Iskreno o mojem odnosu z mamo in hčerko. O vezi, prepleteni z bolečino in ljubeznijo. Osvobojeni krivde in žrtve.
Novinarka: Maja Furman
Dr. Lucija Čevnik, doktorica socioloških znanosti, profesorica filozofije in sociologije, specializantka lacanovske psihoanalize
Večkrat so me oblike solze, ko sva se pogovarjali. Tako zelo iskrena je. In pogumna, da je zmogla pretrgati vezi in pasove, ki so jo stiskali večino življenja. Da je svobodno zaživela svojo ženskost. Da je tako ljubeče in z razumevanjem pogledala na ravnanja svoje mame. Da jih je uspela preseči, se transformirati. Zdaj je osvobojena in to svobodo predaja na svojo hčer. In vso svojo transformacijo je ujela v ganljivi knjigi Mama hčerki in Hčerka mami. Slednja je izšla pred kratkim. Pogovor s predavateljico, terapevtko in svetovalko je bil lep in tak, ki zbudi.
Pišete o donosu med mamo in hčerko. Zakaj je njun tako poseben, da ne rečem celo usoden?
O tem odnosu sem veliko premišljevala in nato o njem tudi pisala. Gre za vzajemno prepletenost med mamo in hčerko. Zakaj je torej ta odnos tako pomemben? Zato, ker je to prvi odnos. Mama je prva dominantna oseba v našem življenju. Lahko je seveda to tudi oče, babica, oz. nekdo, ki prvenstveno skrbi za nas, a najpogosteje je to mama in zato bom govorila o tej vezi. Ta odnos nas torej močno zaznamuje, spremlja nas vse življenje in se zrcali v vsej naših nadaljnjih odnosih. Zelo je pomembno, kako se mama odzove na prve otrokove klice. Pravzaprav se odnos med materjo in otrokom začne že v prenatalnem obdobju.
Je odnos med materjo in hčerjo drugačen kot med materjo in sinom?
Je. Mama na nek način utira pot svoji hčerki in jo pripravlja na podobno družbeno vlogo, kot jo ima sama. Odnos med materjo in hčerjo je zato globlji in bolj pristen, saj obe prezentirata skupno biološko, kulturno in družbeno strukturo. Medtem, ko je relacija med mamo in sinom drugačna, če pogledamo s psihoanalitičnega vidika.
Velja tudi prepričanje, da sta mama in hči pogosteje v konfliktu kot mama in sin. To drži?
Ja, saj sta si konkurenca v tekmi za očeta oziroma moža. Iz tega se lahko celo razvije toksičen odnos v obliki izrazitega ljubosumja, ki sicer ne deluje na zavedni ravni, ampak na nezavedni. Ko hčerka prehaja v cvet svoje lepote, ko se torej razvija, mama postaja nanjo vedno bolj ljubosumna, saj sama počasi usiha. Hčerka postaja vse to, kar bi si mama želela biti. Tako mama postane na hčerko nezavedno ljubosumna. To se kaže tako, da jo pogosto opominja glede njenega videza, ga zasmehuje. Za njun odnos rada uporabim prispodobo s Sneguljčico, kjer se kaže omenjena tekmovalnost med mačeho in njeno pastorko.
Lahko bolj podrobno pojasnite simboliko s Sneguljčico?
