V iskanju \”pravega\” – iz revije BZ, maj 2021

Silvija je lepo urejena ženska, nekaj čez 40 let. Nima otrok, ima pa dobro službo in za njo je že kar zavidljiva karierna pot. Na terapevtske pogovore prihaja že drugo leto. Kaj je vzrok? Ponovna ločitev. Že tretja v nizu. »Ko že mislim, da sem končno srečala moškega svojih sanj, se zopet zgodi nekaj, kar me tako razočara, da enostavno ne vidim več nobene prihodnosti v sobivanju,« potarna in pade v jok. »Pa kaj je tisto, kar vas tako prizadene? Kaj ta vaš moški storil ali ne storil, da izgubite ljubezen in zaupanje vanj?« me zanima. »Kaj pa vem, saj v bistvu ni nič tako konkretnega. Ne pokliče me takrat, ko bi si želela, ne razvaja me, kot me je nekoč, pogosto mi nasprotuje in ne ujameva se več v razmišljanju kot takrat, ko sva bila še na začetku zveze. Takrat se je zdelo vse mogoče in prav. Pričakovala bi, da bo vložil več v najino zvezo,« pojasni Silvija. »Koliko pa ste v zvezo pripravljeni vložiti vi? Kaj je bil vaš doprinos in trud k temu, da bi vajina zveza živela in se razvijala?«, jo vprašam. »Hm, precej težko vprašanje,« pravi in se zamišljena pogrezne v molk. »Ne prav dosti,« naposled odgovori. »V resnici so vsi trije moji zakoni propadli, ker nihče ni bil pripravljen storiti nič, smo pa vsi veliko pričakovali drug od drugega.«

Silvijina zgodba še kako dobro povzame prenekatere današnje odnose in partnerske vzorce. Živimo v instant družbi, kjer se vse odvija hitro in površinsko. Produkte in storitve konzumiramo na dušek. Užitek mora biti dosegljiv takoj, zanj pa nismo pripravljeni vložiti prav veliko truda. Če izdelek ali storitev ne izpolnita pričakovanj, ga zavržemo in takoj posežemo po novih komercialnih obljubah, ki ponujajo še več, še prej in še bolje. In tako znova in znova.

Podobno se dogaja tudi v naših partnerskih odnosih. Živimo v iluzornih predstavah o popolnem partnerju in idealni zvezi, kjer je vedno vse posejano z rožicami. Predstavljamo si, da se v takšni zvezi med partnerjema ne bo nikdar rodilo nestrinjanje, kaj šele konflikt. Živeli bom v večni romantiki in neskončni zaljubljenosti. In naposled srečamo človeka iz mesa in krvi.

Z lastno preteklostjo, vedenjskimi vzorci, hotenji, pričakovanji, skrbmi, potrebami in željami.  Nekaj časa se še uspešno prilagajamo in izogibamo konfliktom, potem pa iznenada neka majhna stvar, nek popolnoma nepomemben in ne tehten dogodek, prevaga tehtnico in predstavlja kapljo čez rob. Takrat v nenadzorovanem konfliktu izbruhne nepopravljiva škoda, s katero nastopi konec romantičnega razmerja.  Za nekatere pare je to normalen proces v razvoju zveze in mogoče tudi dobrodošel alarm, da je potrebno v odnos vnesti več komunikacije in razumevanja. Za druge, tako kot za Silvijo, pa lahko že takšen »lažji« primer konflikta pomeni konec odnosa.

Mlajše generacije so še posebej netolerantne do najmanjših kriz v partnerskem odnosu in živijo v iluziji visok pričakovanj in kriterijev, ki jih danes uspešno poganjajo in prezentirajo idealizirana razmerja in podobe ujete v hollywoodske variacije romantičnih filmskih zgodb. Veliko današnjih mlajših žensk in moških dobesedno teka iz zveze v zvezo v upanju, da bodo našli »tistega pravega«, dušo dvojčico. Kljub temu, da so konstantno nezadovoljni, osamljeni in frustrirani zaradi, na eni strani visokih pričakovanj, na drugi pa zaradi tega, da bodo mogoče za vedno ostali sami, niso pripravljeni v odnos in za odnos storiti prav veliko. Njihov odnos do potrošnje, se zrcali tudi v njihovem odnosu do partnerja. Pričakujejo, da bodo že za svoj majhen vložek deležni velikih ugodnosti in visoke čustvene nagrade. Partner postane zgolj »blago«, s katerim trgujejo. Ničemer več se niso pripravljeni odreči ali sklepati kakršnihkoli kompromisov. Ne, z nekom vztrajajo le in samo tako dolgo, dokler jima je lepo. Če nastopijo težave, jih naj vsak rešuje sam. In takrat iz midva zopet nastaneta jaz in ti. Ob vzniku najmanjših težav je dvojina takoj obsojena na razpad.

