Starši, kaj bi storili, če bi se nekdo ves čas drl na vas? Bi se podredili ali se umaknili in prekinili stik?
»So primeri, ko pridejo starši k meni z najstnikom, s katerim ne najdejo več stika. Ponavadi je ves čas zaprt v sobi za računalnikom in mama toži, da nič ne stori in nič ne naredi. Kriči nanj, mu naroča, kaj vse mora, kaj še ni, zakaj še ni…,« je opisala dr. Lucija Čevnik. V pogovoru ugotovi, da starši v resnici ne vedo, kaj otrok dela za računalnikom, in da so izgubili stik z njim. »Ampak…pomislite, kakšno stično točko bi lahko našla, če bi mama pokazala vsaj 10, 15 minut tedensko zanimanje, kaj njen otrok počne na računalniku – brez zasliševanja, temveč zgolj kazanja njenega resničnega zanimanja! Če bi si morda kdaj celo vzela čas in igrala igrice z njim, ga povprašala o likih, vsebini… in nato ob odhodu iz sobe na prijazen način še opomnila, naj odnese smeti, kot sta se dogovorila. Odnos bi se bistveno spremenil. Vedno se,« je dejala.
Dr. Lucija Čevnik je sociologinja, svetovalka, predavateljica, specializantka lacanovske psihoanalize, publicistka in avtorica knjižne uspešnice Mama hčerki. Spregovorila in razložila je, kako zelo pomemben je pristen odnos z najstnikom in kako ga vzpostaviti ter koliko na vse vpliva naš odnos do samih sebe, do partnerja in tudi do naših staršev.
Koliko na odnos z najstnikom vpliva naš odnos do samih sebe? Kako pomembno je, da smo starši čustveno in osebnostno zreli, skratka da smo odrasli? Kako sploh lahko dosežemo zrelost, ki nam bo pomagala pri vzpostavitvi odnosa z otroki, z najstniki, ki se bo ohranil tudi pozneje v življenju?
Ključno je, da smo starši osrediščeni. Ker … samo ob zdravem odnosu do nas samih bomo lahko gradili tudi zdrav odnos z otrokom.
A žal se pogosto dogaja, da od otrok pričakujemo, da se vedejo bolj razumno, kot smo se pogosto sposobni vesti mi sami. Računamo, da bodo dosledno upoštevali pravila, da bodo znali živeti bolje kot smo mi, da bodo nekritično sprejemali naša navodila in smernice, ki pa, roko na srce, niso vselej nujno najboljše zanje. Namreč, včasih celo sami pridemo do spoznanja, da niso najboljša niti za nas. Zanimivo je, kako smo sami na trenutke negotovi, medtem ko smo vseskozi 100-odstotno prepričani v svoj prav, ko gre za naše otroke.
| “Otrok je simptom svojih staršev. Ko ga pripeljejo v posvetovalnico z željo, da ga “popravim, ker je z njim nekaj zelo narobe”, jim pogosto rečem, naj otrok zapusti prostor in naj starši ostanejo. Zatem jim razložim, da so ustvarjalci svojega otroka ter da se v otroku in še posebej najstniku zrcalijo ravno starši in njihova družinska dinamika.” |
Otroci so vselej naše zrcalo, včasih lahko pri tem odsevajo tudi naše popolno nasprotje. Ko nasprotujejo in se upirajo, izražajo, da želijo nekaj novega, nekaj drugačnega. Najstniki skušajo uveljaviti svoj jaz. Iščejo svoj prostor pod soncem, ko gradijo lastno osebnost. Pri tem potrebujejo prostor, da se umaknejo od nas v želji odkriti, kdo so. Ta proces lahko močno odstopa od pričakovanj in želja primarne družine. Ob tovrstnih dogajanjih je zelo pomembno, da starši v prvi vrsti vemo, kdo smo mi sami, in da se predvsem mi v tem turbolentnem obdobju vedemo odraslo.
Torej se moramo najprej starši spraviti v red, da bomo “spravili v red” otroke?
