Biti starš pomeni vsak dan znova iskati ravnotežje med odgovornostjo in popuščanjem. Med postavljanjem meja in dopuščanjem svobode. Ni enostavno, saj navodil za starševstvo ni – vsak otrok je drugačen, vsak odnos edinstven.
Kar deluje pri enem, lahko pri drugem popolnoma odpove. Še posebej zahtevno postane, ko se srečamo z otroki z močno voljo. Takrat se starši pogosto znajdemo v občutku, da je vzgoja nenehni boj – in ravno takrat je ključno, da znamo izbrati bitke, ki jih je vredno biti, da nismo z najstnikom ves čas v vojni.
Biti čuječ starš pomeni biti prisoten, zavedajoč se svojih čustev in čustev otroka. Pomeni, da znamo poslušati, razumeti in se tudi prilagajati. Da ne stremimo k popolnosti, temveč k povezanosti.
Na eni izmed osnovnih šol sem izvedla delavnico za starše petošolcev in šestošolcev na temo razpetosti med prevzemanjem odgovornosti in postavljanjem meja. Dotaknili smo se vprašanj, kako ohranjati stik z otrokom, postavljati meje z razumevanjem in kako ostajati čustveno prisoten tudi v zahtevnih trenutkih.
