Pričakovanja usmerite vase

//Pričakovanja usmerite vase

Boš zmogla »sama«?!

»Vedno so zame vse opravili drugi. Še posebej mami«, se spominja Tina. »Zgodilo se je neke nedelje pri kosilu, ko sem se zavedala, kakšna kraljica sem. Takrat sem štela 7 ali 8 let.« Potem, ko je mama po več urnem kuhanju obilnega kosila izmučena sedla za obloženo mizo in nama z očetom voščila dober tek, sem si po nekaj grižljajih zaželela, da bi nekaj pila. »Žejna sem.« Mama me je ljubeče pogledala, odložila pribor in odšla v kuhinjo, da mi prinesla kozarec vode. Ravno, ko je v roke zopet vzela pribor, sem se začela zmrdovati, da ne bi vode, da bi vendarle raje sok. Zopet je brez besed vstala, izginila za pultom in trenutek za tem predme postavila jabolčni sok. Ko sem ga poizkusila, se mi je zdel pretopel. Raje bi ga s hladno vodo, sem se namrdnila. Mama je ponovno odmaknila stol in se namenila, da se sprehodi do kuhinje ter ugodi mojim nenasitnim željam. Takrat jo je oče pogledal izpod čela in pripomnil, naj si vendar postrežem sama. Ona pa mu je namenila le oster pogled ter mu zabrusila: »Bom jaz! Pusti jo, mala je še in ne zmore!«

Od takrat sem živela v prepričanju, da sem mala in nemočna ter, da bo zame vedno poskrbela ona ali pa nekdo drug. In tako je tudi bilo. Karkoli sem storila, ušpičila, nisem hotela ali pa sem želela, vedno je mami storila vse, da me je rešila in mi ugodila. Kdaj je zame celo napisala domačo nalogo.

Ko sem se prvič znašla sama v študentskem stanovanju skupaj s sostanovalci, sem bila popolnoma nemočna. Od vseh sem pričakovala, tako sem bila navajena od doma, da bodo klonili moji »kraljevski kroni«. Pa niso! Tudi pri fantih se moj pasivni odnos nikakor ni hotel obnesti, niti v službi. Malo po poroki sem se ločila, leto za tem pa je tragično preminila tudi moja mami. Ostala sem sama, brez službe, zlomljena, nebogljena in depresivna.

Žrtve pričakovanj

Pogosto razmišljate in delujete, kot da so »drugi« na svetu zato, da vam ustrežejo? Se vselej zanašate na njihovo podporo in reševanje? Ste žrtev pričakovanj? Takšno vedenje je lahko zelo obremenjujoče za vse, ki se znajdejo v vaši bližini. Pijete jim energijo z neprestano igro male deklice, ki jo je potrebno reševati iz težav in situacij neprevzetih odgovornosti. Zatiskate si oči pred dejanskimi težavami in prelagate odgovornost, saj se sami bojite storiti korak k samostojnosti. Tudi Tina je tako zapravila ljubezen svojega moža. Preprosto, utrudil se je neprestano biti »princ na belem konju«, financer, spodbujevalec, motivator, idealiziran ljubimec, psihoterapevt, Superman. Vedno manj mu je uspevalo in ona je bila vedno bolj nezadovoljna. Pasivno je čakala, da jo animira in poskrbi za vse njene izrečene in neizrečene želje. Njegovo vedenje je postalo njeno merilo njegove ljubezen. Če me boš »zadovoljiv« v vseh pogledih, pričakovanjih, zahtevah, potem me ljubiš, če pa sem nesrečna, si za to kriv ti. Premalo mi daješ! Seveda se ni obneslo.

Kadar polagamo svojo srečo in udobje v roke drugih, smo velikokrat razočarani. Živimo v nenehnem pričakovanju in pogojevanju, kaj vse mora svet storiti za nas, da bomo okusili zadovoljstvo, notranji mir in srečo. Drugega neizmerno potrebujemo, čeprav ga nikakor ne cenimo. Vedno izsiljujemo: ali smo arogantni in neprestano zahtevamo, v kolikor pa ta mehanizem ne deluje, se prelevimo v nemočno in nerazumljeno žrtev, ki so jo drugi pustili na cedilu. Nikakor nismo sposobni sami poskrbeti zase, prevzeti odgovornosti in se soočiti s svojimi potrebami, željami in zavedanjem, da smo »sami svoje sreče kovač«.

Bojimo se kritik ali opazk

Kadar ste žrtev pričakovanj, ste tudi izredno občutljivi na kritike. Sebe vidite zelo idealizirano, superiorno medtem, ko druge dojemate kot manjvredne, vsekakor pod ceno, ki jo predpisujete sebi. Če vaša prošnja ali želja naleti na zavrnitev, boste to jemali zelo osebno. Čeprav ste nekaj izrekli kot prošnjo, je to bilo iz vaše glave poslano kot ukaz. In kdor se ni pripravljen pokoriti vašim »prošnjam«, ga boste hladnokrvno kaznovali s stresanjem jeze, zaničevanjem, obrekovanjem ali popolno prekinitvijo stikov. Še prej pa boste seveda, poskusili z manipulativnimi tehnikami izsiljevanja: najprej zlepa, nato še zgrda.

Četudi delujete superiorno, ste v resnici zelo šibki. Kompleks večvrednosti je samo maska leva za katero tiči majhen prestrašen zajček. Vsakogar, ki bi za trenutek lahko odstrl zaveso in posumil v vaš zaigrani jaz, boste brez pomisleka izbrisali iz svojega življenja. Vloga »kraljice«, ki jo igrate, je za vas edini obrambni mehanizem, ki ga premorete, da se lahko sploh soočate s tem, za vas tako strašnim in odtujenim, svetom.