Da, sploh, če pogledamo še globje, v odnose med generacijami, zaradi katerih se ravnamo po določenih vzorcih. Sploh če v svoji zapuščini s seboj nosimo transgeneracijske travme. Če želimo vzpostaviti zdrav odnos do sebe in posledično tudi do otrok, se moramo najprej mi sami spraviti v red. Moramo preveriti, kaj smo prejeli od naših staršev, kdo smo, kakšne so naše vrednote in cilji, kakšna je naša družinska dinamika … Našteto je potrebno ozavestiti, se soočiti s spoznanji in šele zatem lahko razvijamo zdrav odnos do otroka.
| “Če družinsko zapuščino prejšnjih generacij samo sprejmemo kot zavezano vrečo, napolnjeno z vsemi mogočimi transgeneracijskimi travmatičnimi izkušnjami in frustracijami, ter jo damo dalje otroku brez izpraševanja, kaj sploh je v njej, mu nezavedno in tudi nehote predajamo nekaj, kar ni nujno dobro zanj.” |
Če hočemo biti dobri starši, se moramo zavedati, da starševstvo ni zgolj vzgoja, temveč je predvsem odnos. Odnos, ki ga imamo s sabo, se zrcali v vseh odnosih, ki jih imamo z drugimi, in zato je zelo pomembno razmišljati, kakšen odnos torej sploh imamo sami s seboj. In ker otroke učimo predvsem z zgledom, je torej naš odnos do nas samih najpomembnejše vodilo otroku, kako naj gre sam skozi življenje.
Naj ponazorim s primerom … Če stalno odlašamo in odlagamo z delom, prokrastiniramo in hkrati otroku govorimo, da mora redno opravljati domače naloge, se dosledno držati dogovorov, spoštovati urnike, otrok jasno vidi neskladje in navzkrižje. Opazi, da starši nekaj govorimo, a počnemo popolnoma drugo. Več se nauči iz naših dejanj kot od naših besed. Tudi zato je v prvi vrsti pomemben odnos, ki ga imamo s seboj. Kot pravi stari rek: »Najprej spremeni sebe in svet se bo spremenil.«
Pomemben je odnos s sabo. Kaj pa s partnerjem? Kako vpliva odnos med staršema in kaj lahko oba skupaj vneseta v družino?
Seveda oba od staršev v družino prineseta zapuščino odnosov lastne primarne družine in tudi vse zakonitosti genetskega dedovanja. Pripeljeta torej vse, kar se je dogajalo v njuni primarni družini, kar ju je izklesalo, pustilo posledice na njima. S svojo osebnosto oba doprineseta takšne in drugačne vplive in jih nezavedno prenašata na otroke, ki znova odraščajo v določenih pogojih. Ob vsem je ključno, da sta starša odrasla, da se vedeta odgovorno in da skupaj funkcionirata kot dober “kolektiv”.
Če imajo starši lep odnos, bo tudi otrok bolj usklajen z družino? In obratno – če si nasprotujejo, bo bolj nasprotoval?
Seveda. Tako kot vsi odrasli, tudi otrok išče linijo najmanjšega odpora. Če vidi, da starši niso usklajeni ter da lahko enega vedno znova prinese okoli, si ga ovija okoli prsta, bo izkoristil priložnost. Normalno in naravno, da je izbral najlažjo pot do rešitve in do svojih ciljev.
Otroci na kilometre daleč zavohajo naše šibke točke in bodo izkoristili vsako priložnost, če jo bodo imeli. Takrat je zelo pomembno, da v prvi vrsti poznamo sebe in se zavedamo naših šibkih točk, da se bomo znali primerno odzvati in postaviti zdrave meje. Namreč, če imamo tudi drugim težavo reči “ne”, bomo verjetno imeli težavo izreči samozavesten in odločen “ne” tudi svojemu otroku. Ko pa si priznamo težavo, lahko začemo “celiti rano” in postanemo boljši v postavljanju mej.
Smiselno je graditi več odnosov – do sebe, do partnerja in do otroka … Ob zavedanju, da najstnik ni naša lastnina, da mu ne bi smeli zgolj ukazovati, temveč ga predvsem podpirati. Kakšni pa so učinki, če ga preveč usmerjamo, mu prepovedujemo, ga omejujemo? Smo gospodovalni? Koliko nadzora je sploh še zdravega?
Starši, ki pogosto povzdigujejo glas, so napadalni in gospodovalni, včasih celo psihično in fizično nasilni. Ne razumejo, zakaj niso uspeli zgraditi povezovalnega odnosa z otrokom, zakaj je njihov odnos z najstnikom na nezavidljivo nizki ravni. Če starši vzgajajo s pritiki in avtoritarnim načinom pogojevanja, se najpogosteje zgodi dvoje: ali otrok klecne pod težo pritiskov, postane vodljiv in odvisen od starševskih zahtev, ali pa se zoperstavi in prekine (čustveni) stik z njimi.
