Danes sva s Tanjo Vidic Goršak v oddaji Dobro jutro na VTV, govorili o temi, ki se dotika skoraj vsakega izmed nas – zakaj se nam v življenju ponavljajo podobne zgodbe, zakaj vedno znova srečujemo podobne ljudi in zakaj se pogosto znajdemo v odnosih, ki nas razočarajo na podoben način.
Pogosto mislimo, da gre za naključje. A velikokrat ne gre za ljudi, ki jih srečujemo, temveč za vzorce oz. globoka nezavedna prepričanja, ki jih nosimo v sebi – o sebi, drugih, svetu. Nezavedno nas privlači tisto, kar nam je znano, kar v nas prebuja znane občutke, tudi če ni nujno dobro za nas.
To potrjuje tudi znani Exposure Effect oziroma učinek izpostavljenosti, ki so ga opavili v 60ih letih. Raziskave so pokazale, da nam postanejo ljudje, stvari ali celo ideje bolj všeč že zgolj zato, ker jih pogosteje srečujemo. Kar nam je znano, doživljamo kot bolj varno in domače. To velja tudi za odnose. Če smo odraščali ob določenih vedenjskih vzorcih, jih lahko kasneje nezavedno prepoznavamo kot »normalne« in se k njim vračamo, čeprav nas morda ne osrečujejo.
Največji pokazatelj ponavljajočega se vzorca niso ljudje, ampak občutki. Če se vedno znova počutimo neslišane, izkoriščene, zavrnjene ali razočarane, je morda čas, da se vprašamo: Kaj me ta zgodba uči o meni?
Dobra novica je, da nismo nujno obsojeni na ponavljanje istih zgodb. Ko začnemo prepoznavati svoje vzorce (tudi telesne občutke!), postavljati zdrave meje in bolj ceniti svojo vrednost, se začnejo spreminjati tudi odnosi, ki jih ustvarjamo.
Včasih se življenje ne spremeni zato, ker srečamo “drugačne”, “boljše” ljudi. Spremeni se takrat, ko mi sami postanemo drugačni.
Kar je znano, ni vedno tudi dobro. Je pa pogosto prvi razlog, da nas privlači. In prav v tem spoznanju se pogosto začne sprememba.
Povezava na oddajo: https://www.facebook.com/reel/1691712228779466