Zadiši po jeseni. Sence postanejo daljše, dan krajši in temperaturne spremembe po zadnji avgustovski
nevihti naznanjajo, da je prvi šolski dan vse bližje. Starši ga že komaj čakajo, otroci se ga veselijo manj. V
meni se prebudi tisti tesnobni občutek, ki ga začutim v zgornjem delu želodca. Postanem nemirna in
nekaj noči zapored že slabo spim. Tudi hči to čuti in mi pravi, kako hudo ji bo spet iti v šolo. Razumem jo.
Vem, da ji nisem zmogla pokazati radosti prvega šolskega dne. Četudi sem se trudila z besedami
ustvarjati impresijo nasmejanih in brezskrbnih razrednih situacij vem, da je v podtonu povedanega,
čutila moje stiske in odpor do vsega, kar diši po septembru. Odkar pomnim, je bil september pri nas
mesec odhajanj, žalovanj in ne mesec novih (šolskih) dogodivščin. Mesec spominov, ne mesec
pričakovanj. Navezanosti na preteklost, brez izzivov prihodnosti.
Imela sem štiri leta in kolikor se spomnim, je to moj najzgodnejši spomin. Bil je 2. september, ko mi je
mama, ko sem jo vlekla za krilo in jo prosila naj mi pove, zakaj tako silno joče, s tihim glasom zahlipala,
da se moja osemnajstletna sestra ne bo nikoli več zbudila. Njenih besed nisem dobro razumela, sem pa
iz njene bolečine začutila, da »nikoli več« pomeni nekaj strašnega. Spomin je še danes tako živ, da vsakič,
ko pomislim na to davno situacijo čutim, kako me bolečina zareže točno tam, v zgornjem delu trebuha.
Tudi po sestrini smrti jesen ni prinašala nič dobrega. Z odpadlim listjem se je skozi nikoli ugasle spomine
prebujala mamina duševna bolezen, ki jo je na intervale zapirala v imaginarni svet, kjer ni bilo prostora
zame. Kasneje mi je jesen vzeala še babico, edino, ki sem jo od starih staršev poznala, nekaj let za njo, se
je septembra poslovil še oče.
Ko so se vrstniki veselili nakupov novih šolskih potrebščin, se je na naš dom začela valiti gosta megla
spominov. Pridušila je smeh, radost in pričakovanja nečesa novega.
V življenju sem veliko razmišljala o naših preteklih družinskih odnosih. Spoznala sem, da minevanje
nikoli ni bilo zares sprejeto v naš koncept razumevanja življenja. Do smrti smo gojili nekakšno zamero in
žalost ohranjali ter negovali kot dolžnost spomina na minule. Veljalo je nepisano pravilo odpovedovanju
jesenskim radostim. Močno smo ga ponotranjili.
Žalost minevanja in pričakovanje novih začetkov – ta dva čustvena koncepta, ne le pri nas doma, temveč
tudi sicer, v naši kulturi, nekako ne sodita na isto sliko. Za večino zahodnjakov čas teče linearno, življenje
dojemamo kot premico ali bolje, kot časovno omejeno daljico. Si in te ni. Z rojstvom se minevanje začne.
Aktivira se odštevanje odmerjenega časa. Smrt. In konec. Pa se te minljivosti tudi zares zavedamo? Niti
ne. Potisnili smo jo v obrobje naše zaznave in pozornosti. Skrili smo jo daleč stran, v domove za ostarele,
v sterilne in avtomatizirane poslovilne vežice, v hipne pogrebne obrede. Vse kar diši po smrti je v
kontroverznem protislovju s konceptom večne sreče in mladosti, ki je vrhovna filozofija potrošniškega
sveta. Prodajna strategija ne-miniti nas že od malih nog uči, da je treba sebe v »nekoga« narediti. Iz
osebe oblikovati osebnost, katere sloves bo preživel fizično telo in se tako vpisal v večnost. Hrepenimo
po popolnosti telesa in se trudimo ustvariti zunanjost, ki bo pretentala naravo staranja in živeti – ever
after – pravljico večne sreče. Z ignoriranjem smrti, kot nečim nebodigatreba, kar na koncu koncev
(dobesedno) vselej skazi skoraj ujeto srečo, do katere nam je (navidezno) manjkalo le še nekaj poslednjih
korakov, v življenju samem izgubljamo veliko. Ogromno. Smrt je velika učiteljica življenja. Kadar jo
imamo na očeh nas opominja, nas drami, da je število korakov omejeno, da so nam dihi šteti. Res deluje
klavstrofobično in utesnjujoče, a ravno s tem nas sili, da od nje ne odvračamo pogleda. Ko se soočamo s
strahovi, se jih osvobajamo. Z njimi se spoprimemo, ko pred njimi ne bežimo. Žal pa v življenju počnemo
natančno to. Bolj kot se pred smrtjo skrivamo, manj jo razumemo in intenzivneje se je bojimo. Krogotok,
ki posrka v vrtinec tesnobe. Smrt ni banalna, človek, ki se pretvarja, da je tuzemska priložnost večna, je
banalen.
