Pozdravljeni!
V življenju sem si vselej prizadevala slediti načelnosti. Eno izmed mojih načel je tudi: ne stori drugemu, kar si ne želiš, da drugi stori tebi. Bolj ali manj mi je to v življenju tudi uspevalo. Vsaj tak je moj občutek. Trenutno pa se mi je zgodilo, da sem se znašla pred situacijo, ko nekako ne vem, kako ravnati niti kako iti naprej. Stara sem 34 let. S partnerjem živa v skupnem stanovanju v manjšem mestu. Oba imava redne službe in aktivnosti, ki naju veselijo in izpolnjujejo. Letos poleti sva se zaročila in pomladi je v načrtu poroka. Nič velikega, zgolj bližnji sorodniki in zvesti prijatelji. Vabila so vsi že prejeli, jaz pa sem v tem trenutku pred veliko dilemo: si to sploh (še) želim? S partnerjem sva skupaj 6 let in to je bil korak, ki sva si ga oba želela. Do nedavnega. Na službeni poti sem spoznala moškega, ki mi pomeni več, kot bi mi najbrž lahko (glede na to, da se čez 5 mesecev poročim!). Tudi on do mene goji globoka čustva, čeprav si poskušam to tajiti in zanikati. Partnerju o tem seveda nisem črhnila niti besedice in nimam srca, niti poguma, da bi mu lahko odkrito povedala kaj se dogaja z mano, kakšna so moja čustva do tega drugega moškega. Še najbolj pa me skrbi poroka in vse, kar ta prinaša s sabo. Če sedaj odpovem, bom prizadela bodočega moža, izgubila precej (skupnih) prijateljev ter se osmešila pred vsemi že povabljenimi na poročno slavnost. Občutek imam, da sem stisnjena v kot. Ponoči se zbujam in hlastam za zrakom. Preplavlja me slaba vest, ker se ne morem zaupati partnerju, po drugi strani pa čutim neustavljivo željo in slo po tem drugem moškem, s katerem se vse boj čustveno zapletam. Res ne vem, kako naj se izvijem iz tega kaosa s čim manj škode in bolečine zase in za druge? Hvala vam za nasvet.
Taja, 34
Draga Taja, res ste v precej težki situaciji in pred prelomno življenjsko odločitvijo. Razumem vas in vem, da vam nikakor ni lahko. Ni čudno, da se srečujete z napadi panike in motenim spancem, saj za vas ves ta kaos predstavlja neznosen stres in tesnobo. Vaša skrb in čustvena bolečina je še toliko večja, ker ste, kot ste sami zapisali, človek načel. In načelnost je nekaj, kar nas sili, da ravnamo etično, da ravnamo »prav«, da se trudimo biti moralni, pa niti ne toliko v odnosu do sebe, pač pa predvsem do drugih. Skrbi vas bolečina vašega partnerja in obremenjujete se z bojaznijo, kakšna bo vaša podoba v očeh drugih, če se odločite narediti rez v že načrtovanih dogodkih prihodnosti. Bili ste prepričani, da je poroka naslednji logični korak v vašem življenju, a sedaj se zavedate, da tega ne čutite več na enak način. Veste sicer, kaj bi bilo najbolj »prav« storiti, a čustva in občutki vam v tem trenutku ne želijo več prikimavati. Bojite se sami sebe. Skušate se pretvarjati, da simpatija in naklonjenost do drugega moškega ne obstaja, a magnet, ki vas vleče k njemu, je močnejši od vaše zavezanosti obstoječi zvezi. Naj se še tako trudite pozabiti, vas izdaja podzavest. Ta vas prebuja sredi noči in vam trka na vašo vest.
Teja, mislim, da ste se zaljubili. In vi to najbrž zelo dobro veste, čeprav si tega (še) ne želite priznati. Kaj vam je storiti? V vsakem primeru se boste morali sami odločiti, po kateri poti boste šli. Si želite pozabiti na vašo novo simpatijo? Boste lahko zanikali svoja močna čustva do tega človeka? Če da, potem popolnoma prekinite vse stike z njim. Osredotočite se na vaš veliki dogodek in se posvetite pripravam nanj. Opomnite se, zakaj ste že toliko časa v zvezi s partnerjem. Kaj lepega sta skupaj doživela, zakaj ga imate radi in ga cenite ter kaj vse si v življenju še želite z njim doživeti? Zaradi dreves pogosto spregledamo gozd, zato se moramo pogosteje spomniti, zakaj smo tam, kjer smo. Spustiti se moramo nazaj na realna tla in včasih tudi čisto pragmatično pretehtati dejstva in se nato na podlagi teh odločati za nadaljnje korake. Tudi, ko to zadeva ljubezen in odnose z našim partnerjem.
Če tega ne boste zmogli in vas bodo misli in srce premočno vlekli k drugemu, se ne trpinčite preveč. Morali se boste sprijazniti s tem, da ste se preprosto zaljubili. Ne obtožujte se in si skušajte odpustiti. Dejstvo je, da nihče ni kriv, da se je to zgodilo. Življenje je polno naključij in nepredvidljivosti. Ljudje nismo roboti in tudi vas, četudi zelo radi sledite svojim načelom, je slučajno zadela Kupidova puščica ljubezni. Niste ne žrtev, ne hinavka, ne naivnica, ne zlobnica. Ste samo ženska, ki so jo preplavila čustva. Ja, lahko jih tajite in se pretvarjate, da je (bo) vse vredu. A, če že sedaj veste, da vas zmrazi, ko pomislite, kako stojite v beli obleki pred oltarjem, vam priporočam, da še malo počakate s poročno zaobljubo in raje še enkrat vse skupaj dobro premislite – kje in s kom se želite videti čez 20 let. Ne gre za to, da boste samo zatajili svoja čustva, gre tudi za to, da boste svojo ljubezen, ki bi morala biti iskrena in odkrita, tajili pred bodočim možem. Kvalitetno partnerstvo temelji predvsem na odkritosti. Ste lahko s partnerjem odkriti glede svojih resničnih občutkov? Če se boste poročili iz usmiljenja, to na daljši rok ne bo koristilo nobenemu od vaju. Če boste sklenili zakonsko zvezo iz bojazni, da se ne bi »osmešili« pred drugimi, se vam bo tudi to zelo hitro maščevalo. Postali boste zagrenjeni, mož pa vaš vseživljenjski grešni kozel za vso vašo čustveno neizživetost in žrtvovano ljubezen.
Na koncu vselej pridemo od najpomembnejšega – biti zvest sebi. Ne glede na vse. Vsa vaša načelnost nima prav nobenega smisla, če boste lagali sebi. Vi sami si izbirate in na podlagi izbir, krojite lastno usodo in s tem, seveda, posledično vplivate tudi na življenje drugih. Tako pač to gre. A v tem je ravno bistvo svobodne volje. Slediti sebi in prevzemati odgovornost za svoje vedenje in ravnanje. V kolikor odpoveste poroko…ja, najbrž boste zares prizadeli sedanjega partnerja. A kot pravi stari rek: bolje prva, kot druga zamera. Do sebe in do njega boste odkriti le takrat, če boste govorili resnico. Ta kdaj res močno boli, je pa najčistejše izhodišče za grajenje pristnih in iskrenih odnosov. Bi se vi želeli poročiti s partnerjem, ki bi v srcu skrivoma nosil drugo? Samo vprašam.