Lepotni ideali: Raje kurbica kot bajsa!; Objektiv – sobotna priloga Dnevnika-20.6.2020

//Lepotni ideali: Raje kurbica kot bajsa!; Objektiv – sobotna priloga Dnevnika-20.6.2020

lepotni ideali

Bolje kurbica kot bajsa!

Avtorica intervjuja: Lora Power

»Saj si čisto siva,« se je zdrznila moja branjevka, ko sem se sredi pandemije opogumila in se po nakupih odpravila brez pokrivala.

»Ti dam telefonsko od mojega frizerja? Dela na črno, striže, barva, fenira,« je oglaševala ponudbo.

Razmišljam, da se ne bi več barvala, sem odvrnila.

»Ne nori, za to si še premlada!« me je zavrnila Anja.

Sivi lasje so pač depresivni, je pristavila prijateljica, in čisto nič v skladu z lepotnimi ideali, ki nam jih vsakodnevno vsiljujejo na Instragamu, v filmih in videih ter v vseh tistih revijah, s katerimi se kratkočasimo pri frizerju ali ginekologu.

In tako sem podlegla – se postrigla, pobarvala in nališpala, ravno pravi čas za post-koronsko družinsko srečanje v Istri. Sestrična Ana je moj videz takoj komentirala: »Super zgledaš, si shujšala?«

Pravzaprav sem se končno zredila, a me je spletni kalkulator navkljub temu opozoril, da imam za svoja leta (48), višino (163 cm) in težo (56 kg) premajhen indeks telesne mase (ITM). »Vsaj še nekaj kilogramov moram pridobiti,« sem pojasnjevala. »Tudi ginekologinja pravi, da je za žensko mojih let priporočljivo imeti kakšno kilo več.«

»Pa ta je zmešana,« se je razburila sorodnica in mi takoj ponudila številko svoje. Če je ne bi odslovila, bi mi gotovo pomolila še vizitko kozmetičarke (za obrvi, umetne trepalnice in ogrce), pilates/yoga učiteljice (za mlahave roke, poporodni trebuh in visečo zadnjico) ter priporočila plastičnega kirurga – za stare, »neprivlačne brazgotine«, posledice prometne nesreče.

Shizofrene zahteve

Dolga stoletja so slikarji, filozofi, pesniki in romanopisci človeški rasi orisovali, kaj je lépo. Danes tovrstne zapovedi izrekajo mediji, modna, glasbena in filmska industrija, zvezdniki in influencerji. Zahodni družbi narekujejo, da je v očeh opazovalca (še vedno moškega) privlačno telo vitko in fit, brez gub, dlak, sivih las, mozoljev ali aken. Lakirani nohti, lasni podaljški in vsadki prinašajo dodatne točke.

»Telo mora biti večno mladostno in krepostno,« je začela razlagati dr. Lucija Čevnik, ki svetuje pri težavah z negativno telesno samopodobo ter pomaga reševati konfliktne odnose med starši in otroki. »Lepotni ideal se ne (po)stara in za nameček dosega tudi različne trendovske zapovedi, ki vzniknejo v določenem obdobju, kot so na primer poudarjena zadnjica, velike prsi ali dolge trepalnice, uokvirjene obrvi ali poudarjene ličnice.«

Pravi, da je za žensko v naši družbi še vedno zelo pomembno, da je lepa, tako smo vzgojene: »Že od malega nas učijo, da je telesni videz nekaj za kar lahko prejmeš nagrado ali pa kazen. Deklicam se podarjajo komplimenti na račun zunanjega izgleda: kako si lepa, simpatična, ‘cute’, lepo oblečena, prava princeska. Pri fantih pa se bolj izpostavljajo njihove osebnostne in psihofizične lastnosti: moč, pogum, velikost, hitrost. Tako ženske odrastemo v prepričanju, da je lepota, v smislu približevanja lepotnemu idealu, nadvse pomembna lastnost naše osebnosti. Telo postane predmet naše samovrednosti in samopodobe: vredna sem toliko, kolikor sem lepa oziroma kolikor ustrezam lepotnemu idealu.«

Telo je oprijemljivo in merljivo, zato tudi idealno bojišče, poligon za preigravanje popolnosti, ki hkrati zrcali – ves čas se ponuja na ogled nam samim in drugim. Če smo »lepi«, bo prvi vtis o nas popoln uspeh, in povzročil bo, kot pravijo psihologi, »učinek svetniškega sija«. Negovani, valoviti lasje, recimo, gotovo pomenijo, da je oseba premožna, učinkovita, prisrčna, predana … Ali z drugimi besedami: ljubljena, preskrbljena, videna.

