V zadnjih dveh ponedeljkih sem se na eni od osnovnih šol z drugošolci pogovarjala o čustvih. Tudi o jezi, čustvu, ki ga pogosto (po krivici) označujemo kot negativno. Nobeno čustvo ni negativno, vsako čustvo se v nas porodi z razlogom.
Jeza se lahko rodi iz razočaranja, iz občutka neslišanosti, iz nemoči ali žalosti. Včasih je prav jeza tista, ki žalost preobleče v oklep in potem maha s pestmi in kriči iz obupa.
Ključno vprašanje, ko se jeza pojavi je, kako z njo navigiramo.
Z otroki smo govorili o čustvih kot o semaforju
– zelena: še smo mirni
– oranžna: jeza se začne kopičiti
– rdeča: jeza prevzame volan!
Pri jezi je izjemno pomembno, da prepoznamo ta “barometer” pravočasno. Da se znamo ustaviti že pri oranžni, se umakniti in zadihati– ali pa, če vseeno pridemo do rdeče, jezo usmeriti tako, da ne poškodujemo sebe, drugih ali stvari okoli sebe.
Otroci nas pri tem, s svojo iskrenostjo in pristnostjo, pogosto naučijo več, kot si mislimo. Zato sem vselej, ko stopim v razred, ne le v vlogi ” učiteljice” , ampak tudi “učenke”, hvaležna, da se ob učencih tudi sama učim obvladovati in navigirati svoja čustva in prepoznavati občutke.
Hvaležna za današnje pogovore, iskrena vprašanja in odprta srca.