Perfekcionizem kot nova realnost
Tako meni sogovornica in hkrati dodaja: »Ne le realnosti, temveč normalnosti. Napovedali smo boj proti naravi, proti starosti in minevanju kot naravnemu življenjskemu procesu, kar pomeni, da se posledično borimo proti samim sebi. Toliko danes poslušamo o samosprejemanju, a z željo, ostati večno mlad, smo napovedali vojno svojemu lastnemu telesu. Za vsako ceno ga želimo ukrotiti in disciplinirati. Telo je postalo bonsaj fantazme želje večne mladosti. Ujeli smo se v krog imaginarnih potreb po večni mladosti. Ponotranjili smo ideal »popolnosti«, ki ga želimo za vsako ceno doseči, saj je sprejet kot norma. Kozmetična in modna industrija ponujata »rešitve«, ki pa se nikoli ne izkažejo za zadostne, saj se pri tem ne zavedamo, da je ta »norma« nerealna, neskladna z realnostjo našega telesa. Telo moramo, da jo dosežemo, prisiliti v to tekmo. Bolj kot so naša genetika, zdravje, kulturne specifičnosti ali naš način življenja v neskladju s tem idealom, huje je treba telo disciplinirati. Ljudje so pripravljeni za doseganje kulta lepote sebi prizadejati marsikaj, od bolečine, osebnega bankrota, do odrekanj z drastičnimi hujšanji, napornimi vadbami, bolečimi posegi v telo. Vse za to, da bi bili v očeh drugih sprejeti, videni, opaženi. Tekma za pogledom drugega je zelo prezentna prav v kontekstu samoprisile k transformaciji lastnega telesa.«
»Kako si pa ti lepa. Prava princeska!«
»Normalizacija »večne mladosti« prinaša drugačen odnos do staranja,« je prepričana. »Simbolna smrt nastopi že s samim spreminjanjem, minevanjem, starajočega se telesa. V svojih očeh, in posledično tudi v očeh drugih, »umrem«, izginem, izgubim zanimanje, kar je ekvivalent »smrti«, ko se postaram. Ne ohranjanje mladostnosti je družba začela enačiti z neodgovornostjo do sebe in posledično tudi do družbe, ki mora prevzemati skrb za pasivnega »nepotrebnega« starajočega posameznika. Skrb za telo postane preokupacija. Ne gre le za to, da vzdržujemo in skrbimo za zdravje telesa, gre za posluževanje različnih ekstremnih praks, ki gredo čez mejo, mejo zdrave skrbi za telo. Te bolijo, so drage, naporne, dolgočasne, izčrpavajoče in se predvsem nikoli ne končajo, vselej je potrebno na telesu postoriti še kaj, zahtevane so nove in nove, bolj radikalne, intervencije,« našteva. »Zelo lepo je to v svojem delu, Krasni novi svet, opisal A. Huxley, ko piše o mitu večne mladosti, zasmehovanju debelosti, univerzalizmu lepotnega ideala. Včasih je delo veljajo za utopično, a v tem kontekstu postaja vse bolj naša nova realnost,« meni sociologinja. Meni, da smo ženske bolj dojemljive na raznovrstne metode za zadrževanje mladosti. Čeprav, po njenem mnenju, tudi moški vedno hitreje sledijo in se »prilagajajo« novim pritiskom na telo. »Ženske zato, ker imamo zahtevo po biti lepa, privzgojeno in močno ponotranjeno kot vrednoto. Kaj je tisto, na kar se najprej fokusiramo pri otrocih ženskega spola? Kaj najprej opazimo, pohvalimo? Zunanjost. »Kako si pa ti lepa. Prava princeska.« Tako to postaja imperativ ženske samopodobe. Identifikacija z zunanjosti je pri ženskah še vedno močnejša kot pri moških,« je prepričana.
»Rešitve« za notranje vrzeli
»Osebno nikogar ne obsojam in ne želim nikomur soliti pameti. Vsi se odločamo po svoje in vsak skrb za svoje telo razume, kot jo pač razume. Moje osebno mnenje pa je, da se ljudje z lepotnimi operacijami lotevajo reševanja globokih notranjih vrzeli, na zelo instanten način. Res so lahko lepotne operacije hiter način, kot začasen obliž, za reševanje stisk nesigurnosti in nizke samopodobe. Vendar menim, da so rane, iz katerih izhaja primarna potreba po spreminjanju telesa, da bi bili, v svojih lastnih očeh in tudi v očeh drugih, bolj »ustrezni«, preveč globoke, da bi jih lahko dosegel skalpel lepotnega kirurga,« je prepričana. Zdrav odnos do staranja in minljivosti prepoznava v tem, da smo prijaznejši do sebe. Da s sabo vzpostavimo odnos, »v katerem bi tudi telo bilo slišano in ne le siljeno k discipliniranju. Marsikdo pristopi k lepotni operaciji, ker ima občutek, da lovi zadnji vlak, kar niso enostavni občutki. Razumem ženske in tudi moške, ki to počnejo. Počutijo se pozabljene, odvržene in tega občutka se bojijo. Ko predavam na šolah, večkrat izpostavim situacije iz razredov, o pojavu novodobnih oblik socialne segregacije. Ena od takih je, ko sošolci iz svoje skupine izločijo posameznika, ki ni oblečen v priznane blagovne znamke. Obmetavajo ga z zmerljivkami, neprimernimi opazkami ter ga na podlagi videza zasmehujejo in ponižujejo in to zgolj zato, ker ta posameznik sledi drugačnemu stilu oblačenja, ali pa si starši preprosto ne morejo privoščiti dragih oblačil. Mislim, da je natančno to šolsko analogijo možno prezrcalit tudi na lepotne posege. Bomo v bližnji prihodnosti sposobni iz svoje sredine izločiti posameznika, ki s svojim »neodgovornim« vedenjem ne bo poskrbel za umetno krotenja starosti, ali pa si je nemara ne bo zmogel privoščiti? Kako daleč je še Huxleyjev Krasni novi svet? Ali pa smo nemara že v njem?,« še kritično povabi v iskreno samoizpraševanje.
Dr. Lucija Čevnik, sociologinja, specializantka lacanovske psihoanalize, mentorica