Ujeti v lažno pozitivnost – revija Bodi zdrava (september 2021)

//Ujeti v lažno pozitivnost – revija Bodi zdrava (september 2021)
Najbrž tudi vi poznate vsaj eno tako osebo, kot je Polona: vedno nasmejana, pozitivna, optimistična in radoživa. Ko ste v družbi takega človeka, imate občutek, da je z vami nekaj narobe. Sprašujete se, kaj počnete narobe, da ne uspete na obrazu neprestano nositi nasmeha. Mogoče vas preplavi občutek slabe vesti ali pa nemara celo bes in jeza do te vzvišene pozitivne naravnanosti.

Polona nikoli ne »jamra«. Nisem je še videla jokati in nad vsakim osebnim porazom zamahne z roko, rekoč: »Je že mimo. O tem ne bova več govorili.« In še to reče z nasmehom na obrazu. Mislim si: »Ok. Vsaka čast, da lahko takole razmišljaš.« Čeprav ne rečem nič, le presenečeno in malce prestrašeno pokimam in nemo sledim njeni prepovedi, ki dialog zopet odvede na bolj »pozitivne« in lahke teme, o vremenu in drugih vsakodnevnih pogovornih klišejih. Dobro se poznam, zato vem, da bi v situaciji, ki se je pripetila Poloni, vsaj mesec dni travmirala in objokovala izgubljeno zvezo in bi se šele počasi, postopoma pobirala. Pri tem bi neštetokrat obnovila svojo »tragično« zgodbo vsem svojim prijateljicam in jih silila, da me vidijo v nedvoumni vlogi žrtve. Želela bi, da se jim smilim in skozi njihovo »cartlanje« bi počasi spet sestavljala svojo ranjeno dušo in telo. Če bi se kdaj res znašla v taki situaciji vem, da Polona ne bi bila ena izmed prijateljic s tolažilnega spiska. Kot nad svojo težavo, bi tudi nad mojo naredila križ in jo uvrstila na prepovedan seznam pogovornih tem. Okrcala bi me, da moram misliti pozitivno in naj se takoj neham smiliti sama sebi. Saj vem, Polona ni slaba oseba in delno ji dam prav, a ne povsem.

Seveda je dobro, da smo pozitivni in optimistični, a to ne moremo biti vselej in vedno. Ko nastopijo hudi časi, pač moramo sprejeti tudi čustva, ki nam niso najbolj pogodu. V resnici sploh ne moremo govoriti o dobrih in slabih čustvih. Čustva in občutki preprosto so. Mi jim dajemo pomen in interpretacijo. Drži, veliko lepše se je smejati, kot v obupu jokati, a tudi to smo mi. Tudi »negativna« čustva so del našega življenja in ni prav, da jih odrivamo in skrivamo pod preprogo. Kot vsaka medalja, ima tudi življenje dve plati – dobro in manj dobro. Takšno, kot bi si jo želeli in tisto, ki se je izogibamo. To je vsekakor povezano s čustvi, ki se nam v določeni situaciji porajajo. Želimo biti sreči in izogibamo se žalosti, nesrečam, obupu, razočaranju, ljubosumju, stiski, jezi in še bi lahko naštevali. Vselej, ko se pojavi bolečina, hočemo zbežati stran od nje. Nikakor se nočemo soočiti z njenimi globinami. Če začutimo glavobol, takoj sežemo po analgetiku. Imamo težave s kožo, zdrvimo v trgovino s kozmetiko ali h kozmetičarki. Ko nam razpade zveza, že takoj pogledujemo za novim partnerjem. Ne znamo in ne zmoremo več vztrajati v bolečini.  Nepotrpežljivi smo in ne privoščimo si časa niti za pošten razmislek – kaj je vzrok mojemu glavoboli, zakaj se to dogaja z mojo kožo, kakšnega partnerja si v resnici želim? Begamo iz dneva v dan in pri tem poskušamo spretno zamaskirati vse, kar nam zbuja neprijetna čustva.

Bolečina je postala tabu, strah in trepet, pa tako velika in modra učiteljica je. Uči nas, da smo v življenju stavili na napačno karto, nekaj naredili »narobe«, spregledali bistvo ali šli po za nas neprimerni poti. Čustvena bolečina nas sili, da (ponovno) razmislimo o sebi, svojem ravnanju in željah. Bolečina je vedno bila in bo katarzična. Očiščujoča. A le, če jo sprejmemo in v njej nekaj časa nemo in tiho vztrajamo ter čuječe opazujemo, kaj se dogaja z nami. Od kod prihaja, kaj jo aktivira in tudi, zakaj se je tako zelo bojimo. Vsaka bolečina, nad katero samo zamahnemo z roko in jo prekrijemo z nasmehom, se zapiše v telo. Ne izgine, le ponikne in se, nekdaj in nekje, vrne kot bumerang. V bistveno okrepljeni in bolj uničujoči verziji. Kot cunami preplavi naše življenje in nam pošteno premeša življenjske načrte. Ker bolečina želi, da spregledamo in ozavestimo. Šola nas. Znova in spet. Če jo bomo vsakič potiskali stran, bo na koncu telo tisto, ki bo plačalo ceno. Telo nikoli ne laže. Če ne glava, nas bo slednjič ustavilo telo in nas prisililo, da že končno razmislimo, sicer nas čaka klavrni konec.

