Danes sem imela priložnost sodelovati kot gostja na strokovnem posvetu o diabetesu, kjer sem govorila o zelo aktualni temi – perfekcionizmu in njegovem pogostem simptomu, izgorelosti.
Perfekcionizem nas danes spremlja na vseh področjih življenja. Pritiska na nas, da moramo biti “popolni”, da moramo naše življenje spraviti v idealne okvirje, ga nadzorovati in obvladovati – a življenja samega ni mogoče popolnoma nadzorovati. Nikoli. V tem nenehnem prizadevanju za popolnost pozabljamo na bistveno resnico: življenje je čudovito prav v svoji nepopolnosti in nepredvidljivosti.
Ironično je, da postane življenje resnično “popolno” šele, ko sprejmemo njegovo nepopolnost. Vendar se pogosto znajdemo ujeti v pasti samokritike, ko verjamemo, da karkoli naredimo, nikoli ni dovolj. Kritiziramo se, se ponižujemo in pozabimo, da je dovolj že to, da smo – in da delamo po svojih najboljših močeh.
Resnična lepota življenja je v sprejemanju njegove nepredvidljivosti in njegove ranljivosti. Ne popolnost, ampak nepopolnost je tista, kar nas dela človeške in edinstve.