Nobena od zgornjih možnosti ni dobra. V prvi otrok postane popolnoma odvisen od odnosa s starši. Gre za toksičen odnos, ko se otrok znajde v vlogi žrtve ali trofeje. Pri umiku pa gre za prekinitev čustvenega stika med staršem in mladostnikom. Ko ta dopolni 18 let, dobi pravno-formalno samostojnost, je to pogosto začetek konca povezanosti med starši in otroki. Odnos nima več nikakršnega čustvenega naboja, gre zgolj za formalno-tehnične povezanosti med otrokom in starši. Med njimi ni ljubezni, spoštovanja, zaupanja, ki so niti, ki nas povezuejo in združujejo. V otroku pa pogosto ostaja nakopičenega ogromno besa, jeze, nerazrešenih konflikotv, ki ga zaznamujejo in omejujejo v grajenju vseh bodočih odnosih.
| “Avtoritarnim staršem svetujem, naj se skušajo vživeti v vlogo otroka, na katerega ves čas kričijo, mu pogojujejo, zahtevajo od njega več kot je ta sposoben dati … skratka, so zoprni in nerazumevajoči. Vprašam jih, kako bi se oni počutili v njegovih čevljih, če bi denimo imeli takega šefa v službi. Kaj bi si mislili o njem, kaj bi storili? Eni bi se popolnoma podredili, drugi dali odpoved oziroma prekinili stik.” |
A … obe poti sta slabi in vodita v neizpolnjen odnos. Ko gre za primarno družino, opisano povzroča travme in ustvarja toksične odnose ter vodi v izgubo občutka varnosti, sprejetosti in ljubljenosti. Primarna družina pa bi morala predstavljati prav to – varen pristan; otrok, ki tega ne čuti, razvije nizko samopodobo, celo življenje se išče in razrešuje neizpolnjujeoče primarne konflikte.
Omenili ste, da otrok ob nezdravih odnosih postane žrtev ali trofeja. Lahko prosim podrobneje razložite?
Tudi v knjigi Mama hčerki opisujem odnos med mamo in hčerko, ki je poseben, izrazit, intimen, globok. In tisti Prvi. Zaznamuje nas za celo življenje.
Obstajajo tri toksičnosti, ki sem jih poimenovala ljubosumje, trofeja in žrtev. Pri prvem je mama ljubosumna na hči, ko postaja najstnica in se spreminja v žensko. Mama enostavno ne prenese konkurence, ne v kontekstu telesne lepote ne v tekmovalnosti za moškimi (očetom), podobno kot pri Sneguljčici. Hčerko mama začne poniževati, nadzorovati, kritizirati njen način oblačenja, neurejene lase, njeno ženstvenost. Pogosto zelo grdo govori o moških, jih omalovažuje, pravi, da jim gre samo za spolnost. Hčerka se običajno ukloni, začne se sramovati lastne ženstvenosti in kot mentalno »pohabljena«, ne predstavlja več konkurence mami. Ko ji mama nadane »moralne spone« nedovoljdobrosti, postane mlada ženska jetnica prenekaterih moralnih zadržkov, ki ji onemogočajo samorealizacijo, tako v smislu grajenja zdravih partnerskih odnosov kot tudi v smislu grajenja pozitivne telesne samopodobe.
Pri trofeji gre za tipičen odnos, ki je zelo prisoten v naši družbi. Otrok postane projekt, starši nanj prenašajo svoje želje, neizpolnjene cilje in pričakovanja. Otrok nosi neizmerno breme pričakovanj. Pred nedavnim so na eni od ameriških univerz opravili raziskavo, v kateri so študente spraševali, česa jih je najbolj strah v življenju, česa se najbolj bojijo, in večinoma so odgovorili, da se najbolj bojijo, da ne bodo dosegli pričakovanj svojih staršev. Breme je torej lahko izredno veliko in tudi sama obravnavam številne mladostnike, ki so klecnili pod težo bremen in pričakovanj lastnih staršev. Težave se zrcalijo v motnjah hranjenja, samopoškodovanju, občutku nedovoljdobrosti, v negativni samopodobi, v prepričanjih, da nikoli niso in ne bodo dovolj dobri, uspešni, vredni.
Tretji je zelo tipičen slovenski odnos, odnos žrtve. Gre za nezdravo navezanost, ko se starši, predvsem mama, pretirano žrtvujejo za svojega otroka. Izpolni vsako njegovo željo, ga nosi po rokah, razvaja, gradi zanj gradove v oblakih. Ampak … nekdo, ki veliko daje, praviloma tudi ogromno pričakuje. Ko otroka neprestano zavijamo v vato, v njem neprestano vzbujamo krivdo in izpraševanje, kdaj bo lahko povrnil nekomu, ki mu je v življenju toliko dal in nudil. Če starši igramo »žrtev«, otroka nezavedno silimo v vlogo prevzemanja krivde in mu obenem nalagamo breme neskončne slabe vesti.
