V rubriki Začnimo pri sebi sva se z voditeljem pogovarjala o PRIČAKOVANJIH. Pričakovanja so globoka notranja prepričanja, da se nekaj bo (oz. se ne bo) zgodilo. So nekakšna notranja merila za to, kako želimo, da bi se obnašali sami, kako bi naj delovali drugi in kako bi se naj “vrtel” svet okoli nas.
Nekatera pričakovanja so realna in temeljijo na izkušnjah, logiki in realnosti. Ta pričakovanja so OK, saj nam pomagajo predvideti prihodnost.
Ko pričakujemo, da se bo nekaj zgodilo brez utemeljenega razloga, torej imamo nerealna pričakovanja, se pripravimo na razočaranje, frustracijo in jezo. Izkušnje, ki izhajajo iz tega, izčrpajo našo lastno vrednost in motivacijo ter pogosto okrepijo negativno razmišljanje. Ko postanemo razočarani ali zafrustrirani, je to pogosto zato, ker izkušnja ali situacija ne ustreza našim pričakovanjem. Obstaja namreč vrzel med realnostjo, s katero se soočamo, in takšno kot mislimo, da bi morala biti.
Sebe vidimo kot nekoga ki zahteva, drugega pa kot našega dolžnika. Torej se obnašamo, kot da nam to nekaj pripada – za to dobljeno se ne zahvalimo, ker je to za nas samoumevno, da nam pripada, drugega pa vidimo kot sredstvo, ki je dolžen zadovoljiti naše zahteve. To ni ravno ljubeč odnos! Če tega ne dobimo, smo jezni – kar pomeni, da jeza botruje celotnemu temu odnosu…