V današnjem času se perfekcionizem pogosto prikrade v naša življenja – sprva neopazno, a z močjo, ki nas postopoma izčrpava. Okoliščine, zahteve v službi, pričakovanja družbe ali naša notranja potreba po potrditvi nas lahko hitro potisnejo v začarani krog. Naše vrednotenje samega sebe se pogosto naslanja na to, kar naredimo, dosežemo, ali na materialne stvari, ki jih imamo. Takrat si končno dovolimo misliti, da smo “dovolj dobri”.
Toda tu se skriva past: perfekcionizem je nenasiten. Nikoli ni dovolj. Popolnost, ki si jo želimo, je nedosegljiva. In s tem, ko ji sledimo, pogosto žrtvujemo občutek sreče, zadovoljstva in notranjega miru. Postopoma nas preplavita nezadovoljstvo in izčrpanost. Ne zavedamo se, da smo ujeli sami sebe – ujeti smo v časovno revščino, kjer ni več prostora za radost, sproščenost in trenutke, ki polnijo našo dušo.
Perfekcionizem ni dokaz naše vrednosti. Smo dovolj dobri, takšni, kot smo – brez potrebe po nenehni tekmi s samim seboj. Dajmo si dovoljenje, da stopimo korak nazaj, zadihamo in si priznamo, da v resnici nismo tukaj zato, da bi dosegli “popolnost”, ampak da bi živeli, ljubili in uživali življenje.
O pasteh perfekcionzma sem danes predavala udeležencem projekta Socialna aktivacija+, v Radljah ob Dravi, na Zavodu Slokva.