Dokler ogledalo mačehi pritrjuje, da je najlepša, je vse v redu. Ko se pojavi druga ženska, ki je konkurenca, pa to za mačeho predstavlja osebno katastrofo. Pastorko takrat skuša ubiti. A ta se skrije pri sedmih palčkih. Po prvotni različici zgodbe mačeha Sneguljčico, preobražena v staro branjevko, obišče trikrat; prvič ji prinese pas, drugič zastrupljen glavnik in tretjič v strup pomočeno jabolko. Kaj pomenijo ti obiski na simbolni ravni? Ko prvič obišče Sneguljčico ji prinese usnjen pas in ji ga tako močno zategne, da se dekle onesvesti. Pas simbolizira zategnitev, zadrgnjenost v predelu pasu in trebuha, kjer so rodila. Mama, ki je ljubosumna na hčer, skuša hčeri vcepiti izkrivljen odnos do moških oziroma do spolnosti na način, da so le-ti sprijenci, ki jim v resnici gre le za spolnost. Zadrgnjenost pasu pomeni zavrtost, zanikanje in sramovanje svoje ženskosti in svojega telesa. Na ta način, z zadrgnjenim pasom torej, svojo hčerko onesposobi zavedanja ženske energije, možnosti napredka, razvoja, rasti, razcveta in ne nazadnje svobode … Na ta način mama svojo hči kontrolira in se je ne boji več kot konkurenco, saj ta začne sama sebe skrivati in zakrivati pred moškimi. Ob drugem obisku mačeha prinese zastrupljen glavnik. Z njim ji na simbolični ravni okuži glavo oziroma misli v smislu, da hčerka o sebi razmišlja kot o ne vredni, ne dovolj dobri, ne dovolj lepi … Lasje so od nekdaj veljali za simbol ženskosti. In Sneguljčica je bila znana po svojih dolgih neukročenih laseh. V preteklosti so si morale ženske po poroki strogo spenjati lase na vrhu glave, v muslimanskem svetu jih ženske strogo skrivajo pod rutami, tudi naše babice so nosile rute, v šoli pa so takrat morale imeti strogo počesane in spete lase v kito ali figo itd. Spuščeni lasje so bili simbol razuzdanosti, pohotnosti, neobvladljivosti itd., žensko pa je bilo vedno treba na neki način ukrotiti. Čarovnice, neukročene ženske, so se bile vedno prikazane skuštrane. In običajno je bila ravno mama tista, ki je hčerko spodbujala, da na nek način »zaduši« svojo žensko energijo. No, tretjič mačeha pastorki prinese jabolko, ki ima strupeno le eno polovico. To kaže na ambivalentnost materinske ljubezni; po eni strani mama ljubi svojo hčerko, vendar ne brezpogojno, ampak le takrat, ko jo hčer uboga oziroma je poslušna. V svojih predavanjih govorim o treh toksičnih odnos med mamo in hčerjo. En tak odnos je torej ljubosumje, ki sem ga ravnokar opisala skozi simboliko Sneguljčice, drugi je odnos »žrtve in krivde« ter še odnos »trofeje«. Sploh slednji odnos je zelo pogost v sodobni družbi, ko otroci postanejo nekakšne trofeje svojih staršev. Mame so tudi zelo obremenjene z zunanjim izgledom svojih hčera, ker le-te prezentirajo njih same. Vedejo se, kot da so hčere njihov emblem, njihova lastnina oziroma titula, skozi katere kažejo svojo uspešnost in kakovost materinskega poslanstva. Hčerka je na nek način paradni konj tistega, kar sama v življenju ni mogla doseči. Hčerka pravzaprav uresničuje materine neuresničene ambicije. Hčerka je objekt, od katerega se veliko pričakuje, je na nek način mamina trofeja. Take mame prepoznamo v znankah ali prijateljicah, ki ob srečanju po dolgem času, že v drugem ali tretjem stavku začnejo govoriti o svojih otrocih, kje so, kaj počnejo, kaj so dosegli itd. Otroci so v takem primeru žrtev staršev, saj morajo ustrezati njihovim, običajno zelo visokim, pričakovanjem. To je za otroke velik stres, ki se pogosto kaže v bolezenskih stanjih.
Otrok torej lahko dobesedno zboli zaradi tovrstnih odnosov?
Tako je. Nekateri otroci razvijejo psihosomatske bolezni kot nekakšen izhod, ki otroku omogoča, da lahko preživi. To je lahko na primer anoreksija, samopoškodovanje itd., marsikaj je namreč lahko posledica nezdrave družinske dinamike. In ravno odnos med mamo in hčerko je, zaradi njegove globine in prvinskosti, tako zelo zaznamujoč.
