“Primarna družina je prvi prostor, v katerem se človek oblikuje kot čuteče, misleče in odnosno bitje. V njej se ne učimo le pravil in vedenj, temveč predvsem tega, kdo smo, koliko smo vredni ali so naši občutki sprejeti in ali se na druge lahko zanesemo. Prav zato odnosi v primarni družini niso zgolj spomin na otroštvo, temveč notranji zemljevid, ki nas spremlja vse življenje in se zrcali v partnerskih, starševskih, poklicnih in prijateljskih odnosih. Med vsemi družinskimi odnosi ima posebno mesto odnos z mamo. Ne zato, ker bi bil nujno najpomembnejši v hierarhičnem smislu, temveč zato, ker je prvi. Z mamo se odnos začne že v prenatalnem obdobju. Otrok se v njenem telesu in ob njenem čustvenem odzivanju uči osnovnega občutka varnosti. Način, kako se mama – ali prva dominantna oseba – odziva na prve otrokove klice, jok, potrebe in stiske, postane temeljni vzorec navezanosti, iz katerega otrok kasneje gradi odnos do sebe in drugih.
Zelo pomemben je tudi odnos z očetom, ki praviloma predstavlja drugačnost, ločitev od simbioze z mamo in vstop v širši svet, v svet simbolov in pravil. Pomembni so odnosi med staršema, saj otrok ne posluša le tega, kar mu govorimo, temveč predvsem to, kar živimo…”
Več o (nesigurnih) navezanostih, ki jih zelo zgodaj razvijemo v odnosu s stsrši, še posebej z mamo, lahko preberete v novi izdaji Naše žene, katere rdeča nit je tokrat – družina.