Če je življenje res omejeno na en sam poizkus, na eno samo dano priložnost, kako malo se resnično
zavedamo minljivosti, ko živimo svoje vsakdanje, v rutino vpeljano življenje malega človeka na
avtopilotu. Kako nesmiselne postanejo v tej perspektivi prenekatere skrbi, obremenjenost z videzom,
pehanje za materialnim, tekmovanje s sosedi, »prijatelji« in sorodniki v »imeti in pokazati«. Pa vztrajanje
v izčrpavajočih in nezdravih odnosih, za katere upamo, da, ko se leto obrne, postanejo drugačni. Srečni.
Pa žal, nikoli ne. In kako brezplodne so vse naše male zmage v boju celo z lastnimi otroki in najstniki, ko
moramo, tako so nas naučili naši starši s svojim zgledom in nas je podpirala doktrina nemalo katerih
vzgojnih strokovnjakov, imeti zmeraj prav in zadnjo besedo. »Starš ima vselej prav!« Sicer nima pojma,
kako naj živi svoje življenje, a za otroka je prepričan, da ve, kako mora ta ravnati, kaj početi in kakšen
biti. Prav z začetkom šole so te bitke v marsikaterem domu, kjer sobivajo starši in najstniki, postale
vsakodnevna stalnica. Mogoče starši v boju z najstniki res dobivamo bitke in smo nase, ko izsilimo svoj
prav, tudi zelo ponosni, a se marsikdo ne zaveda, da z grobostjo in avtoritarnim nadzorom, z otroki
izgublja vojno. Odtujenost z lastnim potomstvom bo cena poraza, ki jo bomo starši najbolj občutili, ko
ostarimo.
Zanemarjamo, da je življenje sestavljeno iz trenutkov in sleherni je lahko poslednji. Minljivost nas uči
ravno tega. Če nam je dan le en sam poizkus, potem življenje ni generalka. Nikoli ne vemo, kdaj smo se z
nekom sprli zadnjič in ne bomo nikoli več imeli priložnosti za spravo. Do onemoglosti smo težil svojim
smrkljam in smrkavcem o nepospravljeni sobi, nenapisani nalogi, nedovoljdobrih ocenah, slabi
družbi,…a kakšno težo imajo vsi ti »dosežki« z vidika minevanja? Otrok, takšen kot je, v tem trenutku
mineva pred našimi očmi. Čez eno leto bo pred nami stal nekdo »drug«. Ta otrok bo prerasel sam sebe.
Le ta moment imamo priložnost, da ga resnično vidimo, čutimo, objamemo in razumemo, da je življenje
veliko več, kot vsak naš prav in narobe. Drži, otrok rabi meje, a te mejo morajo biti postavljene,
vzdrževanje in varovane tako, da spoštujejo. Le spoštovanje vrača spoštovanje. Ko me najstniška hči s
svojim vedenjem vrže s tečajev, me najbolj resetira in spravi nazaj k »odrasli« pameti mantra – tudi to bo
minilo. Minila bo ta situacija. Polegli se bodo razjarjeni demoni v nama. Minilo bo njeno najstništvo.
Odšlo bo to leto. Za njim še par drugih in ne bo dolgo, ko bo prišel dan in tudi ona bo odšla. Morda se bo
to zgodilo že samo čez nekaj let, ko bo zapustila dom in se odpravila na šolanje v oddaljen kraj.
Otroka, ki mi ga je v začasno zaupalo Življenje, bom enkrat morala vrniti nazaj v varstvo Vesolju. In takrat
se zavem trenutka tukaj in sedaj, sredi viharja, ki divja med nama in dviguje bizaren prah
nepomembnosti. Namesto jeze, ki mi megli um in razsodnost, me preplavi val hvaležnosti. Otrok, ki ga
imam, je otrok, ki ga imam. Takšna je, kot je in imam jo neskončno rada. Hvaležna sem, da je ob meni,
da je v bistvu vse OK. Izven očesa viharja je vse v redu. Če bi bil to najin poslednji trenutek, kako bi si
želela, da se drama življenja konča?
Minevanje je muza smrti. Bojimo se je, če ne živimo. Vsaka dan bi se morali zazreti v zrcalo in se vprašati:
»Kako živim? Če je ta dan moj poslednji,… sem živela tako, da sem izpolnila svoja lastna pričakovanja?«
Konec nas nenehno opozarja, da življenje ni samoumevno. Mi smo tisti, ki mu moramo navdihniti smisel
in mi ga moramo (do)živeti.
Danes vem, da je september lahko lep. Vidim barve in čutim prisotnost novih začetkov, novih priložnosti.
Ne, bolečine nekdanje jesenske žalosti nisem izbrisala, niti zanikala, prav zaradi nje se zavedam, da je ta
trenutek vse, kar imam. Nekje med tisto neprijetno tesnobo v zgornjem delu trebuha in s soncem
obarvanem rumenem listu, ki počasi odletava z bližnjega javorja, se dogajam jaz, se dogaja Življenje.
Življenje, ki vse je in je vse. Daljica se poveže v krog, krog večnosti. Vsaka točka na njem, je zdaj. Na eni
od teh točke vidim sebe in mojo mamo, ki se skloni k štiriletnici in jo objame. Skozi solze žalosti in
nemoči ji zašepeta: »Ne boj se, punčka moja, veš, zelo me boli in mi je hudo,… a nekoč bo spet vse v
redu…« In minevanju je odprta pot sprejemanja v življenje. Vse je tako, kot mora biti.
Link na kolumno: https://sensa.metropolitan.si/za-navdih/dr-lucija-cevnik-minevanje-je-muza-smrti/