\”Kako v času epidemije kvalitetno ostati sam ali prijetno sobivati z drugimi?\” – iz Revije BZ, december 2020

Trenutna epidemija nas postavlja pred številne izzive. Pretresa naš odnos z drugimi in nas samih s sabo. Številne duševne stiske kažejo, da je v času ukrepov težko sobivati v (nekvalitetnih) odnosih. Obenem pa je nadvse težko živeti tudi sam. Ljudje okoli tebe so res lahko »pekel«, a »pekel« je nenazadnje lahko tudi povsem prazen – utesnjena izkušnja, ko nimamo nikogar.

Biti sam ali sobivati z nekom – obe izbiri sta v času ukrepov, ki zapovedujejo izolacijo in prepovedujejo socialne stike, lahko travmatična izkušnja. Kako najti ravnovesje? Kako kvalitetno sobivati z drugimi in kako brez osamljenosti ostati sam sabo v času, ki nam ga narekuje virus?

Mateja je bila ena tistih mojih prijateljic, ki so bile od nekdaj zaprisežene svojemu samskemu statusu. Nikoli ni bila zares sama, to ne, a resne zveze, partnerske obligacije in odnosi je niso zanimali. Afere in aferice so bile največ v kar se je spustila. O družini ni razmišljala. »Jaz sem našla svoj smisel v karieri. To me izpolnjuje in navdušuje. Moja služba je dejansko vse, kar si želim,« je vselej poudarjala, kadar smo jo s prijateljicami izzivale, kdaj bo prišel g. Pravi ter, če se že kaj spogleduje z vlogo matere. »Ah, z otroki pa tako nisem nikoli znala. Ti mali vražički se me prav bojijo,« se je znala izgovoriti. In to niti ni bilo tako presenetljivo, saj je z izžarevanjem svoje stroge uradniške samozavesti, res pogosto dajala občutek hladnosti, strogosti in nedostopnosti, da sem do nje včasih celo sama začutila zadržanost.

Iz Matejinega glasu, ko me je prejšnji teden poklicala po telefonu, sem takoj zaznala, da je nekaj hudo narobe. Vedela sem, da jo oblivajo solze in njen glas je zvenel nadvse otožno. »Zbolela sem. Resneje je, kot sem mislila. Sama sedim v svojem stanovanju in  nikogar ni, ki bi me objel in mi skuhal čaj. Le kaj sem mislila, ko sem odrinila vsakega moškega, ki bi lahko ogrožal mojo svobodo!« Bila je osamljena, prestrašena in negotova. Ob njej ni bilo nikogar, ki bi ji predstavljal zaupanje in ji nudil oporo v teh težkih časih. Ko so nastopile težave, so ljubimci izpuhteli kot kafra. Ona pa si je želela ob sebi nekoga, ki bi bil ob njej tudi tokrat, ko ni bilo vse samo »lepo«, ko je brez ličil, z neurejeno frizuro, z nogami potrebnimi depilacije, z okrušenim lakom na nohtih, nemočna ležala v postelji in jokala nad lastno usodo.

Nedavne raziskave kažejo, da je obdobje epidemije povsod po svetu sprožilo pravo paniko med samskimi osebami, ki si želijo spoznati nekoga, s katerim bi lahko razvile bolj poglobljen odnos in svoj status na FB iz »samskega« spremenile v »v odnosu«. Bolezen je marsikoga prizemljila, ga prisilila, da je pričel razmišljati o svoji minljivosti, omejenosti, starosti in s tem pretresla njegove vrednote. Veliko zapriseženih samskih, si danes želi poiskati dušo dvojčico in dati prednost ljubezni in zaupanju, pred kariero in poslovnemu uspehu. Tudi spletni portali za spoznavanje samskih oseb trenutno beležijo visoko rast obiska.

Ena najdaljših raziskav o sreči, ki jo je od leta 1938 neprekinjeno izvaja univerza Harvard iz ZDA, je pokazala, da so najpomembnejši dejavnik za srečno življenje, urejeni odnosi.