»Zelo je pomembno, kaj si o nas mislijo drugi, kako nas drugi vidijo. Večina diet in hujšanj, telovadbe, gibanja, lepotne kirurgije in drugih lepotnih posegov je storjenih z namenom ustrezanja in ugajanja,« je nadaljevala dr. Čevnikova. »Hrepenimo po pogledu in sprejetosti, ki ju želimo doseči oziroma pritegniti z našim telesom in njegovim izgledom. Zato je potrebno telo disciplinirati, včasih tudi z drastično (samo)represijo.«

»Shizofrene zahteve,« je ocenila dr. Metka Kuhar, profesorica socialne psihologije, ki raziskuje fenomene vsakdanjega življenja in se med drugim posveča samopodobi. »Sodoben telesni ideal, ki naj bi ga dosegale ženske v zahodi družbi predstavljajo raven trebuh, deški boki, vitka in čvrsta stegna ter polno oprsje. Takšno telo ima le en odstotek ženske populacije, pa še te se morajo truditi z ustrezno hrano in vadbo.«

Ne pozabimo še na »izrazito seksualiziranje in samoseksualiziranje teles«. »V ospredje vsake toliko prihajajo različni lepotni in seksualni atributi. Na primer velika zadnjica, ki jo je do slave povzdignila Jennifer Lopez desetletje nazaj, v zadnjih letih pa jo ‘promovirajo’ sestre Kardashian – ta pa mora biti dobro natrenirana, športno oblikovana in ostali deli telesa sorazmerni z njo. Ko se je pojavila Michelle Obama, so postala pomembna atletska ramena. Čilo, mišičasto telo je od Jane Fonda bolj ali manj ‘trendi’, pri čemer se z vadbami, ki so postale v zadnjih letih na spletu zares množično in zlahka dostopne, ta trend ‘fit kulture’, tudi s pomočjo fitnes blogerk, še krepi.«

Zabrisane meje

Telesna samopodoba je kompleksen konstrukt, referenčni okvir, organizirana celota stališč in občutij. Po mnenju nekaterih je središče človekove identitete, ki jo v veliki meri sooblikuje primarna družina.

»Zelo pomembno je samospoštovanje, ki je v veliki meri odvisno od zgodnejših odnosov s starši ali skrbniki, ali smo se čutili sprejete, ljubljene,« je dejala Kuharjeva. »Dejavnik samopodobe so tudi kasnejši odnosi. Poseben pomen za razvoj telesne samopodobe imajo vrstniški in intimni odnosi tekom odraščanja, prav tako pa na samopodobo vpliva doživljanje kompetentnosti v različnih sferah oziroma dejavnostih.«

Vse tiste mimogrede izrečene opazke imajo na otroka velik vpliv. Moj oče, recimo, je kot ‘prvoklasno babo’ opeval Sophio Loren, moja svetlolasa, modrooka mati s hruškasto obliko telesa, pa je vse življenje negodovala nad pegami, ki so krasile njeno kožo. Ne pomnim, da bi mi kdo od njiju kadar koli rekel, da sem lepa. Ali pametna. In ko mi je te besede prvič namenil sošolec med nočnim kopanjem v domači reki, sem se zahvalila nebesom, da me obdaja tema, od nelagodja in sreče so mi lica še dolgo žarela.

»Kakšen odnos se je do telesnosti razvijal v času našega otroštva nas močno zaznamuje,« potrjuje tudi dr. Čevnikova. In prav slednje je pogosto izvir motenj hranjenja, ki so v zadnjem desetletju prerasla v pretresljivo globalno epidemijo. Kot navaja Courtney E. Martin v knjigi Perfect Girls, Starving Daughters, je nacionalna raziskava na Japonskem potrdila sto odstotni porast tovrstnih bolezni od leta 1990. Petinosemdeset odstotkov izraelskih najstnic izraža nezadovoljstvo s svojo telesno podobo in celo v Arabskih Emiratih je četrtina mladostnic nezdravo preobremenjena s hrano in fitnesom.

