Iz intervjuja: \”Najprej moramo biti sami zadovoljni, da bomo znali zadovoljstvo in srečo prepoznati in negovati tudi pri otroku. Prevečkrat se v vzgoji obračamo na otroka in premalo segamo vase. Stara modrost pravi, vzgajate sebe, otroci bodo tako postali podobni vam. In to še kako drži. Daš lahko le tisto, kar imaš. Če smo sami nesrečni, nezadovoljni in zagrenjeni, kako bomo svoje potomce navduševali nad čudovitostjo bivanja in sprejemanjem življenja, takšnega kot pač je? Enkrat je življenje dobro, drugič pa nekoliko manj. A takšno življenje je. To je dejstvo. Ko na življenje gledamo s temi očmi, vemo, da bo vse minilo in, da je važen le ta sedanji trenutek. Otroku moremo pokazati, da jih imamo radi, da smo srečni, da smo lahko ob njih, ker so in takšni kot so. S vso povprečnostjo in z vsemi napakami in drugačnostjo, ki nam včasih gre tako zelo na živce. Začutiti morajo, da naša ljubezen ni pogojevana z ničemer…\”