Več desetletij so od najstniškega obdobja spremljali vsakdanje življenje več kot 700 oseb, iz različnih socialnih krogov, poklicev in navad. Raziskava je nesporno dokazala, da so urejeni medosebni odnosi v življenju še kako pomembni. Ljudje, ki živijo v zvezah, kjer prevladuje povezanost, zaupanje, spoštovanje, opora, živijo dlje, so bolj zdravi in srečnejši. Brezskrbnost samskega življenja le ni tako vsestransko pozitivna, kar je na svoji koži prav dobro izkusila tudi moja prijateljica Mateja.

Zakaj nas dobri odnosi bogatijo? Izpostavimo lahko številne tako praktične kot emocionalne vidike. Pomoč, solidarnost, skrb za drugega, razdelitev dela, opravil in stroškov, emocionalna opora, zaupanje, so samo nekateri benefiti dobre zveze in pristnih medosebnih odnosov. Ti dokazano podaljšujejo življenje, ker nas razbremenjujejo stresa in olajšajo prenekatere težave. Dobri odnosi nas učijo, kako pomembna je ljubeča in zaupanja vredna oseba, ko nemočni obležimo v postelji. Takrat se zavemo dragocenosti malih stvari, ki nam v določenem trenutku lahko predstavljajo celo bogastvo. Topel čaj, ob spodbudni besedi partnerja, ko omahnemo pod težo duševnega bremena, je neprecenljiv.

Naši najbližji so osebe, ki nas poznajo takšne kot v resnici smo. V varnem zavetju dobrih odnosov lahko odvržemo maske in pokažemo svoj pravi obraz. Čustva, kot so jeza, žalost, obup, pogosto skrivamo pod krinko »spodobnega« vedenja in ta nas v odnosih z ljudmi varuje, da se izognemo konfliktom. A, če »negativna« čustva zgolj tlačimo in jih nikoli ne izrazimo, bo to slej ko prej udarilo naše zdravje.

Zanesljiv partner je pripravljen videti tudi naš pravi obraz, se soočiti z našimi resničnimi, razburkanimi čustvenimi stanji brez, da bi nas obsojal ali obtoževal.

Možnost svobodnega izražanja, brez čustvenega filtra, je v okolju, kjer vladata medsebojna podpora in razumevanje ter ni strahu pred izgubo ljubezni, zelo osvobajajoča.

Četudi raziskave kažejo, kako pomembni so kvalitetni odnosi, se tega v praksi premalo zavedamo in to tudi vse preredko zares živimo.  Prav sedaj, v času epidemije, je postalo še bolj transparentno, koliko ljudi živi v razmerjih, ki so vse prej kot dobra. Družinsko nasilje, psihične, čustvene, fizične zlorabe, porast nasilja nad ženskami in otroki, samopoškodovanje, samomori, uporaba antidepresivov, so v nenormalnem porastu. Največ nasilja se dogaja prav za stenami »varnih« domov! Razmerja, ki so že pred krizo kazala razpoke v medsebojni povezanosti in ljubezni, se pod pritiski duševnih in socialnih stisk epidemije ter brezizhodnosti zaradi karantene in ukrepov, pričnejo počasi sesipati v prah. Utesnjenost izpod preproge stresa težave in nerazrešene konflikte, ki sta jih partnerja leta pridno pometala podnjo. Maske so padle in prav zato bo to obdobje zaznamoval tudi  visok porast razhodov, ločitev in spoznanj, da živimo v odnosih, ki so zlagani, neiskreni in toksični. V kriznih okoliščinah se razkrije, v kakšnem razmerju v resnici živimo. Koliko se lahko zanesemo na partnerja in kako se znamo spopadati s težavami. Komunikacija je ključna. In razumevanje, pa sprejemanje napak in odpuščanje.