Omenili ste tudi t. i. odnos žrtve. Za kaj gre pri njem?
Lahko bi rekli, da gre za pričakovano materinsko vlogo, ki je bila, predvsem v bližnji preteklosti, precej obremenjena s tem, kaj se je v prvih mesecih dogajalo z otrokom. To so bile mame, ki zaradi otrok, pravzaprav niso spale. Neprestano so bdele nad početjem in nasploh življenjem svojih otrok. Te mame so bile do svojih potomcev običajno pretirano zaščitniške in popolnoma predane. Niso se imela časa ukvarjati s sabo, ker so se sto dvajset odstotno ukvarjale z otrokom. Ne govorim o »normalno« skrbnih mamah, ampak o mamah, ki so s to skrbjo resnično pretiravale. Tako odnos, da ženska pozabi nase, je bil družbeno celo pričakovan. Iz tega izhaja, da je mama žrtev. Vedno se žrtvuje, ko vse naredi, skuha, pospravi, poskrbi za svojo družino, sebe in svoje potrebe pa običajno daje na stran. Ženske tako vlogo izberejo na nezavedni ravni, gre za nezavedno posnemanje vzorca, ki se trasgeneracijsko prenaša iz generacije v generacijo. Po drugi strani pa mame, ki se neprestano žrtvujejo, od drugih pričakujejo priznanje za vse, kar napravijo.
In kako se ob taki mami počutijo otroci?
Predvsem neskončno krive. Počutijo se, kot da te mamine žrtve ne bodo mogli nikoli v življenju poplačati. In žrtev, ki jo mama igra, ni nič drugega kot neka oblika kontrole in nadzora. S tem, ko se mama žrtvuje za partnerja in otroke, od njih ves čas tudi pričakuje, da bodo ob tem občutili krivdo. In ta občutek krivde je tisti, s katerim se taka mama hrani. Gre za popolnoma nezdrav odnos. Kar poglejmo si Cankarjevo mamo, ki da vse od sebe, da sinu priskrbi skodelico kave. Ko jo on zavrne, mama užaloščena odide. Tako igra vlogo žrtve, in Cankar na drugi strani takoj občuti krivdo. Bolj prav bi bilo, da bi mama pustila kavo, mogoče sinu celo zabrusila kakšno ostro in odšla z dvignjeno glavo ter se ne ozirala na sinovo zavrnitev. Na ta način bi vzpostavila zdrav odnos v prvi vrsti do sebe in posledično tudi do njega.
Kakšen je torej zdrav odnos med mamo in hčerko?
Tak, kjer se mama loči do hčerke in jo pusti, da se razvija samostojno. So pa med mamo in hčerko pogosti odnosi, kjer ima mama, skozi vlogo žrtve, ki jo igra, velik vpliv nad hčerko. Ta vpliv ostane tudi, ko hčerka odraste. Hčerka je v vsem odvisna od mame; kliče jo, kaj naj skuha ali obleče, pripoveduje ji o svojem odnosu z možem in jo sprašuje za nasvete itd. Za take primere rada uporabim svetopisemsko zgodbo, ko mati, katere hčer je obsedel zli duh, pomoč poišče pri Jezusu. A jo ta zavrne. S tem ji sporoči, da ne morejo vselej potrebe drugih določati njegovih potreb, da ima pravico do časa zase, saj je ta nujno potreben. Nakaže, da si mora tudi mama vzeti čas zase, da mora preiti iz vloge žrtve in se hčerki umakniti s poti. Le tako se bo hčerka lahko osvobodila demona, ki jo je obsedel, in v tej priliki demon predstavlja mamo oziroma njen vpliv na hčerko. Sporoča, da bo hčerka zmogla sama, da je v redu takšna, kot je in da ne rabi biti popolna oz. takšna, kot meni mama.
