Otrok dobi slabo oceno – že pišemo učiteljici. Pozabi domačo nalogo – rešujemo. Se spre s sošolcem – takoj iščemo krivca. Je razočaran, ker nečesa ne dobi – popustimo, ker nam je težko gledati njegove solze. In tako iz ljubezni, skrbi in včasih tudi slabe vesti počasi postanemo otrokov osebni asistenti za vse življenjske situacije.
Ampak … kaj se zgodi, ko otroku ves čas odstranjujemo ovire? Kdaj se bo naučil, da jih lahko premaga tudi sam?
Morda danes sploh ni največji izziv permisivna vzgoja, pri kateri otroku dovolimo skoraj vse. Morda je naš izziv tudi vzgojna odsotnost – ko smo fizično ob otroku, a smo z mislimi v službi, na telefonu, pri neštetih obveznostih in občutku, da nikoli ne naredimo dovolj.
In potem je tu še naš starševski strah. Da bo otrok trpel. Da bo neuspešen. Da ga ne bodo sprejeli. Da bomo z napačno odločitvijo naredili nepopravljivo škodo. Zato ga zavijamo v vato, rešujemo njegove težave in včasih težje prenašamo njegovo razočaranje kot on sam.
Toda otrok ne potrebuje starša, ki mu odstrani vsako oviro. Potrebuje starša, ki mu pomaga razviti pogum, da jo premaga.
Povezava: https://www.facebook.com/reel/28995807963338631?locale=sl_SI