Bilo bi prav, da nas otroci ne idealizirajo

//Bilo bi prav, da nas otroci ne idealizirajo

Ko resnično (brezpogojno) sprejemamo lastnega otroka, mu obenem odkrivamo tudi lastno ranljivost. Sporočamo mu, da nismo popolni. Tudi mama kdaj joče, je žalostna. In ne bodi presenečen, tudi oče, moški, kdaj joče. To so čustva. In ni napačnih čustev, je le napačno razmišljanje o čustvih. Prav je, da otrok razume, da starši nismo vsemogočni bogovi niti ne poznamo odgovorov, ki vodijo k njihovi lastni sreči in samouresničitvi. Naučiti jih moramo, da se vsi odgovori skrivajo v njih samih, da ne potrebujejo potrditve staršev, da so ok. Spoznati morajo, da so OK, da so vredni, ne glede na to, kaj si o njih mislijo drugi.

Starši z nizko samopodobo, ki se ne sprejemajo takšne kot so, so tako željni pohval, da to potrditev nenehno terjajo od svojih otrok. Oboževana naklonjenost lastnih otrok, v zameno za starševsko naklonjenost (pogojevano ljubezen). »Mami, ti si najboljša mami,« je hrana za lačen starševski ego. Vendar bi bilo prav, da nas otroci ne idealizirajo. To ne pomeni, da lahko otrok počne, kar želi, da ni nobenih pravil. Nasprotno, to pomeni, da smo kot straši popolnoma prisotni, tukaj in sedaj, postavljamo meje, zapovedujemo, a s to razliko, da to počnemo s polno zavestjo in čuječo prisotnostjo, ki natančno loči, kdaj je na delu osvobojen jaz in kdaj zgolj naš, pozornosti lačen, ego.

dr. Lucija Čevnik
http://lucijacevnik.si/

By | 2019-03-27T07:01:57+00:00 March 27th, 2019|