Ljubezen je absolut in umre v vsaki kletki

Pred dnevi sem prebirala zapis o svobodni ljubezni. Jaz ji rečem, brezpogojna – ljubezen, ki ni pogojevana v in z ničemer. Samo je. Takšna ljubezen v našem okolju ni prav dobro razumljena, kaj šele sprejeta. Človek, ki je sposoben odprte in svobodne ljubezni ni posesiven niti ukazovalen. Ne zahteva in ne vsiljuje. Zaveda se svoje samovrednosti in ob tem sprejema in razume tudi vrednost drugih. Ker ceni sebe, spoštuje druge. Takšni ljudje v življenju ljubeče sledijo svoji poti. Hvaležni so, če kdo pojde z njimi, in če ne? Tudi prav. Niso zamerljivi niti ponižni.

Kakšen blagoslov so takšne duše, a kako nerazumljeno jih pogosto obsojamo skozi oči nam tako vsakdanje posesivne ljubezni. Ta je njeno pravo nasprotje. In si niti ne zasluži nositi imena ljubezen.

Posesivna ljubezen zahteva, moleduje, grozi, ukazuje, preračunava in baranta. Rojena je iz ega, ki je lačen potrditve in sprejemanja. Ego ne zna ljubiti onstran preračunljivega načrta. Vedno je samo on in vse mora biti dobro le zanj. Iz egoistične ljubezni se rojevajo drame. Ljubezenske, družinske, družbene, osebne.

Razlika med svobodno in posesivno ljubeznijo tako vedno tiči v našem lastnem samosprejemanju. In v resnici nikoli ni zares odvisna od tega, kako se na našo ljubezen odzivajo drugi, kar pogosto zmotno razumemo. Človek, ki ljubi brezpogojno, sprejema odzive drugih z ljubečo pozornostjo. Kadar mu odnos vrača ljubezen, je zanj hvaležen. Če mu je ne, pa je to dejstvo sposoben sprejeti brez izsiljevanja, groženj, ljubosumja ali samotrpinčenja.

In mogoče sedaj precej kontroverzna misel: Kaj ni tudi ljubezen do naših otrok, ki ji vedno pravimo brezpogojna ljubezen, v resnici, globoko v našem nezavednem, v prvi vrsti egoistična ljubezen do nas samih in odgovor na naš lastni pozornosti lačni ego?

Na otroke pogosto gledamo, kot na lastnino. Imamo jih zase, za lastno samoizpolnitev življenja. Otroci nas občudujejo, gledajo na nas kot na pomembne odrasle, ki vedo, ki razumejo življenje, ki so neustrašni in modri in predvsem nas neizmerno ljubijo in potrebujejo. Zanje smo idoli in se pogosto lahko kosamo s superjunaki. In to nam v resnici zelo prija. Počutimo se izpolnjene. Izjemne. Kdo drug na nas v življenju še gleda s takšnim občudovanjem?! Njihova ljubezen nas osrečuje in na dnevni ravni polni našo neizpolnjeno ljubezen do nas samih. Zato na nek način razumemo starše, katerim so se rodili otroci, ki ne odgovarjajo na potrebe njihovega ega.  Sočustvujemo z njihovim »trpljenjem«, otroka pa označimo za porednega nepridiprava. Gre za otroke, ki niso posebej dobro vodljivi. Takšne, ki imajo vselej posluh za svoj lastni jaz in izredno trdno notranjo moč biti oni sami.

Kadar pa se tudi sami soočimo s takšnim otrokom (najpogosteje je to najstnik), ki začne razmišljati s svojo glavo, onstran našega obzorja, se nam začne podirati svet. Postanemo žalostni, prestrašeni ali pa ukazovalni in nadzorovalni. Otrok, ki smo ga imeli le zase, sedaj postaja samostojna osebnost. Dejstvo, da v otrokovih očeh nismo več No. 1, je za nekatere starše skoraj nemogoče prenesti.

V takšnih kriznih situacijah se pokaže moč svobodne ali brezpogojne ljubezni. Pa ne do drugih, predvsem do nas samih. Imam dovolj ljubezni, da lahko z njo (o)hranim sebe in jo nesebično delim med druge ali nenehno potrebujem drugega (partner, otrok, prijatelje, kariero, materialne dobrine, dosežke), da polni ta moj notranji manko?

Kadar ljubimo svobodno, ljubimo brezpogojno. Ljubezen je absolut in umre v vsaki kletki.

 

Dr. Lucija ČEVNIK, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov in prekinjene komunikacije med starši in otroki.
Za pogovorne terapije ali morebitna vprašanja glede aktualne tematike se obrnite na  info@lucijacevnik.si, FB profil ali obiščite spletno stran.

Leave a Comment

Scroll to Top