Prav je, da ohranjamo svoje poglede, a v določenih zadevah se vendarle moramo prilagoditi in skleniti obojestranski kompromis. Brez tega enostavno ne gre. Enkrat malce popustim jaz, drugič ti. Egoizem v odnosu nima prostora in to je največji strah ljudi, ki nadvse cenijo svojo samskost. Izguba svobode, je nekaj s čimer nočejo imeti opravka. Odnos ima svojo ceno, tudi tega ne gre pozabiti, ko se spuščamo v razmerje. To je davek, ki ga moramo plačati, če hočemo vzpostaviti odnos, ki omogoča razvijanje in osebnostno rast obeh vključenih. To je tisti najtežji del, ko smo združeni pod isto streho in vpeti v medosebni ljubezenski odnos: kako ohraniti svojo integriteto, lastne cilje in obenem dopustiti tudi drugemu, da sledi svojim sanjam? V kakšni meri prilagoditi lastno pot, da to še vedno ostane pot, po kateri želim hoditi in priti do željenega cilja?

Odnos pa lahko postane tudi past. Nevarnost, da se v stiski in strahu trenutnih razmer tako močno navežemo na ljubljeno osebo, da postanemo od nje popolnoma odvisni.

Tudi preveč ljubezni nas lahko pogubi! Pozabimo nase in živimo le še zanj. Popolnoma se predamo in prevzamemo njegove želje, ideje, vrednote, cilje in interese. Obenem nas navdaja panični strah, da bi to ljubljeno osebo nemara lahko izgubili. Nenadoma začutimo, da smo ranljivi. Pričnemo se na vse pretege truditi, da do tega  ne bi prišlo. Takrat začnemo igrati nevarno igro skrivalnic, pretvarjanj, prevar in ljubosumja, ki zmedejo oba in vsekakor bolj razdružujejo kot zbližujejo.

Pri nezdravi navezanosti lahko od partnerja postanemo tako odvisni, da pozabimo, da si v resnici lahko pomagamo sami. Partner predstavlja našega rešitelja, ki si ga v tem kontekstu poskušamo popolnoma podrediti. Kar naprej ga silimo, da prevzema odgovornost za nas in naše vedenje. Igramo vlogo nemočne žrtve, otroka, ki ga je potrebno zaščititi in obvarovati.

Morda ste samski in se tudi vi v teh negotovih in s strahom prežetih časih intenzivno ukvarjate z idejo, da morate, tako kot moja prijateljica Mateja, nujno, takoj, najti nekoga, se zaljubiti in poročiti? Tudi prav, a najprej se zavedajte, da je vaš prvi in najpomembnejši odnos, odnos vas samih s seboj. Če se v tej zvezi počutite negotovo, boste težko srečno zaživeli v katerikoli drugi. A žal se temu srečanju samih s seboj neprestano izogibamo. Reje se predajamo delu, kot življenju in tako živimo površinsko življenje, ki se nikoli ne zares poglobi v lastni jaz. Res je, da v odnosih medsebojno vplivamo drug na drugega, a vendar nam lahko šele takrat, ko odkrijemo svoj notranji jaz, ti medsebojni odnosi prinesejo vse tisto, kar nam obetajo.

V medsebojnih odnosih pretirana skrb za drugega ne obeta nič preveč dobrega. Zato se moramo prenehati obremenjevati, kaj nam bo prinesel jutri, ki se v času epidemije zdi nadvse negotov. Zaupati moramo v prihodnost, medtem pa slediti svojim ciljem in obenem dovoliti svoji osebnosti, da se razvija. Skrb, ali bomo našli ljubezen ali prijateljstvo, zanesljivo zmanjšuje možnosti, da bi nam uspelo. Najprej se umirimo in poiščimo moč v sebi.

Če ni miru v samoti, potem ne more biti miru v ljubezni. Samsko življenje je res lahko kdaj naporno in osamljeno, še vedno pa je bolje bivati v zdravi samoti, kot v toksičnem odnosu.

dr. Lucija Čevnik, svetovalka za osebnostno rast

 

 

 

 

Leave a Comment

Scroll to Top