Čeprav izvijanje in partnerske krize, z metodo bega ali z iskanjem vedno novega partnerja, zgleda na videz enostavna rešitev nastale zagate, takšno početje vsekakor pušča rane in duševne stiske na obeh vključenih akterjih. Rane res nujno niso tako globoke, se jih pa s časom, ob ponavljajočem scenariju, nabere kar zajetno število in to nas seveda dokaj psihično zaznamuje.

Kaj lahko storimo, da razvijemo bolj poglobljeno zvezo, ki iz instantnega »konzumiranja« drugega, preide v ljubeč, varen in osebno izpolnjujoč partnerski odnos?

  1. Naučite se biti sami s seboj – tudi ednina je ok

Najprej se soočite z lastno samoto. Ste sploh kdaj bivali sami s seboj ali vedno iščete uteho v drugem?  Ste si kdaj postavili vprašanje, zakaj sploh potrebujete drugega? Je drugi mogoče le izgovor za strah pred osamljenostjo? Ko spoznate, da je vse ok, tudi če ste popolnoma sami, se zaveste kdo in kaj v resnici ste. V samoti šele zares identificiramo svoja resnična pričakovanja, potrebe in želje. Takrat, ko se zavemo kaj bi radi, kakega partnerstva si v bistvu želimo, postanemo zreli za odnos. Šele takrat začutimo drugega in smo pripravljeni, da ga spustimo v svoje življenje. Iskreno, odkrito in ljubeče. Dokler pa le tekamo od enega odnosa do drugega in se tako poskušamo zamotiti pred svojimi lastnimi strahovi in bojaznimi, ne moremo razviti poglobljene vezi. Spoznati, ljubiti in sprejeti najprej sebe, je prvi pogoj za postavljanje zdravih temeljev ljubezenskega odnosa z drugim.

2. Osredotočiti se na prednosti

Osredotočite se na prednosti in ne zgolj na pomanjkljivosti. Zagotovo boste vselej dobili to, kar boste iskali. Če v vaši zvezi neprestano stikate za težavami, jih boste slej ko prej odkrili. V kolikor se do njih ne boste dokopali tako zlepa, jih boste nemara izumili celo sami. Eni pač funkcionirajo tako, da ne morejo brez obtoževanja in valjenja krivde na drugega. Drugi je vedno dežurni krivec, ki nosi odgovornost za srečo ali pa nesrečo obeh. Poskušajte se nekaj časa zavestno potruditi in se osredotočajte zgolj na prednosti. Iščite le svetle plati vajine zveze. Seveda se morate zadevati, da nobeno razmerje ni popolno, no, kaj pa sploh je popolnost?! Nehajte le soditi in začnite tudi ceniti. Če boste pri partnerju iskali mala »dobra dela«, prijazne besede, pomoč, ki vam jo nameni, varnost, čas, ki ga z vami preživlja in mu boste svojo hvaležnost znali tudi pokazati, bo s tem tudi on postajal boljši on. In tako bosta v odnosu rasla oba. V vsaki zvezi pa boste zagotovo naleteli tudi na pomanjkljivosti. Temu se ne da izogniti. Vendar lahko neko »oviro« vzamete kot svojstven izziv. Potrudite se stvari raje kvalitetno reševati, kot pa bežati pred njimi ali pa neprestano iskati krivca, v katerega potem usmerite svoj kazalec obtoževanj in kritike. Zavedati se morate, da je tudi sprejemanje lastne odgovornosti nadvse pomemben dejavnih grajenja dobrih partnerskih odnosov.