Opisala sem tri nezdrave navezanosti, ki so predvsem značilne za odnos mama – hči. Pri odnosu mama – sin pa gre pogosto za zamenjavo vloge sina za vlogo partnerja, ko otrok postane mami “partner”, drugi pa je, ko mama sina praktično nikoli ne spusti iz svojih rok, ga nadzoruje, mu izbira partnerke, se vtika v njun odnos …tega je ogromno.
Orisali ste nezdrave in soodvisne odnose, pri katerih otroci verjetno ne čutijo varnosti v primarni družini. Kakšne so posledice, ko ni občutka varnosti?
Le iz zdravih odnosov izhaja varnost v primarni družini, ki je izjemno pomembna. Kaj pa je zdrav odnos? Zagotovo to ni odnos, v katerem vlada nadzor in nas ves čas hromijo občutki krivde, to niti ni odnos, ki je zgrajen na temeljih neprestanih navodil, kontrole, ukazovanja ter pogojevanja. Starševstvo ni samo vzgoja, temveč je predvsem grajenje pristnega in globokega odnosa, v katerem otroku nudimo varnost, oporo, podporo. Imamo nalogo, da smo steber, da smo rama, ko oziroma če nas otrok potrebuje.
Kar nikakor ne pomeni, da moramo biti ob njem ob vsakem njegovem storjenem koraku, stalno bdeti nad njim in ga nadzirati. Zavedam se, da je staršem težko sprejeti, da je njihov najstnik v resnici že zelo izoblikovana osebnost. A moramo vedeti, da je v veliki meri to, to. On je rezultat našega že storjenega »dela«, sad procesa vzgoje skozi njegovo celotno otroštvo in da v njegovih najstniških letih nimamo več kaj dosti za postoriti. Zato, bolj kot bomo pritiskali, višji zid bo zrasel med nami in med njim. Namesto zidu pa moramo vzpostaviti prostor zaupanja in ga skrbno negovati.
Znova bom izpostavila, kako zelo je pomembno, da najprej starši dobro poznamo sami sebe. Da si priznamo, da smo otroku predali, najboljše kar smo zmogli in kar smo znali. Otrok ni popoln, in dejtvo je, da ni niti popolnih staršev niti popolnih otrok, in to je popolnoma življenjsko in normalno. Prav tako je nadvse pomembno, da otrok čuti, da je dom varen prostor, kamor se lahko zateče, ko potrebuje pomoč, ko se mu na poti kaj zalomi, ko ga je strah in čuti negotovost, … in v varnem prostoru mora slišati: “Vse bo v redu, vsakemu se kdaj zalomi, bomo že, boš že …“
Naj spozna in ve, da je normalno kdaj zaiti tudi na stranpot, iti s poti, iti po življenjski poti kdaj tudi nazaj, ne vedno in samo naprej. Človeško je, da najstnik dela napake in zmote, mi pa mu moramo kot starši to tudi dopustiti, da se uči iz lastnih napak. Ne, ni prav, da mu v takšnih slučajih vselej modrujemo in pametujemo, kaj bi on v takšnih okoliščinah moral storiti, kaj je prav in kaj ni, mu soliti pamet, kako bi mi rešili njegovo situacijo…. Na takšen način mu sporočamo, da je nesposoben, da nas mora vselej poslušati, ubogati in vprašati za nasvet. Dajemu mu občutek, da ne bo zmogel in da je najbolje, če vse prepusti, kar nam, staršem. Druga skrajnost pretiranega nadzora je, ko otrok reče, da ne bo poslušal staršev in da bo ubral svojo pot. Takrat veliko staršev odreagira tako, da otroka skuša »spametovati« na način, da ga na nek svoj način izločijo: ali na način, da mu grozijo z ukinitvojo sredstev, da ga kaznujejo z dolgotrajnim molkom, odvzemom »tehnike«, ali pa ga ponižujejo, zaničujejo.
Zatorej prizadevajmo si vzpostaviti prostor zaupanja. V neki točki se je dobro umakniti. Storili smo, kar smo vedeli in znali, sedaj pa je potrebno življenju dati prosto pot in dopustiti, da bodo najstnika od zdaj naprej izoblikovale tudi lastne (pre)izkušnje. Ni dobro zanj, če ves čas hodimo ob njem in ga držimo za roko. Na tej njegovi samostojni poti pa moramo starši biti pripravljeni tako na vzpone kot tudi na padce. To je tista največja preizkušnja za straše – bolečina lastnega otroka. Ta nas od vsega v življenu, najbolj boli. A moramo zaupati, da smo otroka dovolj dobro »opremili«, da bo zmožen iti samostojno skozi življenje in se uspešno spopadati s takšnimi in drugačnimi izzivi in preizkušnjami. Vselej pa naj ga spremlja občutek, da se lahko kadar koli obrne na nas, da smo tukaj zanj in da ga bomo podpirali.