»Pričakovalci« nimajo pristnega odnosa niti s seboj niti z drugimi, zato tudi niso sposobni dajati resnične, brezpogojne ljubezni. Druge »ljubijo« samo toliko, kolikor jih lahko izkoriščajo. Več bremen kot jim lahko obesijo, večjo vrednost jim pripisujejo. Za njih je vse samo manipulativna igra, v kateri bodo storili vse, da drugega pokorijo v svojega služabnika, ki jih bo reševal in izpolnjeval njihove zahteve.

V službi

»Nesamostojneži« težko obdržijo službo ali najdejo delo, ki jih izpolnjuje in bogati. Nadvse se bojijo prevzemanja odgovornosti. Saj, če delo ne bo šlo po planu, kdo bo pripravljen prevzeti posledice in odgovornosti?! Sami tega zagotovo niso zmožni. Vedno bodo iskali izgovore, se sklicevali na okoliščine, za neuspeh krivili druge ali se posipali s pepelom, kako so bili žrtev spletk in zarot. Hitro bodo izgubili zaupanje sodelavcev in nadrejenih ter tako kot Tina, spet in spet pristali na »cesti«. Od tam pa bodo zopet iskali pot do nekoga, da jih vzame pod svoje okrilje in jim pomaga, da se spet poberejo.

V odnosu z drugimi

Osebe kot Tina, imajo zelo malo pravih prijateljev, saj so sposobni vzpostavljati le površinske in izkoriščevalske odnose. Prijateljstvo pa temelji na vzajemnosti in kaj hitro spregleda vsako nepristnost, igranje in manipuliranje. Tudi v partnerju iščejo zgolj nekoga, ki jih bo pripravljen vdano, ponižno in vztrajno nositi skozi življenje. Prav zato zelo pogosto ostanejo sami. Vsaka zapustitev pa jih pahne v še globje brezno brezizhodnosti, kjer se počutijo izigrane nemočne žrtve.

V odnosu do sebe

V sebi ne čutijo dovolj moči, da bi sami upravljali s svojim življenjem. Takšni vzorci pogosto, tako kot pri Tini, izhajajo iz primarne družine. Starši so igrali vlogo »satelitov«, ki so neprestano krožili okoli otroka in ugodili vsaki njegovi želji. S tem so ga oropali lastnih izkušenj, odgovornosti in priučenih delovnih navad. Otrok ni razvil občutka lastne moči in sposobnosti, da zmore, zna in lahko. Ostal je v svetu, kjer mu je vse tuje in nepoznano. Nima izkušenj soočanja z realnostjo, nepripravljen je na bolečino, neuspeh ter na situacije, ko ti ljudje preprosto rečejo »ne«. Razvil je obrambni mehanizem »nadutosti« in »večvrednosti« s katero skriva svoj kompleks nesposobnosti in nizke samopodobe.

Kako opustiti pričakovanja in postati »sama« in odgovorna

Ko naposled ostanemo popolnoma sami in osamljeni, ko ni več nikogar, ki bi nas bil pripravljen nositi skozi življenje in namesto nas prevzemati odgovornosti, nastopi trenutek resnice. Ta odpira vrata k radikalni spremembi. Tudi Tina jih je morala odpreti. Soočenje je boleče, a z vsakim korakom, ko nam nekaj uspe, v nas zraste delček samozaupanja. Človek je vendar ustvarjen, da je sposoben biti tudi sam. Najprej sam s sabo, da sploh lahko vstopa v (kvaliteten) odnos, pa naj bo to s partnerjem, otrokom, sodelavci, prijatelji.

Pričeti moramo počasi, z malimi koraki stopati iz lastne cone udobja, da tako postopno pridobivamo zaupanje vase in v svet, ki ga spoznavamo. Pripravljeni moramo biti, da nam vedno vse ne bo šlo po maslu. Kdaj se kaj tudi zalomi, naredimo napako, se nespametno odločimo. Sprejeti moramo, da je tudi to OK. Nismo popolni, smo povprečno dobri in tudi to je dovolj dobro.

Poglej naokoli, koliko je žensk, ki same suvereno hodijo po svoji življenjski poti. Sama so gospodarice svoje usode in odnosov v katere vstopajo. Neodvisne in odgovorne, a obenem sočutne, prilagodljive, spoštljive in srčno dostopne.

Tudi Tini je uspelo. Počasi se je pobirala in krhala trdne vzorce iz otroštva, da so se naposled zdrobili in jo spustili na svobodo, v samostojnost. Poiskala si je službo. Nič več ni krivila drugih za lastne napake in nezadovoljstvo. Prevzela je odgovornost zase in za svoja dejanja. Ko je bila žalostna in razočarana, je vedela, da je njena naloga, da se sama povleče iz brezna obupa. Predvsem pa se je zavedala, da je nihče na svetu ni dolžen reševati in situacij, ki si jih je zakuhala sama. Nič več ni pričakovala od drugih, vsa pričakovanja je po novem usmerila vase. Počasi je tkala nova prijateljstva. Spoznala je, da lahko v odnosu dobiš in pričakuješ le toliko, kolikor si pripravljen dati sam. Tudi zaljubila se je in upam, da bosta v zvezi uspela ohranjati vsak svoj jaz, svojo osebnost in avtonomijo. Kot pravi Kahlil Gibran: Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje….Podarite si srca, toda ne izročite jih drug drugemu v posest. Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca. In bodite skupaj, pa le ne pretesno: kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega. 

Dr. Lucija ČEVNIKwww.lucijacevnik.si

Prispevek je bil objavljen v septembrski reviji Bodi Zdrava, 2020 //Media 24.

By | 2020-10-22T10:26:44+00:00 October 22nd, 2020|