»Enostavno, ne gre več. Ne zmorem več prenašati njegovega negodovanja, kritik, napadov besa in neukrotljive jeze. Utrujena sem od vsega. Ta odnos me ubija,« pojasni Sanja, ko jo vprašam, zakaj se je odločila za ločitev. »A, ko se zvečer uležem v posteljo, me iznenada napade občutek krivde. Skoraj vsak večer krčevito jokam. V meni se prebudi občutek krivde, da sem se vdala. Očitam si, da bi morala storiti še kaj, da bi rešila to najino zvezo,« se izpove čustveno skrušena ženska. »Najhuje je, ko gledam najinega petletnega sina, ko zvečer mirno zaspi v postelji. Sem mu ukradla očeta? Sem mu uničila otroštvo? Počutim se strašansko obupano in obenem krivo. Vendar v takšnem odnosu pa tudi ne bom več zdržala. Nekaj moram storiti! Zaradi sebe in sina,« zaključi Sanja.
Ločitev, razveza, razhod, propad ljubezenske ali zakonske zveze – pokopališče idealizmov, neverjetnih ljubezni, radostnih upov in skupnih sanj. Življenjska prelomnica, ki jo, glede na intenzivnost spremljajočih čustev, lahko enačimo celo s smrtjo ljubljene osebe. Mnogokrat razumljena kot osebni poraz ali izdaja ljubljene osebe. Spremlja jo občutek izgubljenih let ter neskončna notranja praznina ali popolna izgubljenost smisla.
Čeprav je, za razliko od le nekaj desetletij nazaj v zgodovino, ločitev danes popolnoma legitimen in legalen način razhoda zakonskih ali zunajzakonskih partnerjev, jo še vedno spremljajo določene družbene stigme, predvsem, pa je ob razvezi prisotna zelo intenzivna individualna notranja drama dveh, ki sta se nekoč ljubila in si bila globoko vdana.
Ko je Sanja svojo odločite o ločitvi zaupala svojim staršem, je naletela na zelo velik odpor in neodobravanje. »Kaj pa bodo rekli naši znanci in sorodniki,« je skrbelo Sanjino mamo. »Res ne moreš malo potrpeti?! Vaša generacija je čisto preveč razvajena. Ničesar več niste sposobni prenesti. Ko bi vedela, kaj vse sem jaz žrtvovala v svojem življenju, da sem ohranjala vezo s tvojim očetom?!« je očitajoča. »Ja, mama, saj ravno za to gre. Kaj ne razumeš?! Jaz pa nočem biti žrtev! Hočem živeti svoje življenje ali sama s sinom ali pa v partnerstvu z nekom, s katerim se bom počutila sproščeno, zadovoljno in srečno.«
Nerazumljenost in slabo čustveno zaledje s strani najbližjih in prijateljev lahko stres in duševno stisko v času ločevanja še dodatno oteži obdobje samega razhajanja in tudi čas po njem.
Ločitev je proces, ki nas izčrpa tako fizično kot mentalno. Hočemo ali ne, od nas terja »kondicijo«. Potrebovali bomo izjemno veliko energije, ki nam bo pomaga vzdržati številne težke trenutke, povezane z (samo)obtoževanjem, konflikti, verbalnim obračunavanjem, zavračanjem in nerazumevanjem.
Kako preživeti ločitev ali razpad zveze s čim manj »praskami«?
-
Žalovanje
Žalovanje je normalno in nujno čustvo, ki nastopi ob izgubi. Dopustite si, da vam solze polzijo po licih. Ne tiščite negativnih čustev vase in ne delajte se »močne«. Dajte si čas. Žalovanje je proces. Soočite se s poročnimi fotografijami, skupnimi videi, spomnite se dobrih trenutkov, ki ste jih preživeli v dvoje ali z družino – iztisnite svojo bolečino skozi »čistilni« jok. Olajšal vam bo dušo in zbistril vaše misli. Ob samem razhodu je normalno, da ste ves čas žalostni. Močno žalostni. Vendar si morate tudi to obdobje nekako omejiti. Ko boste bolečino »dali ven«, pospravite albume, odstranite skupne slike in vsaj začasno izbrišite vse, kar vas spominja na skupni čas. Obrnite list in začnite novo poglavje. Bolj kot se bo razhod časovno oddaljeval, šibkejša bo postajala bolečina in otožnost. In nekega dne boste zopet lahko vzeli roke poročni album in pogledali na vaše fotografije z drugega zornega kota. Brez občutka bolečih krčev v trebuhu. Takrat boste ozdravljeni preteklosti.
-
Izognite se prepirom z bivšim
Z nenehnim prepiranjem in medosebnim obtoževanjem, kdo je bolj kriv in kaj bi kdo moral/ne smel storiti, ohranjate vašo zvezo živo tudi še po ločitvi. Čeprav sta se razselila, sta v »glavi« še vedno poročena. Vzorci odnosa namreč še kar trajajo in trajajo. Ko se boste naslednjič zalotili, da vztrajate na tam, da dosežete svoj prav in imate v konfliktu zadnjo besedo, raje globoko vdihnite in se opomnite na dejstvo, da s to osebo niste več v zvezi. Nenazadnje je vseeno, kakšno je njegovo skromno mnenje o vas ali pa o čemerkoli že teče prepir. Mir v duši je najpomembnejši!
