V primežu perfekcionizma
Opazujem skupino najstnikov, ki se zabavajo na pomolu čez zaliv. Brezskrbno skačejo v vodo, se hihitajo in zganjajo norčije. Fantje se v svojih neustrašnih akrobacijah postavljajo pred puncami in čutiti je iskrice, ki netijo prve poletne ljubezni.
V skupini je deklica, ki je vidno zadržana. Deluje neopazno. Vselej ostaja v ozadju in le redko spregovori. Z rokama objema svoje telo in ga obenem zakriva. Njena drža je sključena, izraža nesigurnost, strah in zadržanost. Je precej visoke postave in mogoče s kakšno kilo več, kot bi to narekoval za njeno višino preračunan »povprečni« ITM. V žargonu bi rekli, da je »bolj močna«, ne pa zares debela. Punca vidno zavrača svoj izgled in lastno telo. Zakriva ga z brisačo medtem, ko se druge deklice brezskrbno nastavljajo sončnim žarkom. Vedno zadnja skoči s pomola. Brisačo odloži čim bližje stopnicam, da lahko pri izstopu iz vode nemudoma ovije svoje mokro telo in ga tako skrije pred pogledi.
Med najglasnejšimi na pomolu je tudi deklica po imenu Pia. Ne poznam nikogar od ekipe, a vem za njeno ime, ker ga vsi neprestano naglas izgovarjajo. »Pia poglej to, Pia, a gremo tja, Pia, Pia, Pia…« Pia je liderka, ki daje zeleno luč za odhod v vodo, za premik na sladoled ali pa bojkotira predloge, ki ji niso po volji. Pia nima postave kot večina deklic na pomolu. Je nižje rasti, njeno telo je hruškaste oblike in precej zajetno. A kot je videti, je to ne ovira. In tudi ostalih ne. Deklica je precej odporna na mnenja drugih, sploh tista, ki so naslovljena na njeno telo. Deluje zelo samozavestno in s to samozavestjo v kali zatre vsak vzgib, ki bi jo lahko dotolkel. Nobene kritike ali opazke ne spusti skozi sito pozitivne samopodobe, da bi ta lahko načela njeno dobro voljo, pozitiven odnos do življenja in užitka, ki je vezan na trenutek, tukaj in sedaj.
Njena postava in pozitiven attitude dokazujeta, da samopodoba ni stanje telesa. Je stanje duha.
Prav zato je Pia »izjema, ki potrjuje pravilo«, da smo v zmoti, ko sklepamo, da nas bodo manjši nos, bolj polne prsi ali ustnice, ožji boki ali bolj napeta koža, naredili srečnejše in samoizpolnjujoče. Mogoče začasno. Dokler se (s starostjo) ne pojavi nova težava v obliki dodatnih obremenjujočih kilogramov, zgubane kože, starostnih peg. In slej ko prej bomo zopet na začetku. Pred novim, starim izzivom: kako biti spet lepa in mlada?
Ženske in celo mlada dekleta, v cvetu svoje mladosti, danes klecajo pod bremenom telesne nedovoljdobrosti. Filtrirane in predrugačene podobe vplivnic in vplivnežev ustvarjajo v mladih ljudeh dvom, da je povprečno nedopustno, grdo in sramotno. Lepotni ideali so se dvignili nad realne danosti telesa bolj, kot so to kadarkoli bili. Kozmetična kirurgija se danes prodaja kot vseobičajnejši del osebne higiene, enako kot pobarvani lasje, depilirano telo ali beli zobje. Razumem stisko najstnice, ki dneve zre v filtrirano podobo idealizirane Tit-tok influenserke z zavidljivim (četudi največkrat zaigranim lifestaylom), nato pa se v kopalnici, sreča s svojim odsevom v zrcalu. Na njenem obrazu so pore, vznikajo mozolji, koža se pogosto sveti. Normalni prizori za najstniška leta, a dekle se je naučilo sramovati se svoje »nepopolne« podobe. Napade jo anksioznost, ki ga spremlja občutek sramu in neustrezanja. Popade jo jeza, zakaj je takšna kot je in ta bes, ker ne zna in ne zmore drugače, pogosto usmeri vase. Sovraži se. Zato se poreže. Kaznuje se z bolečino. Odpoveduje se hrani tako dolgo, da ta neznosni pekel lakote nazadnje postane »zaslužen« užitek.