In kakšno samopodobo imajo adolescenti v Sloveniji? V pomanjkanju aktualnih raziskav citiram izsledke iz knjige dr. Kuharjeve V imenu lepote: leta 2004 ji je triinpetdeset odstotkov anketiranih deklet zaupalo, da si želijo biti vitkejše, med fanti je bilo takšnih enajst odstotkov, a skoraj šestdeset odstotkov njih si je prizadevalo za bolj mišičasto telo.

Toda vrnimo se k vzrokom: »Poleg medsebojnih družinskih odnosov na dojemanje telesnosti vplivajo tudi specifične kulturne vrednote in norme. Lepotni ideali se od kulture do kulture razlikujejo, čeprav je globalizacija danes razlike in meje že močno zabrisala.«

A nekaj jih vendarle še obstaja. Tako na Japonskem, denimo, nadvse cenijo porcelanasto belo kožo in ‘polikane’ lase. Lasni vsadki so v ZDA večmilijonski biznis, samo iz Indije jih vsako leto uvozijo več kot tono. Srbkinje, recimo, čislajo vsadke, Iranke pa še mesece po operaciji nosu hodijo naokrog z obliži, cenjenim statusnim simbolom. Podobno je v Brazliji, kjer po poročanju BBC-jeve dopisnice prodajo največ tablet za hujšanje na svetu, na voljo pa so tudi tri ali štiri specializirane revije za lepotne posege. »A če ste ločene, s strijami in veliko zadnjico, potem je vaša odrešitev Mavretanija,« se je pred leti pošalila Oprah. Mimogrede, preden so jo leta 1998 dali na naslovnico revije Vogue, je tudi ona hujšala, njeno novo podobo pa je pospremil pripis »neverjetna preobrazba«.

Zabrisanost, ki jo omenja svetovalka s področja telesne samopodobe, je posledica oglaševalske in modne industrije, kulture materializma, kulta zvezdništva in premoči socialnih medijev, predvsem Instagrama.

»Preko socialnih omrežij in medijev, ki jih danes praktično 24/7 nosimo s seboj v pametnih telefonih, smo ves čas bombardirani tudi s standardi lepote. Kult popolnega telesa je eden od sestavnih delov fotografij, objavljenih na socialnih omrežjih. Le ta pa so postala vzporedna realnost, kjer živimo življenje, kot si ga želimo. Tam je vse popolno. Tudi naš izgled, ki ga spreminjamo z raznoraznimi filtri, ki gladijo kožo, prilagodijo ten, povečajo oči, pobelijo zobe in nas naredijo ‘ustreznejše’. ‘Popolnost’ je nagrajena z všečki, z njimi pa se polni naš občutek (samo)vrednosti. To postane začaran krog, ki nas vodi v odvisnost. Nezadovoljstvo v realnem življenju zdravimo z všečki in pozornostjo sledilcev v virtualnem svetu. V tem vzporednem svetu se lahko sami, čeprav navidezno, prelevimo v všečni lepotni ideal, ki ga v realnosti ne moremo doseči.«

Kako je klecnil »močnejši« spol

Medijske podobe »idealnih« teles nas povsod in kar naprej opominjajo, kako nepopolni smo, kar neredko vzbuja občutek nezadostnosti in sramu. »Pri tem sodeluje dandanes celoten potrošniški sistem,« je prepričana Kuharjeva. A če pobrskate po knjigi Naomi Wolf The Beauty Myth, boste zasledili, da ga soustvarja predvsem patriarhalni diktat, odpor do ženske emancipacije, ki je »pogosto nezaveden in refleksen odziv, kot rasizem«. Po njeno ga podpihujejo politika, finančni krogi in seksualna represija, institucionalizirana moška nadvlada …, kajti »za lepotne ideale ne obstaja nikakršna legitimna zgodovinska ali biološka podlaga«.

Kuharjeva jo je nekoliko dopolnila: »Ne moremo mimo patriarhalnosti, desetletja so bile na Zahodu glede norm videza bistveno bolj na udaru ženske, kar pa se počasi spreminja. Ženske dosegajo vse višjo izobrazbo, zasedajo vedno več vplivnih položajev, družba je zgodovinsko gledano vse bolj egalitarna, moški na nek način izgubljajo prevlado. Poleg tega je vedno manj možatih poklicev, torej takšnih, kjer je potrebna fizična moč, delo postaja vse bolj kognitivno.«

Je to eden od vzrokov, da tudi fantje postajajo vse bolj obremenjeni z videzom?

