Ko starševe sanje zasenčijo otrokove
Pred kratkim sem bila povabljena na ogled športne tekme, ki me je precej potrla in me nagovorila, da zapišem tole svoje razmišljanje …
Na igrišču sem videla otroka, ki se je trudil po svojih najboljših močeh, na tribuni pa starša, ki nista zmogla opaziti njegove predane igre, ker sta se ves čas osredotočala zgolj na njegove »napake«. Vsaka »zgrešena poteza«, »izgubljena priložnost«, vsaka »nepopolna« izvedba je bila razlog za njuno glasno neodobravanje, kritiko in razočaranje. Če kritika ni odkrito letela na sina, sta se s komentarji lotila trenerja ali sodnika.
V tistem trenutku sem se spraševala, v kakšno odraslo osebo se bo pod tolikšnim valom kritik, nadzora in pričakovanj razvil ta otrok. Kje je meja med športom kot virom veselja, sprostitve, učenja, prijateljstev in osebne rasti ter športom, ki postane obsesija? Ne obsesija otroka, temveč obsesija staršev.
Usoda takega otroka mi je, žal, pravzaprav precej poznana. Prepoznam jo v prenekaterem odsevu odraslega človeka, ki sedi nasproti meni in mi v solzah pripoveduje, da ga že vse življenje spremlja boleč občutek, da nikoli ni dovolj dober. Ne glede na to, kaj stori ali česa se loti.
Takšne izkušnje na terapijah poslušam znova in znova. Gre za odrasle, ki so kot otroci skušali s svojim trudom, predanostjo in življenjem uresničiti sanje svojih staršev. Na izbiro so imeli le dve poti – ali se starševskim pričakovanjem ukloniti ali pa se jim upreti (in kdaj z njimi celo popolnoma prekiniti vez), ko so postali dovolj samostojni.
Nedolgo nazaj sem na spletu naletela na raziskavo, opravljeno med študenti nekega uglednega ameriškega kolidža. Mlade so spraševali o ciljih ter življenjskih izzivih, s katerimi se sooča njihova generacija. Ustavila sem se pri rezultatih, ki so govorili o prihodnosti. Zdeli so se mi šokantni. Njihovi strahovi niso bili povezani z negotovo prihodnostjo, boleznimi, neuspehom, socialno stisko ali čim podobnim. Njihovo največjo bojazen so predstavljali njihovi starši. Starši! Njihov največji strah je bil, da ne bodo izpolnili starševskih pričakovanj.
Zdi se, da smo tudi pri nas vse bolj prevzeli kulturo nenehnega dokazovanja. Kulturo, v kateri mora biti otrok najboljši, najhitrejši, najuspešnejši, sicer ni dovolj. Nekaj vendar potrebuje, da bo o tem moč govoriti, ko se mama sreča s prijateljicami, ko klepeta s sodelavci ali se »meri« z nekdanjimi sošolci na obletnici valete ali mature. Naj bo, če že sebe ne dojema tako, vsaj otrok »nekdo« ali bolje, »nekaj«, zaradi česar bi bila v primerjavi z drugimi starši videti izjemna, posebna in edinstvena.
Iz otroka delamo projekt. Vse prepogosto ga vidimo kot »nalogo«, ki jo je treba ves čas izboljševati. Neprestano se ga trudimo popravljati in oblikovati, dokler ne bo dovolj »popoln«, da bomo nanj končno lahko ponosni. Potrebuje vsaj eno »izjemno« stvar, pa naj bo to šolski uspeh, obšolska dejavnost ali hobi, da se bomo z njim lahko pohvalili.
Toda otrok ni projekt. Otrok je človek. Je oseba, ki odrašča. Potrebuje prostor za igro. Potrebuje prostor za napake in poraze. Potrebuje veselje in občutek, da je ljubljen tudi takrat, ko mu ne uspe.
Res je, obstajajo tudi vrhunski športniki, vendar resnično verjamem, da izjemni uspehi ne nastanejo zato, ker je bil nekdo v uspeh prisiljen. Nastanejo takrat, ko se srečajo otrokova notranja motivacija, veselje do športa (oz. katerega koli področja zanimanja), vztrajnost in tudi izjemen talent – nekaj, kar je resnično redko. Večina otrok pa je preprosto povprečnih. In s tem ni prav nič narobe. Pravico imajo uživati v športu brez bremena neizpolnjenih ambicij svojih staršev.
Otroci potrebujejo starše, ki navijajo zanje tudi takrat, ko izgubijo tekmo, take, ki jih objamejo po slabi igri in jih ne sprašujejo ter obtožujejo, zakaj niso bili boljši. Potrebujejo starše, ki jih zanima, ali so otroci v igri uživali, kaj so se naučili in kako se zares počutijo.
Ko otrok dobi sporočilo, da je vreden le takrat, ko zmaguje, začne svojo vrednost iskati v rezultatih. Njegova samovrednost se začne meriti s pridobljenimi medaljami, ocenami, številom všečkov ali sledilcev na družbenih omrežjih.
Takšna samopodoba pa je zelo krhka. Kajti vedno se bo našel nekdo, ki bo hitrejši, uspešnejši, lepši ali bolj nadarjen. Če otrok verjame, da je njegova vrednost odvisna od primerjave z drugimi, se bo ob prvem večjem neuspehu sesul tudi njegov občutek lastne vrednosti. Samopodoba, ki temelji na takšnih zunanjih atributih oziroma dosežkih, ne vodi v zdravo samozavest. To je pot, ki vodi v tesnobo, perfekcionizem, izgorelost in občutek, da nikoli nisi dovolj.
Zato bi si morali pogosteje zastaviti vprašanje: Kaj je za mojega otroka zares dobro?
Ali vzgajamo otroka, ki bo znal živeti? Ali vzgajamo otroka, ki bo vse življenje samo dokazoval, da si zasluži biti sprejet?
Največja zmaga je otrok, ki tudi po porazu verjame vase, saj ve, da ga doma ne čakata razočaranje in kritika, ampak varen objem. Tak otrok živi zdravo samozavest, saj je ljubljen zaradi tega, kdo je, in ne zaradi tega, kar doseže. Ni tako pomembno, kako daleč bo naš otrok uspel »priplezati«; pomembneje je, kako se bo ob svojih starših počutil, ko bo kdaj v življenju padel v globoko »luknjo«.
O tem sem pisala tudi v eni od zgodb v svoji zadnji knjigi Za starše najstnikov. Ker verjamem, da otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo starše, ob katerih se lahko počutijo dovolj.
Prilagam povezavo do zgodbe iz knjige, refleksije starša ter nekaj načinov, kako stvari povedati tako, da bodo otroci slišali, kar jim želimo povedati: https://lucijacevnik.si/2026/07/01/ko-starseve-sanje-zasencijo-otrokove-iz-knjige-za-starse-najstnikov-dr-lucija-cevnik/