Berem svojo zadnjo kolumno v reviji Sensa Slovenija in tuhtam, kaj bo rdeča nit naslednje.
V zadnji sem pisala o novoletnih zaobljubah…ste se jim zavezali? Jih udejanjate? Baje jih izpolnimo borih 8%?
Delim delček svojega razmišljanja iz aktualne Sense…
“Globinsko čiščenje vedno terja odkritost in iskrenost. Ne toliko do drugih, kot do samih sebe. Kaj nas v resnici muči in duši, da čutimo potrebo po spremembi? V novem letu moram opustiti slabe razvade, kajenje, alkohol, več delati na sebi, se gibati, več zaslužiti, manj zapraviti, osvoboditi omare stare navlake, se znebiti vsega kar me duši. A to so vse že simptomi. Potrebno je iti še korak nazaj. Zakaj sploh kadim? Zakaj tako rada posegam po alkoholu, se opijam? Zakaj moram teči? Pred čem bežim? Kaj resnično potrebujem, ko se bašem s hrano? Zakaj se tako presneto oklepam preteklosti in »hrčkam« stvari? Zakaj ostajam doma in raje čistim, kot grem na sprehod, s prijatelji na kavo? Kaj oz. koga moram »držati« in »paziti« doma, da mi medtem, ko bom skrbela zase in za svojo dobrobit, to ne bo ušlo izpod nadzora?
Igranje žrtve je eden zelo priročnih simptomov, ki učinkovito meglijo potrebo po temeljitem globinskem čiščenju. Mati, ki se razdaja. Za družino, kariero, ustrezanje lepotnim standardom. Mati, ki vse zmore.
Mora. Dokler ta mora ne postane njena môra. Dala je vse od sebe. Ko je dala vse, je izgubila sebe. Žrtev bo takrat vselej s prstom pokazala na druge, tiste, ki niso znali ceniti njene žrtve. Na partnerja, sodelavce, nehvaležne otroke in izdajalske prijatelje. A igranje žrtve ni nič drugega, kot zelo prefinjena oblika kontrole. Nadzora nad drugim, kajti, kdor neizmerno veliko daje, tudi zelo veliko pričakuje. Za življenje s katerim se razdaja žrtvujoča mati, se ni mogoče kar tako oddolžiti. A to ni največja zagata.
Problem nastaja, ker žrtev na drugi strani vselej rojeva krivdo. Globoko, neznosno, razjedajočo krivdo.
Biti »kriv-do« sebe. In ta cankarjanska materinska žrtev, ki jo polarizira neznosen občutek krivde, ima globoke korenine v naši nacionalni identiteti. Nekdo, ki je vselej kriv, težko samozavestno nosi svojo usodo.”
Link na celoten zapis: https://sensa.metropolitan.si/…/lucija-cevnik…/