»Velik poudarek se namenja vitkosti telesa pri dekletih in mišični masi pri fantih,« je pritrdila Čevnikova. »Čeprav so dekleta še vedno pod večjim pritiskom lepotnih idealov, fantje v tej tekmi za popolnim telesom vedno manj zaostajajo. Tudi pri njih se standardi, ki zapovedujejo ‘lepo’ telo, vse bolj stopnjujejo. Depilacija, porast kozmetičnih produktov za moške, uživanje beljakovinskih napitkov, steroidnih pripravkov in diuretikov z namenom discipliniranja telesa in ustrezanja lepotnim standardom, so vse pogostejše prakse tudi pri fantih. Od telesnega videza je vse bolj odvisna njihova sprejetost v določene vrstniške kroge. Pojavlja se diskriminacija, kjer mladi izločajo vrstnike, ki ne ‘ustrezajo’, so predebeli, niso oblečeni v določene blagovne znamke, niso natrenirani in športno aktivni z namenom, da bi izgledali vitki in fit.«

Kot je lani poročal britanski nacionalni inštitut za javno zdravje (NHS), se je število motenj prehranjevanja med osebami moškega spola v letih 2010 in 2016 povečalo za kar sedemdeset odstotkov, poročilo Good Childhood združenja Children’s Society pa je razkrilo, da je eden izmed dvanajstih dečkov nezadovoljen s svojim videzom. Tudi The Mental Health Foundation ponuja podobne izsledke otoške mladine: štiriindvajset odstotkov, starih med osemnajst in štiriindvajset let, priznava, da jim resničnostni shovi na televiziji povzročajo stisko, petnajst odstotkov se jih zaradi tega samopoškoduje, triindvajset pa jih ima samomorilske misli.

Preventiva in regulacija

So torej obilnejši, temnopolti, starejši, invalidni ali LGBT modeli res le pesek v oči? So kampanje, ki poudarjajo pozitiven odnos do telesa, zgolj marketinško orodje, raznolikost med lepotnimi ideali pa še en način, kako razširiti ciljno publiko in povečati dobiček?

Če enačimo lepoto s financami, slednje bržkone drži. A ostaja pereče vprašanje: kaj storiti? Kako se upreti diktatu kapitala in medijev, kako otroke obvarovati pred škodljivimi vplivi influencerjev, zvezdnikov, politikov, sovrstnikov, staršev, Facebooka in Instagrama, ki se bolj kot hudič križa boji golih teles in ženskih bradavic?

Kuhar jeva svetuje podporne prakse (od meditacije do joge), ki kultivirajo in krepijo zavedanje telesa ‘od znotraj’, medtem ko Čevnikova meni, da je potrebno precej več storiti na področju preventive, ki je praktično ni, predvsem v okviru izobraževalnega sistema, kjer bi se otroci seznanjali z medijskimi pastmi, in začeli bolj objektivno gledati na to, kako podobe dejansko nastajajo: s Photoshopom, v pred in post-produkciji, s stilisti, fotografi, maskerkami … Britanska dobrodelna organizacija Mental Health Organization pa poziva še k ostrejšim prijemom: regulaciji socialnih medijev in oglaševalske srenje.

Če se želite prepričati o razsežnostih rušilne epidemije, prisluhnite radijskim nagradnim igram, ki ponujajo lepotne operacije. Vzemite pod drobnogled oglase kozmetičark, ki reklamirajo botulin, nevaren živčni plin, ali prelistajte zadnjo izdajo Cosmopolitana, ki se navdušuje nad bezgom (bojda odpravlja celulit), anti-aging metodo, ki bi jo morale poznati vse ženske po tridesetem, in se naglejte Maje Mohar pred in po lepotnimi popravki. »Kakšna razlika!«

A če vas zamika vizualni koncentrat generacije, na kateri sloni prihodnost, priporočam knjigo Girl Culture, fotografinje Lauren Greenfield. Tam boste našli tudi Mary Katie, južnjaško lepotico s tradicionalnimi vrednotami, ki pravi: »Raje bi bila butasta, kot da sem kurbica. Ampak raje bi bila kurbica, kot da sem debela in grda.«

By | 2020-09-04T09:08:09+00:00 September 4th, 2020|