Kdaj se torej začne določati, kakšen bo odnos med mamo in hčerko? Kdaj zasejemo seme t. i. toksičnosti?
Že zelo zgodaj, predvsem z materinimi odzivi na otrokove prve potrebe. Človeško bitje je edino od vseh bitij, ki ne more samostojno preživeti in je na začetku zelo odvisno od mame oz. skrbnika. Dojenčki komunicirajo v svojem jeziku in pričakujejo, da se bo nekdo nanje odzval. Kod te komunikacije je vedno na strani tistega, ki sporočilo prebere oziroma od njegove interpretacije sporočila. Otrok razume svet okoli sebe skozi oči svoje prve dominantne figure, torej mame. Če mama sporoča, da jo je strah ali je negotova, bo to občutil tudi otrok. Gre za vzajemno komuniciranje; otrok prebere, kaj mama čuti in kako reagira na njegove signale. Svoje signale zato skuša čimbolj prilagoditi mami, saj želi, da se ta odzove, ko jo »pokliče«. V odnosu med mamo in otrokom se razvijejo različni tipi navezanosti. Navezanost je lahko sigurna ali pa nesigurna (teorija afektivne navezanosti). Če izpostaviva enega od nesigurnih stilov navezanosti med mamo in otrokom, ki je dominanten za današnji čas, torej izogibajočo navezanost, ta deluje tako; mama se na otrokove potrebe odzove zelo strukturirano. To na primer pomeni; če se otrok joka, mama sklepa, na podlagi dejstva, da ga je previla in nahranila pred pol ure, da se otrok nima za kaj jokati. Ne vidi razloga za jok in zato joku ne namenja posebne pozornosti. In taka interpretacija je bila v nekem času celo forsirana recimo, ne nosite otroka preveč po rokah, da se ne bo razvadil, otrok naj kar malo joka, preden ga vzamete v naročje ipd. Vendar, ko otrok joče, na nek način protestira, želi pozornost. Če je ne dobi, in se to pogosto ponavlja, pade v obup. Obup pa ga vodi v zanikanje, kar je v tem primeru zanikanja lastne potrebe po drugih. Otrok se čez čas, ko se nihče ne odzove nanj, res neha jokati, vendar je to že simptom. Iz izkušenj ugotovi, da je nesmiselno razvijati višek čustev, saj se nanje nihče ne bo odzval. Govorim o tem, kakšno sliko si ustvarimo o sebi glede na to, kako se v zgodnjem otroštvu drugi odzivajo na nas. Tak otrok, ki pogosto ni slišan, razvije negativno sliko o drugih in pozitivno sliko o sebi. Naučil se je, da se na druge ne moreš zanesti vedno se lahko zaneseš zgolj in samo nase.
V kakšne ljudi odrastejo takšni otroci?
V individualiste in perfekcioniste, ki so predani karieri in predvsem materialnim stvarem, ki nimajo čustev in te tudi nikoli ne pustijo na cedilu. Takšni so npr. metroseksualci. Se pravi, predvsem gre za ljudi, ki se zanesejo le nase. Težko se čustveno vežejo, običajno imajo veliko partnerskih zvez, a nobena ni prav resna. Takoj, ko se stvari v zvezi začno zapletati s čustvi, pobegnejo iz zveze, saj ne prenesejo dram. V odnos vstopajo zelo racionalno, težko izražajo svoja čustva in o njih tudi težko govorijo. Če jih vprašaš po njihovem otroštvu, bodo rekli, da je bilo vse v redu in ti dali s tem vedeti, da ne drezaj v to področje. To so ljudje, ki so zaklenili svoja čustva.
Ali so bile mame teh otrok torej slabe? Lahko sploh govorimo tako?