Torej, kot starši se lahko umaknemo in zgolj opazujemo sadove našega dozdajšnjega dela. Ampak, kako naj se odzovemo, kako naj postopamo, ko nas najstnik razjezi, ko naredi kaj narobe?
Najstnik seveda dobro ve, da nekaj ni naredil prav, starši pa smo dostikrat prepričani, da mu moramo nujno držati ure dolge pridige. Že tako mu je hudo, ko dobi slabo oceno, ko mu nekaj ni uspelo, ko naredi nekaj narobe, nerodno, …, smo prepričani, da mu moramo večkrat povedati, da je ravnal narobe, ga poučiti, da se je očitno premalo učil,… Pa saj jim je to vendar kristalno jasno, odraščal je v naši družini in popolnoma razume pravila, zahteve v šoli, a mora tudi včasih preveriti meje.
Starši imamo, seveda, pravico izraziti mnenje in povedati, da nekaj ni v redu. Predvsem pa je tukaj pomemben način, kako to naredimo. Najbolje je, da dopustimo, da otrok sam nosi posledice svojih dejanj. Mislim, da ga že dovolj boli zavedanje in občutenje neuspeha, ni potrebno teh občutkov zabeliti še z urami pridig in zdiranja nanj.
Pri pogovoru, npr. o neprimernem vedenju, je dobro vzpostaviti varen prostor, z jasno ločnico, kaj je otrok in njegova osebnost ter kaj so njegova dejanja. Ko kdaj kritiziramo vedenje, otrok ne sme imeti občutka, da je slab človek. Torej, ne govorimo mu, da je zguba, slabič, nesposobnež, temveč naslovimo neprimerno dejanje. Otrok ne sme slišati, da je on slab, temveč mora vedeti, da ni v redu to, kar je storil. Opisano dosežemo s pogovorom, kako bo nekaj popravil, kako bo drugače postopal, in se nikakor ne spravimo nanj kot na osebnost. Torej … ne kritiziramo oz. korigiramo osebe, temveč dejanje.
Seveda pa staršem tudi kdaj prekipi in kričimo. Ko pride družina k meni v posvetovalnico, rekoč, da se nikoli ne skregajo, kar zastrižem z ušesi. Vem namreč, da ni popolnih staršev, in ne poznam staršev, ki bi se vedno popolnoma mirno odzvali, ko otrok pritisne na »prave« gumbe. Določene stvari nas pač pripeljejo do roba in včasih izrečemo tudi kaj v jezi, čeprav tega nikakor nismo hoteli. Ampak … zatem se je treba znati tudi opravičiti. Prav je, da se tudi starš za svoje neprimerno vedenje opraviči otroku. Nekaterim staršem je to nekaj popolnoma tujega in nedoumljivega. A le na tak način kažemo in uveljavljamo egalitarnost v družinsko dinamiko. Vsi smo pomembni in nihče ni popoln. Dopustimo si delati tudi napake, za katere pa smo se sposobni drug drugemu opravičiti.
Kadar mi povzdignemo glas, ga bo verjetno tudi otrok. A večina staršev na to vzročno-posledičnost odreagira tako, da otroka prične obmetavati z očitki, kako je predrzen, kako si drzne povzdigovati glas, mu groziti z očitki in sankcijami. Pri enakovrednem odnosu je pač treba tudi sprejeti določene posledice. Starši imajo odgovornost do otroka in morajo postavljati zdrave meje, a vsak ima nenazadnje tudi pravico, da je kdaj jezen, da mu kdaj prekipi in da mu je oproščeno, če kdaj izreče kaj neprimernega. In … če se znamo mi opravičiti otroku za lastne »kikse«, lahko pričakujemo, da bo to zmogel tudi on.
Kako pa je s kaznovanjem najstnika, ki je – kot ste rekli – skorajda že oblikovana osebnost? Ga kaznovati in če da, na kakšen način? Če ne, zakaj ne?
Ne maram besede kaznovanje. Kaznovanje namreč prihaja od nekoga, ki ima platno in škarje v svojih rokah. Ta postavlja pravila, ukazuje, drugi pa so v vlogi podrejenih, ki naj bi ta pravila slepo izvrševali. Raje govorim o odgovornosti in otrok mora nositi posledice za svoja dejanja.
