»Verjamem v žensko intuicijo«
»Odnos z mamo je prvi, je najzgodnejši odnos, ki ga v življenju vzpostavimo. Že pred samim rojstvom nastaja vez, ki nas močno oblikuje in zaznamuje za vse življenje. Če je mama v času nosečnosti pod stresom, če je v tem obdobju, ko pod srcem nosi otroka, travmatizirana, če se srečuje z negotovostjo, potem bo to njeno razpoloženje in stiske skupaj z njo podoživljal tudi otrok,« pojasni o pomembnosti odnosa med mamo in hčerjo avtorica knjig Hčerka mami in Mama hčerki. »Tako kot se mama po rojstvu odziva in odgovarja na otrokove potrebe, tako se otrok zelo hitro nauči, kaj mora storiti, kdo mora postati, kako se odzvati, da pritegne materino pozornost in njeno nego. Njun odnos postane vzajemen preplet akcij in reakcij. Iz teh njunih vsakodnevnih medsebojnih spontanosti, dejanj in pozornosti, se počasi plete in gradi otrokova osebnost. Identiteta otroka je v veliki meri odgovor na mamina pričakovanja, njene želje, hotenja, zavračanja, strah, na to, kar vstopa v njun (sploh) zgodnji odnos. Hči na nek način postaja podaljšek mame. Prevzema njene vloge, njen odnos do sebe, skozi njene oči se nauči ceniti ali zavračati lastno telo in razumevati svet okoli sebe. Mamin odnos do hčerkinega očeta postane hčerkino izhodišče za razumevanje moških. Mama lahko, predvsem s svojim odnosom do sebe, hčerki podeli svobodo, lahko pa ji nadane nevidne spone strahu, zavrtosti, žrtve ali neskončne krivde,« meni.
Ženske, ki so premikale meje
Pravno-formalno smo ženske enakopravne, a stekleni strop še zmeraj ni počil, meni. »Tako kažejo statistike, ko govorimo o politični in ekonomski premoči moških, takšne so tudi osebne zgodbe žensk, ki jih poznam, spremljam. Bolj kot so funkcije vplivne, višje kot so plačane, težje so ženskam dosegljive. To je še vedno žal, dejstvo. V naši družbi je še precej prekritega seksizma, stereotipov in predsodkov, ki zelo očitno prevrejo na dan ob gostilniških debatah in anonimnih spletnih komentarjih. In to so mesta, kjer lahko precej izvemo o tem, kakšno je splošno stanje duha neke družbe in kako med drugim razumeva žensko,« je kritična. »Verjamem v žensko intuicijo. Tisti nek notranji glas, ki ti pravi, namiguje, katero pot ubrati, ki npr. takoj prepozna, da je z otrokom nekaj narobe, že samo, ko ga pogledaš. Deluje kot notranji kompas, nekakšno vodilo, ki ti prišepetava, kaj je prav in kaj ni oz. ne bo najboljša odločitev. Za slišanje tega glasu pa je nujna tišina in samozaupanje. Tega pa imamo danes ženske v svojih življenjih vse manj in manj. V tem neizprosnem tempu in visokih pričakovanjih, smo se, žal, vse manj sposobne slišati,« razmišlja o tem, kaj ženske dela edinstvene. Na vprašanje, katere so zanje pomembne ženske, ki so zaznamovale naš čas, pove: »Ženske, ki so, kljub preprekam, oviram, številnim preizkušnjam in nasprotovanjem družbe, ki jim ni bila naklonjena in jih niti ni razumela, stale za svojo idejo, gorečo željo in jasnim ciljem. Ženske, ki so s svojim življenjem premikale meje, ne samo osebnih meja, temveč so z vztrajnostjo, trudom in načelnostjo, širile dobrobit vseh žensk in nasploh celotnega človeštva. S hčerko sva radi prebirali knjigo Zgodbe za lahko noč za uporniške punce, kjer sva spoznavali neverjetne zgodbe žensk z različnih koncev sveta, ki so v nemogočih in najbolj nespodbudnih okoljih uspele uresničevati svoje sanje in svojo srčno poslanstvo. Pa saj imamo tudi mi svoje zgodovinske junakinje, ki jih premalo poznamo in omenjamo, kot so Barbara Celjska, Alma Karlin, Gizela Šuklje, pa npr. sodobnejše pionirke v znanosti, kot so Carmen Jež Gal, Melita Pivec – Stele, pa Angela Piskernik in še številne, številne druge ženske, ki so živele drugačne osebne zgodbe, spreminjale svet in za to svojo neukrotljivost, kdaj plačale tudi izredno visoko ceno.«
»Opominjajo me, da je potrebno prevzemati odgovornost za svoja dejanja«
Najbolj pomembni ženski njenega življenja sta njena mama in hči. »Pa tudi sestra, nečakinja in, seveda, moje drage prijateljice. Tistih nekaj žensk, ki jih poznam že zelo dolgo in so ob meni vselej, pa naj se zgodi karkoli. V smehu in joku, v dobrem in slabem. Ženske, ki so v življenju premagale marsikaj. Ženske, ki predvsem ne nosijo mask ter so pristne in iskrene za vsako ceno. Do sebe in do drugih. Ženske, ki mi znajo tudi kdaj nastaviti ogledalo in me soočiti z dejstvom, da zna življenje kdaj biti izredno neizprosno. Opominjajo me, da je potrebno prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Kar kdaj precej boli, priznam. Ženske, ki ne znajo leporečiti in so ponosne nase in tudi name, ko mi kaj uspe,« srčno sklene Lucija Čevnik.