Ne, to nikakor niso bile nekakšne ledene kraljice. To so povsem običajne skrbne mame, ki pa pri svoji vzgoji npr. strogo sledijo urniku, navodilom stroke, raznim »gurujem« in se pri tem trudijo za čimprejšnjo samostojnost otroka. Te mame ne želijo svojemu otroku nič slabega, nasprotno, želijo ga čimprej vzgojiti v samostojno in neodvisno osebo, z nekakšno, lahko bi temu rekli, »asketsko« vzgojo. Minus te vzgoje je, da so npr. urniki ter neka vzgojna načela in principi, ki se jih mama drži brez vsakršne možnosti odstopanja, pogosto bolj »slišani«, kot pa dejanska potreba otroka v nekem ključnem momentu. To je danes pri nas vodilni trend vzgoje. Starši imajo zasidrano neko vzgojno načelo in od njega ne odstopajo za nobeno ceno, otrok pa pri takšni togosti pogosto ostane neslišan. Tako se s časoma nauči, da se v življenju lahko zanese le nase, saj se drugi (mama) niso odzvali na njegove čustvene potrebe.
Obstaja pa še ena pogosta nesigurna navezanost t.i. preokupirana navezanost.
Kateri In kakšna je ta?
O preokupirani navezanosti govorimo takrat, ko se mama na otrokove dražljaje odziva zelo selektivno. Če je z njim vse v redu, se z otrokom ne posebej ukvarja, ko pa otrok na primer, že samo malo zakašlja ali nekaj podobnega, pa mu takoj prične izkazovati pozornost, ki je najpogosteje pretirana. Otrok zazna, da se mama odziva nanj drugače, ko je, na primer: bolan, neješč, izbirčen, malce neroden. Otrok zasluti, da lahko na takšen način pritegne bistveno več njene naklonjenosti. Mama takrat takoj odloži delo ali telefon in se mu nemudoma prične posvečati. Otrok razvije vzorec v smislu, da mu mora vedno nekaj manjkati, da dobi pozornost in podporo drugih. Deklice, ki so bile deležne take vzgoje pogosto odrastejo v ženske, ki nikoli nič ne zmorejo same, so zelo občutljive in nemočne, so kot princeske na zrnu graha. Običajno so v partnerski zvezi naporne, saj potrebujejo nenehno pozornost partnerja, da bi se čutile ljubljene in sprejete. No, ko se že ravno toliko zadržujeva pri tipih nesigurne navezanosti, naj omenim še tretjega in to je dezorganizirani tip, za katerega je pogosto značilna travma v otroštvu. Se pravi alkoholizen, vojna, nasilje, psihične bolezni v družini itd. V tem primeru se mama sicer odziva na otrokove signale, vendar se tudi znajde v situacijah, ko »razpade«, kar pomeni, da ni več prisotna za otroka.
Tudi sami ste doživeli travmo v otroštvu, ko vam je umrla komaj osemnajstletna sestra. Priznate, da je bil tudi vaš odnos z mamo poseben …
Ko sem se rodila, me je želela pustiti v bolnici, ker sem se rodila kot tretja hči, želela pa si je sina. Zanj je imela že izbrano ime in oblačila v modri barvi. In to mi je sama povedala. Najin stik je bil na začetku neljubeč. Šele babica jo je prepričala, naj me vendarle sprejme. Zaradi težke zdravstvene situacije z mojo sestro, sem bila precej spregledan in pozabljen otrok. Večino časa sem preživela sama, z eno prijateljico ali s kupom namišljenih prijateljev. Pozneje sva imeli z mamo v redu odnos, vendar je bilo med nama veliko stvari … Moj prvi spomin je vezan na dan sestrine smrti. Stara sem bila štiri leta. Sestra je za levkemijo bolehala dve leti. Preležala jih je večinoma v bolečinah. Sestrina smrt je bila za mamo tako velik šok, od katerega si ni psihično nikoli več popolnoma opomogla. Občasno jo je mučila psihoza. Imela je dobre in slabe mesece. Ko je bila v redu, je bila precej zahtevna in z velikimi pričakovanji ustrezati pričakovanjem in željam drugih, okolice. Večkrat mi je rekla, naj ne pokažem pravih čustev, saj so ljudje zlobni in bi lahko izkoristili mojo ranljivost. In kdaj so tudi zares bili. Predvsem v nerazumevanju njene psihične bolezni, ki je v tistih časih bila še večji tabu kot je to danes. Vse to je vplivalo na odnos z mojo hčerko. Ko se je rodila, se nisem najbolje znašla, nisem vedela, kaj naj z njo pravzaprav počnem. In je kar trajalo, da je ravno hči odklenila ta moj »zategnjeni« pas, ki mi ga je na nek način mama zategnila. Moje otroštvo je bilo precej dramatično, kar se mamine psihične bolezni tiče.