Zelo je pomembno, da v družini obstajajo jasna pravila, ki so poznana in ozaveščena pri vseh družinskih članih. Vsi jih poznajo in so se jih zavezali tudi držati. Znane pa morajo biti tudi posledice. Recimo, ko otroku kupimo telefon, nam obljubi, bo se bo strogo držal vseh pravil »zdrave« uporabe, da ne bo nikoli prekoračil dogovorjenega dnevno omejenega časa, ipd.. V praksi pa bo, normalno, skušal premikati meje. Zato … Če smo telefon dali otroku brez jasno postavljenih pravil in posledic nespoštovanja pravil, bo težko naknadno doseči dogovor in situacija bo hitro ušla izpod nadzora. Če pa imamo vnaprej določena pravila in posledice, mogoče celo jasno zapisana, izpostavljena nekje na vidnem mestu, so stvari bistveno bolj jasne in obvladljive – ob kršitvi pravil je otrok tako zavestno izbral že v naprej poznano posledico. Torej je že vnaprej vedel, kaj natančno mu sledi, če bo telefon uporaljal drugače, kot je bilo dogovorjeno. Starši so tukaj samo v vlogi varuha pravil in se ne kar naprej ukvarjajo z izumljanjem novih in novih posledic, groženj, pogojevanji. Podobno kot če nas ustavi policaj za prehitro vožnjo. Vozili smo več, kot je bilo predpisano. Prekršili smo poznano pravilo. Za ta prekršek je določena jasna posledica. Policaj nam odredi to posledico v skladu z Zakonom in se ne ukvarja z moralno dilemo, kakšno kazen sedaj dati, če dati, ipd.,. Ob tem sam tudi ne čuti »moralnega mačka«, saj zgolj izvršuje ligitimen in legalen predpis, kar pa ob dodeljevanju sankcij lastnemu otroku, pogosto občuti prenekateri starš in ga to hromi, da bi otroku dopusti, da se sooči z neodgovornostjo spoštovanja postavljenih pravil.
Starši imamo vlogo varuhov določenih in dorečenih pravil, naša vloga ni kričanje in izmišljanje vedno novih pravil in posledic. Posledica pa mora biti vselej logična, povezana s kršenjem pravil. Recimo – nekoč sem med obiskom pri prijateljici opazila, da na hodniku manjka nekaj vrat. Odstranitev je bil vzgojni ukrep treskanja z vrati. V družini so imeli dogovor – če loputaš z vrati, boš v sobi en teden brez vrat – kar je logična posledica.
Zanimivo in hvala za uporaben nasvet. Poleg vrat ste omenili telefon in vemo, da otroci obožujejo tehnologijo, da veliko časa preživijo v digitalnem svetu, kjer so odnosi bolj površinski in dostikrat na daljavo, virtualni. Kako se lahko starši približamo otrokom, ki veliko doživijo tudi v digitalnem svetu?
Pri graditvi odnosov gre vselej za vzajemnost, za slišanost v družini. Kot rečeno, vloga staršev ni ukazovati, nadzorovati, zapovedovati, ampak predvsem graditi na odnosu, s pomočjo pogovora, komunikacije. Zato se moramo vprašati, ali smo vsi v družini slišani in upoštevani. Recimo v naši družini bi se midva rada potepala, hči pa je zelo navezana na dom in je najraje doma. Za dobre odnose moramo doseči kompromis. Tako da recimo dva vikenda odpotujemo na izlete, dva pa smo doma, kjer se hči počuti najbolje.
Generacija Z, ki so danes najstniki, se je rodila v svet interneta. Splet jim je samoumeven in življenja si sploh ne znajo predstavljati brez njega, česar mogoče nekateri starši včasih ne dojamejo. A – kot sem dejala – v družini moramo biti slišani vsi, in starši lahko gradimo pristen odnos z najstniki, če tudi mi pokažemo zanimanje in spoštovanje njihovega sveta.
| “Najstniku se skušajte približati skozi njegov svet. Pokažite mu, da vas zanima. Odkrijte, zakaj in kaj mu v njem toliko pomeni. Poglejte nanj skozi njihove oči. Sedite kdaj k njemu in skupaj igrajte npr. računalniške igre. Ogromno mu bo pomenilo in zbližali se boste. Vi pa ga navdušite za »vaš« svet. Pokažite mu gore, naravo, gozd …, |
So primeri, ko pridejo starši k meni z najstnikom, s katerim ne najdejo več stika. Ponavadi je ves čas zaprt v sobi za računalnikom in mama toži, da nič ne stori in nič ne naredi. Kriči nanj, mu naroča, kaj vse mora, kaj še ni, zakaj še ni … Ko jo vprašam, kaj njen sin počne za računalnikom, odgovori, da igra računalniške igre in da v resnici sploh natančno ne ve, za kakšne igre gre. Pomislite, kakšno stično točko bi lahko našla, če bi mama pokazala vsaj 10, 15 minut tedensko zanimanje, kaj njen otrok počne na računalniku – brez zasliševanja, temveč zgolj kazanja njenega resničnega zanimanja! Če bi si morda kdaj celo vzela čas in igrala igrice z njim, ga povprašala o likih, vsebini… in nato ob odhodu iz sobe na prijazen način še opomnila, naj odnese smeti, kot sta se dogovorila. Odnos bi se bistveno spremenil. Vedno se!
