolnoma ignorira. Z njenim očetom imata bistveno boljši odnos, kar me pogosto spravlja ob živce, saj to razumem kot zaroto, ki jo kuhata proti meni in za mojim hrbtom. Možu zamerim, da raje drži z njo kot z mano ter ji tako neprestano popušča. Vsakič ostanem sama na svojem bregu in se nihče več ne zmeni zame in moje dobronamerne prošnje. Vse se je še poslabšalo, ko je lani odšla na študij, se zaljubila v fanta, o katerem mi komaj kaj pove. Bojim se, da bo zapravila svoje življenje in naredila napake, kot sem jih sama. Bi se lahko vi pogovorili z njo in jo nekako spravili v red?
Marijana, 56
Draga Marijana, pozdravljeni! V svoji ordinaciji sem nemalokrat priča zgodbam o neposlušnih, nemogočih, in neobvladljiv mladih. O mladini, iz katere menda nič ne bo, ki nič ne zna in se bo tako ali tako spremenila v generacijo luzerjev. Tako o svojih otrocih pogosto govorijo starši, ki vedo »vse«. Mogoče ne čisto vse v enciklopedičnem smislu, zagotovo pa natančno vedo, kaj je najbolje za njihovega otroka: od oblačenja, do kariere, prijateljev s katerimi se naj družijo, pa vse do partnerjev s katerimi si naj ustvarijo družino.
Razumem starše, da si želijo najboljše za svojega otroka, a me pogosto jezi dejstvo, kako trmasto znajo nekateri »dobronamerneži« vztrajati pri svojem (in edinem) »prav«! Z lastnim otrokom so pripravljeni biti neusmiljeno vojno, celo popolnoma prekiniti stike, če otrok ne želi igrati življenja po notah, ki so jih zanj že v naprej spisali starši! »Ali boš storil, kot ti rečem ali pa bom igral igro prizadetega starša!« S tem starši otrokom naložijo neizmerno breme odgovornosti za njihovo slabo voljo, razočaranje in trpljenje. Vzpostavita se dva pola: na eni imamo starše, ki »nesebično« dajejo in se za otroke žrtvujejo, na drugi pa nehvaležne, neposlušne nesramneže, ki si drznejo živeti življenje po lastnih kriterijih sreče!
Draga Marijana, verjamem, da razumete, kaj vam hočem povedati. Ko se pri meni oglasijo straši, ki imajo težavo z najstnikom, jih moram, žal, razočarati, da ne popravljam najstnikov. Lahko pa pomagam njim, da skupaj analiziramo njihovo družinsko dinamiko in ugotovimo, kaj lahko najprej oni sami storijo, da z otrokom obnovijo in ponovno vzpostavijo zaupanje, stik in pretrgano povezanost. Največkrat je potrebno prav malo, da se odnosi izboljšajo! Vem, da je lažje pokazati s prstom na »krivca«, v tem primeru na neposlušnega otroka, a dejstvo je, da je pričakovanje, ki je usmerjeno v drugega, jalovo. Močneje, ko boste s svojimi »prav«, »narobe«, »hočem«, »ne smeš«, pritiskali na najstnika (ali še slabše, na mlajšega odraslega), bolj se bo vaša povezanost rahljala. Vaša hči je odrasla, polnoletna oseba, praktično nimate več vzvoda, da jo prisilite v karkoli, česar ne želi. Res želite, da je vajina edina vez denar, s katerim jo sedaj imate v »šahu«?! Naposled bo prišel dan, ko si bo denar zaslužila sama. S čim si boste potem kupili njeno navezanost?
Bodite razumni in pustite vaši deklici, da zaživi svoje življenje neodvisno in svobodno. Bodite ji moralna opora, ne pa njen sodnik! Konec koncev ji boste prisiljeni zaupati (to bo slej ko prej postala vaša edina izbira). Vaš otrok je produkt vsega, kar ste ji dali in ji pokazali z življenjem, ki ste ga ob njej živeli sami. Mladostništvo ni več primeren čas, da otroke še učimo kaj je prav in kaj ni. To ste jim zavestno ali ne vsadili v obdobju otroštva. Ko otroci naposled postanejo najstniki, lahko le še opazujemo rezultate svojega starševskega »dela«. Vem, da je težko, a nekoč napoči čas, ko mora vsak ptiček zapustiti gnezdo in odleteti v življenje na svojih lastnih krilih. Res včasih težko gledamo njihove okorne in opotekajoče se gibe, a kakorkoli obrnemo, mi ne moremo leteti namesto njih!
Iz partnerske posvetovalinice – dr. Lucija Čevnik