Čeprav prispevajo veliko pri ustvarjanju negativne telesne samopodobe, ne gre za tako alarmantno stanje obsedenosti s perfekcionizmom, kriviti le družbena omrežja. Živimo v družbi, ki poveličuje uspeh, kjer je le najboljše dovolj dobro. Mi vsi soustvarjamo ta atribut vrhovne vrednote popolnosti. Veliko delam z učitelji, ki večkrat izpostavijo, da danes podelijo več odličnih ocen, kot so jih prejšnjim generacijam. So res padli kriteriji znanja, so otroci danes pametnejši ali pa se preprosto resnično bolj trudijo in intenzivneje pehajo za odličnimi ocenami? In starši z njimi. Prav dobra ocena se danes pri veliko učencih in njihovih starših razume kot spodrsljaj. Tudi zato, ker otroci danes čutijo pritisk in razumejo, da družba gleda na prvega druge, kot na poraženca. Le najboljšemu bo dana priložnost, drugi bodo končali kot prekarci, kjer plača ne bo dovolj za najem stanovanja in dostojno življenja mlade družine. Takšno perfekcionistično miselnost soustvarjamo, ko aplavdiramo županom, ki na banket ob zaključku osnovne šole povabijo le odličnjake. Seveda si zaslužijo priznanje, a nič manj si ga ne zaslužijo vsi, ki so se trudili po svojih najboljših močeh. Mar niso vredni pohvale tudi tisti, ki so zmogli iti čez vse izzive izobraževanja ob npr. bolnih starših, ob ločitvah, disleksiji, ADHD-ju, težkih socialnih stiskah, selitvah, brezposelnem staršu, smrti v družini? Teh posameznikov in njihovih malih, a obenem izredno velikih osebnih zmag, ne opazi nihče. Ob zadnji poplavi medvrstniškega nasilja so nas polna usta govorjenja o pomanjkanju empatije, obenem pa nagrajujemo zgolj tiste, ki uspešno dosegajo statistiko številk. Povzdigujemo le najboljšo pamet, zanemarjamo pa sočutno srce in ignoriramo zgodbe posameznikov, mladih ljudi, ki zaradi takšnih in drugačnih okoliščin, niso zmogli ali znali biti med temi najboljšimi, četudi so dali vse od sebe. Vsem tem otrokom na nek način delamo krivico in jim privzgajamo priokus nedovoljdobrosti. Neustreznosti. Izobčenosti. In kar misli glava in čuti srce, začne sčasoma kazati tudi telo. Boleče misli nezavedno puščajo neizbrisen pečat na telesu.
Telo (nam) vselej govori resnico, pa če jo želimo slišati ali ne. Z zavračanjem hrane npr. telo simbolno kaže na zavračanje nadvlade drugega. S procesom prenajedanja skušamo v telesu nasititi emocionalno lakoto po ljubezni in sprejetosti. Z debelostjo si izborimo intimo, ko naše telo postane tako obilno, da nam nihče več ne more ali ne želi priti resnično blizu. Z lepotnimi polnili polnimo večno željo po ljubezni, videnosti, želimo biti opaženi, cenjeni in tako dobiti potrditev, da smo vendarle dovolj Z načrtnim prizadejanjem bolečine se kaznujemo za lastno nemoč ali krivdo. Bolezni nas opozarjajo, da v svojem življenju živimo zgodbe, ki niso naše ali pa niso pristne. Telo je vselej odprta knjiga naše podzavesti. Zatekanje k perfekcionizmu je zanikanje naše normalnosti, povprečnosti, s katero ni popolnoma nič narobe, a so nas prepričali, da je nedopustna, da je grda in mi smo neodgovorni, če se pokažemo v svoji avtentičnosti.
Dvom vase nas žene stran od sebe. Bežimo k iluziji sreče, ki sloni na blišču videza. Samopodoba je »podoba, ki jo vidimo o sebi«. Nikoli ne bomo prišli »k sebi«, če se bojimo zagledati v podobo svojega pristnega odseva v zrcalu in jo ljubeče sprejeti natančno takšne, kakršna pač je. Sramujemo se je in jo želimo popraviti. Vendar korenine samopodobe segajo bistveno pregloboko, da bi jih lahko kadarkoli dosegel skalpel lepotnega kirurga.
Po navodilih perfekcionistične miselnosti popravljamo svoje telo in upamo, da bomo z ugajanjem drugim deležni pozornosti, ki si je ne zmoremo ali ne znamo dati sami. A predrugačen nos nikoli ne more nadomestiti manjka ljubezni. Iskrena ljubezen do svoje pristnosti, pa lahko vselej sprejme in ljubi vsak delček naše povprečnosti. Povprečnosti, ki je preprosto dovolj in je tudi vse kar, kljub iluziji, v resnici smo. Pomembno je, da mame danes v svetu, polnem kopij, svoje hčerke in sinove spodbujamo, da ostanejo, kot deklica Pia, resnični, pristni in samozavestni. Ne glede na to, kaj si o njih morebiti mislijo drugi ali kako nanje gleda ves svet. A, da lahko to dosežemo, moramo najprej same vzljubiti svoje telo. Takšno, kot je.
Lucija Čevnik, doktorica sociologije, profesorica, specializantka lacanovske psihoanalize, svetovalka in avtorica knjižnih uspešnic Mama hčerki in Hčerka mami.