Gre torej za vzpostavitev pristnega stika, ko starši pokažemo interes za otroka in pokažemo zanimanje in spoštovanje za njegove stvari. Na tak način obenem vzpostavimo posreden in »prijazen« nadzor, kaj otrok sploh počne za računalnikom. Digitalni svet je lahko priložnost povezovanja in vzpostavitve stika med mladostnikom in starši, v njem niso samo pasti in nevarnosti.
Kako pa naj se odzovemo, če najstnik kriči na nas, če izreče kaj neprimernega? Kako naj se obvladamo, vedoč, da ne napada nas, da gre morda za posledico našega obnašanja do njega, ker je naš odnos porušen?
Odnos je obojestranski. V zgoraj opisanih situacijah je izjemno pomembno, da se ne poistovetimo z njegovimi besedami, ampak, da se od njih distanciramo. Razumeti moramo, da se najstnik sooča s precej burnim dogajanjem v lastnem telesu, ki ga (še) ne obvlada: naval hormonov, hemisfere v možganih se neenakomerno razvijajo, njihov frontalni korteks še ne deluje kot v odraslosti. Potem pa so tukaj še težave v šoli, vrstniške razprtije, prve zaljubljenosti in razočaranja…Kdo bi zmogel vse to mirno prenesti?!
| “Ne rečemo kar tako, da je najstništvo obdobje, ko bi starši najraje pobegnili od doma, ampak starši moramo takart biti tisti ta odrasli, tisti resnično zrelejši. Pozorni moramo biti, da se ne odzovemo še bistvo slabše, še bolj dramatično, kot naš najstnik. Da se skušamo vzdržati kričanja, obsojanja: »Kako si drzneš!«, »Kaj si mi rekel?!«. Sicer smo padli v past, v kateri se čustveno izživljamo, prepričani, da se lahko, ker smo mi vendar odrasli, ker mi vemo, kaj je prav. V resnici pa gre za pingpong, ko kričita mama in otrok, kričanje in zmerjanje pa seveda nikomur ne koristi.” |
Skušajmo razumeti otroka in se zavestno odločiti odreagirati »odraslo«. Po potrebi se umaknimo, naj se strasti umirijo, in se zatem pogovorimo. Naj starši v sporu z najtnikom ne tečejo za njim v njegovo sobo, kamor se je burno umaknil, butajo s pestjo po vratih ter zahtevajo, naj takoj odpre, pojasni in se pri priči opraviči.
S svojim kričanjem namreč kažejo nič drugega kot lastno nemoč. Identificirali so se z otrokovimi, v jezi izrečenimi besedami, s čimer so dovolili, da so jim besede prišle do živega. Temu pogosto sledi slaba vest, občutek krivde, da smo nesposobni starši, ker smo izgubili nadzor nad najstnikom. To poskušamo nemudoma popraviti s silo, pokazati, kdo je tu »šef« ter na grob način uveljaviti našo prevlado in pokazati svojo premoč.
V komunikaciji z odraslim večkrat slišimo, da se nekdo ne bo spustil tako »nizko« na sogovornikov nivo. V komunikaciji z otrokom pa se pogosto znajdemo pod njegovim nivojem in se vedemo zelo ne-odraslo.
Zdravo je, da se umaknemo, razmislimo, pustimo času čas. S svojo reakcijo skušajmo pri otroku razvijati tudi empatičnost, razumevanje, kaj lahko besede povzročijo drugemu, da lahko grda beseda resnično tudi globoko rani. Ne pa, da mi s svojimi besedami ranimo še bolj, kot je najstnik v svoji naivnosti in nemoči, morebiti ranil nas. Pokažimo mu, da neprimerna komunikacija ni način za dosego ciljev.
Otrok naj se zaveda, da je ok, da ima svoje želje in potrebe, ampak da ne bo ničesar dosegel s kričanjem. Naj ve, da je pot do cilja umirjena komunikacija, kar mu lahko pokažemo samo, ko so strasti umirjene, ko se lahko v miru pogovorimo, kaj si želi, kje je težava, kako bo dosegel cilj… in mu hkrati povemo, da mu bomo pomagali in stali ob strani pri uresničevanju tega njegovega cilja, če bo to želel in potreboval. Bodimo sami s svojim vedenjem dober zgled.
