V današjem častniku Delo , skupaj še z nekaterimi drugimi strokovnjakinjami s področja zdravstva ter telesne vadbe, razmišljam o POPORODNI SKRBI ZA TELO.
V zadnjih letih smo priča vse večjemu pritisku na mlade mame, da se po porodu čim hitreje “vrnejo” v telo, ki so ga imele prej. Družbena omrežja, vplivnice in kultura popolnih poporodnih teles so ustvarili nerealne standarde, zaradi katerih se mnoge ženske počutijo, kot da je z njimi nekaj narobe, če se njihovo telo že v nekaj tednih po porodu ne vrne v formo, ki so jo imele pred nosečnostjo.
A dejstvo je, da so telesne spremembe v nosečnosti in po porodu naravne, zdrave in nujne.
Problem ni v priporočilih za zdravje, temveč v načinu, kako družba telesa žensk presoja skozi ideal popolnosti. Opozorila o teži se pogosto berejo kot kritika značaja – kot da je “uspešna” mama tista, ki hitro shujša, in “neuspešna” tista, ki si vzame čas za okrevanje. To je krivično, škodljivo in nevarno.
Vedno več žensk namreč posega po hitrih dietah, ekstremnih vadbah ali celo zdravilih za hujšanje, ker verjamejo, da morajo čim prej izbrisati sledi nosečnosti. A to ogroža zdravo skrb za telo. Ko videz postane projekt, okoli katerega se vrti vse – izginejo sočutje, potrpežljivost in predvsem spoštovanje do telesa, ki je pravkar naredilo nekaj izjemnega.
Nekoč je bila pridobljena teža v nosečnosti razumljena kot del materinstva. Danes jo vidimo kot “napako”.
Morda je čas, da to miselnost obrnemo:
poporodno telo ne potrebuje hitrega popravljanja, ampak počitek, nežnost in predvsem čas.
Zdravje naj bo cilj. “Popolnost” nikoli ne bi smela biti.