In ravno skozi knjigo Mama hčerki, ki je nastala med pandemijo, ste naredili pomembno transformacijo v odnosu do hčerke in do sebe.
Tako je. Otroci so naše ogledalo. Nanje prenašamo transgeneracijske vzorce. In naš odnos z lastnimi otroki je priložnost, da preverimo, naredimo revizijo, kaj je v tej vreči vzorcev, ki jo predajamo dalje. Kaj je tisto, kar bi iz nje bilo dobro zavreči. Kaj sem dobila od svoje mame in kaj od tega sploh želim predati dalje mojim potomcem ter česa ne.
Kaj konkretno se je takrat dogajalo med vama s hčerko?
Proces prisilnega sobivanja, ki smo ga doživeli v času zaprtja med pandemijo, je bil odločilen. Onemogočal je male bege, ki nas jih večina uporablja kot nekakšne ventile za sproščanje svojih frustracij. Ta čas se je pri nas doma tudi pokrival s časom, ko je hči čez noč postala najstnica. Vse frustracije, ki so se nabrale v tem času, sem doživljala kot veliko nemoč. Po naravi sem namreč deloholik, do sebe sem zelo zahtevna. Da imam stvari pod kontrolo, mi zelo veliko pomeni. In ravno v vsem tem mi je hči nastavljala ogledalo. V najstniškem obdobju namreč otrok začne iskati lastno identiteto, ki se odceplja od maminega vpliva. Takrat se v zvezi s kontrolo staršev lahko naredi dvoje; ali starš to fazo prepozna kot nekaj naravnega in otroku da vedeti, da mu zaupa in da bo vse »zvozil« kot je treba, ali pa poskuša popolnoma prevzeti kontrolo nad njim. In slednje se je zgodilo meni. Postala sem pravi žandar; bdela sem nad tem, kako je hči opravljala naloge, ves čas me je preganjal občutek, da nisem dovolj dobra mama in da se bo dejstvo, kako dobra sem, kazalo skozi hčerine šolske rezultate. In ta kontrola je postajala vedno bolj obsesivna. Ko sva se na neki točki zelo sporekli, sem se končno zbudila iz tega transa. Vse luči mi je dokončno prižgala z izjavo: »Mami, ti si prijazna z mano samo takrat, ko sem bolna.« Jasno mi je postalo, da nekaj ne počnem prav. Prepoznala sem svojo dezorganizirano naravo navezanosti, ki je bilaposledica travmatične izkušnje iz ranega otroštva, zato sem začela pisati samorefleksije o svojem odnosu s hčerko in o odnosu, ki sem ga imela s svojo mamo in se tudi aktivno vključila v psihoanalitični proces. Spoznala sem, da sem polna kontrole nad telesnim izgledom hčere, nad ocenami, vse pa je bila preslikava tega, kar se je dogajalo meni. Skratka, v samorefleksijah sem se začela spraševati, kaj lahko naredim kot mama, da bi situacijo izboljšala, brez cenzur preteklosti, ki sem jih bila deležna od svoje mame. Treba je bilo ozaveščati in spuščati ta filter. Skozi ta proces se je najin odnos s hčerko bistveno spremenil na bolje. Hkrati pa je nastala knjiga Mama hčerki. Nastala je kot nekakšno opravičilo, vendar ne v smislu, da prevzemam nase neko krivdo, ampak predvsem v smislu, da nisem zmogla niti znala drugače.