  1. Vadite hvaležnost in bodite prijazni

Bodite pozorni na to, kaj vse nekdo stori za vas. Že samo to, da vas je nekdo pripravljen nekritično poslušati, ko greste skozi težaven dan, je vredno vaše hvaležne misli. Ljudje, ki se znajdejo v vašem življenju niso samoumevni. Tam so najverjetneje zato, ker vas imajo radi in si želijo življenje deliti z vami. Bodite spoštljivi in prijazni. Zavedajte se, da je razkošje ljubezni in naklonjenosti dobrih ljudi, neprecenljivo. Ne zapravite tega bogastva s svojo nepremišljenostjo in samovšečnostjo. Lahko se zgodi, da boste to enkrat še kako obžalovali.

  1. Imejte realna pričakovanja

Zavedajte se, da večna zaljubljenost, iz katere je izvzet vsak prepir, težava in spor, živi le v pravljicah. V resničnih zvezah pa nastopajo realni ljudje. Osebnosti, ki jih oblikujejo različni karakterji, napetosti, vsakodnevne težave, dileme in stres. Prav zato zveza ni vedno pravljična, nasprotno, pogosto je ohranjati kvaliteten partnerski odnos umetnost krmarjenja med kompromisi, prilagajanji, popuščanji in uveljavljanjem svojega. Enkrat popustim, drugič dobim. Z zavedanjem, da je takšen »slalom« popolnoma sprejemljiv in nenazadnje tudi nujen, lahko veliko prispevamo k stabilnosti in kvaliteti partnerskega odnosa. Le s vsakodnevnimi konsenzi, sploh če sta si partnerja karakterno precej različna, lahko ustvarjamo odnos, v katerem imata oba možnost in priložnost, da se celostno razvijata, rasteta in se dopolnjujeta.

  1. Bodite odkriti

Biti pošten do sebe je pogosto lažje, kot biti pošten do drugega. Zelo hitro smo namreč sposobni izvor vseh težav in gmoto krivde naprtiti na ramena partnerja. »On je kriv, da jaz ne zmorem več sobivati v tej zvezi,« je zelo pogosto izrečen stavek dveh razhajajočih se posameznikov. Pri tem pa nismo sposobni niti videti niti priznati svojega dela sokrivde. Za odkritost je potrebna odprtost. Odprtost pa ustvarjamo s kvalitetno komunikacijo. Če ne boste spregovorili o vaših težavah, strahovih in željah, partner ne bo mogel razumeti, kaj se dogaja v vaši glavi in o čem tako zagonetno premišljujete. Tudi, če vsako partnerjevo konstruktivno kritiko razumemo kot osebni napad in se poskušamo zavarovati tako, da se nanjo odzovemo z napovedjo vojnega stanja, ne bomo mogli vzpostaviti odprtega dialoga. Šele, ko  bosta oba pripravljena vsakodnevno sproti reševati vse nastale zagate, sprejeti tudi kritiko in se bosta sposobna odkrito pogovarjati o lastnih željah in potrebah, bosta z odkritostjo ustvarjala varno okolje za asertiven dialog. Brez žaljivk, ponižanja, obtoževanja ali ukazovanja.

  1. Ne pozabite tudi kaj prispevati – ste aktivni soustvarjalec odnosa

Tragedija številnih današnjih razpadlih zvez, tudi Silvijine, tiči predvsem v nepripravljenosti na dajanje. Vsi bi le prejemali. A če hočeš kaj dobiti, moraš za to tudi kaj žrtvovati, storiti ali se čemu odreči. Pa naj bo to čas, energija, denar, pozornost, ljubezen. Zveza nismo samo mi. Zveza je odnos. Za odnos pa sta potrebna vsaj dva. Oba imata potrebe in oba imata želje. Samo ljubezen, se kaj hitro izkaže, ni dovolj. V zvezi je pač tako, da je treba kdaj tudi pošteno zavihati rokave in se precej namučiti, da opravimo z ovirami, ki jih srečamo na skupni poti. Oba se morata vsakodnevno truditi, zase in za drugega, da bližina postane prijetno in varno zavetje za negovanje medsebojne ljubezni in naklonjenosti.

 

Zapisala: dr. Lucija Čevnik

Leave a Comment

Scroll to Top