Starši tudi velikokrat ne prepoznamo, da so lahko kričanje, razdražljivost, treskanje z vrati … v bistvu posledice, klici na pomoč, izražanje stiske. Otrok ima lahko težave v šoli, lahko se sooča z medvrstniškim nasiljem, lahko ima ljubezenske težave, kar zelo težko izrazi tudi v družini, kjer se načeloma veliko pogovarjajo. Tudi takrat moramo biti starši odrasli in ne obsojati, ampak se moramo potruditi videti širšo sliko. Se vprašati, kaj se dogaja z otrokom, kaj je vzrok njegovih nenadnih izbruhov.
Kako pristopiti otroku, kako ga pripraviti, da se nam zaupa?
Veliko lažje bo, če bo zgrajen občutek varnosti in omogočen odprt način komunikacije. Seveda lahko začnemo odnos graditi vsak dan, ampak lažje je, če je že zgrajen in če ga negujemo že od otrokovih malih nog. Starši najstnika bi se morali videti predvsem v vlogi poslušalca. Torej ne pristopimo s sugerirano rešitvijo, kjer mi vse vemo, kjer dajemo navodila, kjer usmerjamo. Bodimo ob njem, poslušajmo in skušajmo razumeti, četudi se nam zdijo težave našega najstnika včasih še tako banalne.
Vselej skušajmo biti empatični in se nikar ne norčujmo ali minimizirajmo otrokovih občutkov. Ob hčerkinem sporu s prijateljico denimo recimo: “Aha, sprli sta se. Razumem, da te boli. Ampak minilo bo, tudi vsaka še tako temna ura ima samo 60 minut. Minilo bo.” Obenem skušajmo spomniti otroka na njegove pretekle že premagane preizkušnje, podobne situacije, ki so ravno tako minile, prešle. Nanje se lahko opre in si pomaga premagati nove preizkušnje in izzive. Pomagajmo mu in ga skušajmo razumeti, da so njegove težave zanj v resnici zelo velike in resne.
Torej gradimo odnos z otrokom kot bi želeli, da bi se naši starši obnašali do nas, kot bi želeli, da se drugi obnašajo do nas?
Starše imamo načeloma vedno radi. Do njih sicer morda gojimo zamere, lahko si želimo, da bi bili drugačni. Ampak … zavedati se moramo, da so tudi njih izoblikovale situacije v otroštvu in preizkušnje v odraslosti, da so sami simptom odnosov njihovih staršev. Od njih smo preprosto prejeli najboljše, kar so nam v otroštvu zmogli in znali dati. To moramo sprejeti…in s tem zavedanjem iti naprej po poti svojega življenja.
Preteklost nas sicer zaznamuje, a ni nujno, da nas tudi dokončno definira. Vselej se lahko odločimo postopati drugače. Soočiti se moramo z dejstvom, da so nas starši res kdaj prizadeli, storili marsikaj, kar je v nas pustilo rane. Ozavestimo te situacije, objemimo in pomirimo ranjenega otroka v sebi, nato pa je najbolje, da gremo naprej in pustimo preteklost za seboj. Nima smisla vso življenje živeti v jezi ali igrati žrtve. Izbira je vedno naša. Seveda ni enostavno, ampak je smiselno in mogoče. Najprej moramo ozavestiti travme, se odmakniti od njih in skušati nadaljevati drugače. Torej, če se na koncu vrnem spet na začetek – vrečke z družinsko zapuščino ne zgolj predajmo dalje svojim otrokom. Zelo smiselno je, da jo odvežemo, odpremo in pogledamo, kaj vse se je nabralo v njej. Naredimo revizijo vsebine. Določene stvari, ki jim je že davno potekel »rok trajanja«, odvržimo v koš, dober in pozitiven preostanek, pa predamo dalje svojim potomcem.
Seveda bodo še vedno številne situacije, ko nam ne bo uspelo biti »boljši« starši. Marsikaj ne bomo zmogli in velikokrat ne bomo znali drugače. Važno je, da si vsak dan želimo biti za odtenek boljša verzija sebe. Nismo popolni in kot starši ne smemo imeti občutka krivde in živeti s slabo vestjo. Predvsem se moramo vsakodnevno ozaveščati, kakšen odnos gradimo s svojim otrokom, ali ta temelji na povezovanju, videnosti, sprejemanju ali na ukazovanju, pogojavenju in kaznovanju. Ključno pa je vselej delo na sebi z izpraševanjem, kakšne posledice puščamo za seboj s svojimi dejanji. Gre predvsem za neprestano ozaveščanje odnosa, ki ga gradimo s svojim otrokom. Kar bomo sejali, to bomo želi.