Smrt je velika učiteljica življenja. Kadar jo imamo na očeh nas opominja, nas drami, da je število korakov omejeno, da so nam dihi šteti.
Res deluje klavstrofobično in utesnjujoče, a ravno s tem nas sili, da od nje ne odvračamo pogleda.
Ko se soočamo s strahovi, se jih osvobajamo. Z njimi se spoprimemo, ko pred njimi ne bežimo. Žal pa v življenju počnemo natančno to. Bolj kot se pred smrtjo skrivamo, manj jo razumemo in intenzivneje se je bojimo.
Krogotok, ki posrka v vrtinec tesnobe. Smrt ni banalna, človek, ki se pretvarja, da je tuzemska priložnost večna, je banalen.
Če je življenje res omejeno na en sam poizkus, na eno samo dano priložnost, kako malo se resnično zavedamo minljivosti, ko živimo svoje vsakdanje, v rutino vpeljano življenje malega človeka na avtopilotu. Kako nesmiselne postanejo v tej perspektivi prenekatere skrbi, obremenjenost z videzom, pehanje za materialnim, tekmovanje s sosedi, »prijatelji« in sorodniki v »imeti in pokazati«. Pa vztrajanje v izčrpavajočih in nezdravih odnosih, za katere upamo, da, ko se leto obrne, postanejo drugačni. Srečni. Pa žal, nikoli ne…
Iz kolumne v @sensaslovenija (okt/nov 2023)