Za svoje otroke želimo le najboljše. Ampak, kaj pa je »najboljše«?
»Definicija »najboljše« se od staršev do staršev seveda precej razlikuje. Vsak izhaja iz svojih pogledov na svet, iz lastnih dosežkov, kriterijev. Razumevanje je pogojeno tako z lastnimi izkušnjami kot tudi z okoljem in časom v katerem živimo. Lahko bi rekli, da je »najboljše« precej relativen in neotipljiv pojem. A vsak od nas staršev je gotov, da je njegov »najboljše« pač najboljše, kar zadeva njegovega otroka.
Takšno razumevanje nas vodi k temu, da otroka z vzgojo ukrivljamo naši definiciji »najboljšega«, ne pa naše definicije in dejanj k njegovi celoviti osebnosti. S tem ne prisluhnemo, kdo otrok v resnici je, kaj so njegove vrline in kvalitete, temveč pogosto od njega terjamo, naj razvije tiste, druge spretnosti, ki jih mi imenujemo »najboljše«, saj bo le tako lahko dosegel uspeh. Uspeh pa je velikokrat (napačno) razumljen kot edini pogoj za srečno življenje.
Kakšen globlji pomen pravzaprav skriva »najboljše«?
V definiciji »najboljše« se pogosto skrivajo tiste kvalitete, ki so nam staršem v življenju nekako pomagale, da smo uspeli v nečem, kar smo sami definirali kot uspeh ali pa smo si vedno želeli, da bi te vrline imeli, pa se niso nikoli znašle na seznamu naših kompetenc.
Starševska definicija »najboljše za mojega otroka« tako pogosto pomeni, vzgojiti lastnega »malega sebe«, ki doseže vse tisto, kar smo dosegli sami in uresniči še vse tiste cilje, kar smo jih sami sicer načrtovali doseči, pa nam nikoli ni uspelo.
dr. Lucija Čevnik
http://lucijacevnik.si/