-
Izključite otroke
Ločitev je ena od zelo hudih travmatičnih izkušenj, s katero se otrok lahko sreča. S tem, ko ga želite pridobiti na svojo stran in mu detajlno pojasnjujete, kaj je storil oče (oz. mama), da enostavno ne morete oz. ne želite več živeti z njim, mu samo povečujete agonijo in bolečino. Zavedajte se dejstva, da imajo otroci radi oba starša. S tem, ko starša brezsramno obračunavata drug z drugim, otroka pa pri tem izrabljata za svojo egoistično igro kazanja moči in zlorabljanja nasprotnika, otrok postaja ladja, ki tiho tone. Pogosto se zgodi, da se starša v ločitvenih vlogah pričneta obnašati kot otroka, ki nista sposobna kontrolirati svojega ega. Medtem je otrok postavljen med njima, kot nemočna žrtev, ki je prisiljena sprejemati in poslušati negativne zgodbe, opazke in kritike, drugega o drugem. Otrok, ki je sam žrtev odnosa in okoliščin, mora v vojni med nekdanjima partnerjema, postati psihiater, ki vsakemu od njiju pomaga nositi težo njune nezdrave komunikacije in neodgovornega starševstva.
-
Naslonite se na prijatelje
Zdravilni pogovor in zaupanje ima izredno blagodejno moč. Odprite se. Spregovorite o svojih čustvih, bolečini, prevari, krivdi. Izlite vso svojo stisko v besede. Ko boste ubesedili notranje dogajanje in mu boste ob tem tudi sami priča z lastnimi ušesi, boste lažje prenašali težo bolečine. Oprite se na ramo dobrega prijatelja oz. prijateljice, ki vas bo pripravljena poslušati in prenašati znova in znova. »Mama, hej! Spet sem jaz!« Ne obremenjuje pa s temi čustvenimi izlivi vaše najstniške hčerke, znanca, ki je obenem najboljši prijatelj vašega bivšega ali pa naključne natakarice v vaši priljubljeni kavarni. Globoka čustva so rezervirana za globoka prijateljstva. Samo tam so resnično razumljena in sprejeta brez cenzure. Če ne zmorete zaupati, ubesedite vašo notranjo čustveno dramo v dnevnik.
-
Spomnite se, kdo se bili pred zvezo
Spomnite se, kako je potekalo vaše življenje preden ste postali del partnerske zveze? Kaj ste si želeli? Kakšni so bili vaši cilji? Načrti? Ko ostanemo sami, je pred nami odlična priložnost, da uresničimo to, kar smo si od nekdaj želeli, pa v zvezi nekako nikoli nismo našli časa, posluha ali pa priložnosti za takšen podvig.
Ko smo del zveze, smo pogosto prisiljeni sprejemati kompromise, na primer, kje jesti, kaj kuhati ali kam na dopust. Morda ste že pozabili, kaj vam je sploh všeč in kaj si želite? Obdobje po ločitvi je idealno za sprejemanje ali uresničevanje starih-novih ciljev. Potrudite se ponovno vzpostaviti stik s seboj. Potovanja, izobraževanja, novi hobiji, hišni ljubljenčki. Preizkusite nove stvari in spoznajte, kaj vas resnično osrečuje. Zdaj imate svobodo samoraziskovanja. Pred vami je prazna paleta. Poslikajte si jo s svojimi najljubšimi barvami.
-
Ne trpinčite se s krivdo
Če ste nemara vi tisti/tista, ki je s svojim vedenje povzročila razpad zveze ali vložila predlog za ločitev, to odgovorno sprejmite, a z najmanjšo možno mero samoobtoževanja. Normalno je, da se boste zaradi tega počutili tudi obupani in pobiti. Vendar se boste morali pomiriti z dejstvom, da ne morete nazaj v preteklost in popraviti storjenega. Odpustite si in se zazrite naprej, v prihodnost. Življenje teče dalje.
-
Ne pozabite – čas celi rane
Četudi se ob ločitvi soočate z bolečino, za katero imate občutek, da ji nikakor ne boste kos, vas mogoče vsaj malo pomiri dejstvo raziskav, ki kažejo na to, da smo ljudje ravno ob čustvenih pretresih najmočnejši.
Spomnite se tudi vseh izgub, bolečin, stisk, ki ste jih v svojem življenju že prestali. Tudi takrat ste mislili, da bolečine ne bo in ne bo konec. Pa vendarle je izzvenela. Ostali se zaceljeni. Mogoče vam je ostala brazgotina, a preživeli ste. Še vedno ste tukaj. Tudi ločitev je boleč proces. Lahko, da boste končali s čustveno brazgotino več, a rana se enkrat bo zacelili. Bodite potrpežljivi s sabo. Kako dolgo bo trajalo vaše čustveno okrevanje, je precej odvisno tudi od tega ali ste bili prevarali ali pa ste vi sprožili ločitev. Odvisno je ali imate otroke ali pa sta bila v zvezi samo vidva s partnerjem. Pri okrevanju je pomembna tudi vaša socialna mreža in podpora s strani primarne družine, prijateljev, okolja. Nenazadnje pa je zelo pomembna tudi vaša osebnostna naravnanost. Samosprejemanje in samozaupanje sta ključna dejavnika pri vzpostavljanju čustvenega ravnovesja po ločitvi.
Leto dni po ločitvi je Sanja prerojena. Živi sama s svojim sinom, ki redno obiskuje tudi svojega očeta. Ko gleda nazaj na obdobje in proces ločevanja, sedaj že lahko ohranja čustveno mirnost. V obdobju ločevanja je menila, da mora »zmagati«, pred partnerjem in svetom dokazati svoj »prav«. Danes se zaveda, da ne gre za »zmago«, kdo ima bolj prav. Gre za indiferentnost. Ko ti postane vseeno, za bivši odnos, za partnerja, kaj si nemara o tvojih dejanjih mislijo drugi, ves svet, takrat si zares zmagal.