Je vaša mama knjigo prebrala?
Ne, umrla je leta 2015. Po mojem do te transformacije (še) ne bi prišlo, če bi bila ona še živa. Mame sem se na na nek način vedno malo bala. Ko sem bila še dekle, me je zjutraj, ko sem odhajala od doma, kdaj samo neodobravajoče ošinila s pogledom, kako sem oblečena, in mi s tem pokvarila dan. Tri ure sem razmišljala, kaj naj oblečem za mamin pogreb, da bo dovolj dobro. Ves čas sem se obremenjevala z mislijo, kaj bi njej bilo všeč. Ko sem pisala knjigi, sem se počutila, da sedim med njima, med mamo in hčerko, in z obema izmenično komuniciram. Zato sta tudi nastali obe knjigi. Mami ničesar ne zamerim, saj jo šele zdaj, ko sem tudi sama mama, resnično dobro razumem. Kot mama se zavedam, kaj pomeni izgubiti otroka. Dala je od sebe največ, kar je v tistem obdobju sploh zmogla in kar je znala. Dejstvo pa je, da mi neke stvari, zahteve in želje pri njej nikoli niso bile ok, vendar zaradi tega ne želim igrati žrtve in krivdo za karkoli naprtiti mami ali pa hčerki. S knjigama sem želela sporočiti, da smo vsi zmotljivi in nepopolni, a da imamo možnost, da to na neki točki vse skupaj prerastemo. Ni nam treba obstati na mestu zaznamovani s krivdo ali žrtvijo.
Kaj bi z modrostjo, ki jo premorete zdaj, svetovali Luciji kot deklici?
Najprej bi jo objela in ji rekla, da bo vse še v redu. In to v mislih tudi dejansko večkrat storim. Zelo je zdravilno. Nemalokrat jo je bilo strah in se je počutila zelo negotovo. Veliko vprašanj sem imela o dogajanju doma, tudi po sestrini smrti, na katera nihče ni odgovarjal. O tem nismo govorili in te stvari so vse do danes bile zaklenjene v meni. In kar bi ji še predala je, da je preprosto lahko to, kar pač je. Da ni važno, kaj si ljudje mislijo. Vsak ima pravico do svojega mnenja, vendar nikoli ni dobro, da se z mnenji drugih poistovetiš ali jih jemlješ osebno. To je samo njihovo skromno mnenje. Ti pa si, kdor si. In to, kdor si, je dovolj.
Marec je zaznamovan z ženskami in mami. Se vam zdita praznika pomembna?
Vsekakor. Ženske so si svoje pravice težko izbojevale in še dandanes opažamo, kako hitro smo lahko ob te pravice, ko npr. govorimo o nedotakljivosti telesa, pravici do odločanja o rojstvu lastnih otrok itd. To nenehno politično preizpraševanje ravno kaže, da te »pravice« še vedno niso samoumeven del ženskega sebstva.
Pri svojem delu se pogosto srečujem z mladimi, ki imajo izredno negativno telesno samopodobo. Tudi v segmentu mladih z ranjeno samopodob prevladujejo ženske, ki smo še vedno bistveno bolj obremenjene s svojim videzom in dovzetne za postulate »ustrezanja«. In potem bi lahko v segment neenakosti, oziroma kot njegovo posledico, uvrstila tudi ženski simptom »biti pridna«, ki deklice na različne subtilne načine uči drugačnega konformizma, kot se pričakuje od fantov. Ravno zaradi takšnih in drugačnih subtilnih socializacijskih in kulturnih dejavnikov, ki so predvsem zacementirani v vzgojnih vzorcih in se prenašajo iz generacije v generacijo, se mi zdi smotrno, da vsaj v mesecu marcu, če že ne vso leto, opozarjamo na te prikrite oblike spolne neenakosti in seksizma v družbi.
Besedilo: Maja Furman