Kako to, da raziskave kažejo tako katastrofalno sliko duševnega zdravja mladih. V letu 2018 je NIJZ objavil naslednji podatek: \”Zaskrbljujoč pa je tudi porast porabe zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj pri osebah, mlajših od 20 let, saj se je ta v obdobju od leta 2008 do leta 2015 povečala za 48 %, med mladostniki od 15. do 19. leta starosti pa je bila leta 2015 za 73 % večja kot leta 2008.\” Če temu prištejemo še trenutne stiske zaradi epidemije, se lahko resnično bojimo, v kakšne duševne invalide bodo zrasle generacije otrok.
Kdo je kriv, se tako radi sprašujemo. Šola, vlada, družba, mediji, računalnik, družbena omrežja… a vendar… danes vemo, da se največ travm rodi v zgodnjem otroštvu, v zibelki primarne družine. To dejstvo težko sprejmemo, saj je lažje kazati na druge in krivca iskati drugje.
A vendarle, kaj torej počnemo s svojimi otroki, da je stanje tako porazno? Glede na statistike, se danes več časa aktivno ukvarjamo s svojimi otroki, kot so ga z nami preživeli naši starši v 70. in 80. letih. Smo sami takšne čustvene razvaline nesrečni, otopeli, nervozni, vedno v gibanju in hitenju? Pričakujemo preveč od naših otrok? So naši pritiski več kot zmorejo? Jim še pustimo prosto igro, brezskrbnost, brezdelje, domišljijo ali mora že vsaka njihova igra vsebovati vsaj nekaj edukativnega, usmerjenega, vplivnega, nekaj kar prispeva svoj delček k uresničevanju naše egoistične in nenasitne ideje o ustvarjanju našega novega malega \”Einsteina\”? Še dovolimo otroku, da samo brca žogo ali je takoj, ko začne v tem uživati, potrebna naša intervencija s strokovnimi pristopi, vpisom v klub in vsakodnevnimi treningi, da iz njega naredimo najmanj novega Ronalda? Dopustimo puncam, da samo plešejo, ne da jih v naši domišljiji že vidimo v tutuju primabalerine, na odru Bolšoja?
Sami smo odgovorni, ker mislimo, da bodo naši otroci brez našega \”pravilnega\” usmerjanja postali zgube, brezdomci in reveži. Pa se motimo, z našim skrbnim posredovanjem bodo postali… mi, ne pa oni sami.
Astrid Lindgren je nekoč zapisala: \”Dajte otrokom ljubezen, več ljubezni in še več ljubezni – in zdrava pamet bo prišla sama po sebi.\” Ljubimo otroke, takšni kot so in ne takšne, kot mi mislimo, da bi morali biti!