Živimo v času, kjer nam na vsakem koraku vzklikajo: »Bodite srečni«, kot da je to imperativ, ki ga moreš doseči in živeti. A kje piše, da je življenje vselej pošteno in da je sreča naša ekskluzivna pravica? Če že nismo srečni v vsakdanjem življenju, to vsekakor dobro hlinimo na naših družbenih profilih. S fotografijami iz čudovitih krajev, polnih družinskih objemov, otroških radosti, vrhunske kulinarike, popolnih filtriranih lic in nasmehov, ustvarjamo virtualni svet radosti in ljubezni. Navidezno resničnost, ki jo vse bolj zamenjujemo za dejansko življenje. Žalosti nas, ko gledamo vse te »idealnosti« in si pri tem mislimo: Zakaj meni ni damo tako srečno življenje?« Ne zavedamo se, da je vse zlagano in da takšna virtualna resničnosti nima prav dosti opraviti z vsakdanjim življenjem, kjer moramo plačati položnice, hoditi v službo in obenem skrbeti za dom družino ter svojo srečo. Bolj kot gledamo in se potapljamo v ta »pravljični« svet, slabše se počutimo. Vse manj smo prizemljeni in pozabljamo, da takšno pač realno življenje je. Bolje, da je iskreno in pristno, kot zlagano. Niste naredili prav dosti, če na popackano mizo položite zgolj lep čist prt, da bi prekrili madeže. Olje bo počasi pronicalo skozi tkanino in ga uničilo. Na koncu vsi naši potlačeni strahovi in prekrita negativna čustva priplavajo na površje. Tukaj imajo izvor vse tiste neljube situacije, ki se vam kot »deja-vu« ponavljajo spet in spet. Enkrat se boste morali soočiti z njimi in skušati ubrati drugačno pot.

Kako se torej soočiti z bolečino in se izogniti prisilni pozitivnosti?

Začutimo ves spekter svojih občutij

Življenje je pot samospoznavanja. Vsako čustvo nas nekaj uči in nam nekaj sporoča. Tudi čustva, ki so neprijetna, imajo lahko izredno pozitivne daljnoročne učinke na naše življenje, če jih seveda znamo ustrezno ozavestiti in predelati. Kadar se soočamo z notranjo bolečino se vprašajmo, zakaj nam ta konkretna situacija, ta oseba ali ta dogodek, sproža takšne občutke? Neprijetno čustvo ali občutek najverjetneje poznamo že iz rane mladosti, a smo ga takrat potlačili. Sedaj se nezavedno bojimo, da bi ga zopet občutili in oživeli, zato si želimo stran. Namesto, da bi »prižgali« luč in raziskali, kaj se skriva »pod posteljo«, se raje skrijemo pod »odejo« prisilne pozitivnosti in se pretvarjamo, da je tam spodaj, pod odejo, vse dobro in prav. Ne ravno zrelo ravnanje, kajne?

Kako se soočiti s čustveno bolečino brez lažne pozitivnosti?

Ozaveščanje in občutenje

Kadar občutimo čustveno bolečino, je to lahko zelo neprijetna izkušnja. Takšnim čustvom se želimo izogniti in jih zaobiti. A prav v takšni konkretni situaciji je nujno, da se znamo ustaviti in premagati strah pred strahom samim. Moramo se prisiliti in nekaj časa čuječe vztrajati v bolečini.  Takrat si pomagamo, če v roke vzamemo dnevnih in zapisujemo svoje občutke. Pustimo, da nam pisalo prosto teče po papirju in nanj preliva vse, kar se nam v zvezi z bolečino poraja v naši glavi in v našem telesu. Zapišemo vse proste asociacije, povezane s konkretnim dogodkom, osebo, situacijo.

Predajte se tudi čaru meditacije. Pustite, da vas ritem diha osvobajajoče združi z neizbežno bolečino in  vas od znotraj navzven prežarči s svetlobo in raztopi kletko tesnobne ujetosti. Utišajte svoje misli. Prisluhnite tišini in si upajte zazreti v globne potlačenih strahov. Ne prikrivajte jih z nasmehom in ne pretvarjajte se, da jih ni. Vaše soočanje je svetloba, ki bo pregnala temo in vas osvobosila.

Bodite čuječi, ko vaše misli brodijo po preteklih in zdajšnjih dogodkih. Povežite niti, ustvarite nov smisel in bolečina bo izginila sama od sebe.

Ubesedite bolečino

Zaupajte svojo bolečo izkušnjo svoji prijateljici, zaupniku, znancu. Govorite, govorite in govorite, dokler se ne boste utrudili. Ko boste svojo bolečo zgodbo ali izkušnjo povedali tolikokrat, da se vam bo zdela banalna, boste prejeli ključ, ki vodi iz ujetosti v čustveno bolečino. Izgovorjeno prihaja iz notranjosti na površje in se tam osvobaja. Ko prehaja v druga ušesa, se znova in znova interpretira. Pri tem potrebujete tudi kritičnega poslušalca, ki zna dobro poslušati in umestno komentirati.

Bodite fizično aktivno

»Zdrav duh v zdrava telesu« je še vedno aktualni rek, ki še kako drži. Pojdite na zrak, v naravo in se tam sami s seboj zjokajte, kričite, skačite, brcajte, preklinjajte, če vam to pomaga, da izvabite vso jezo in željo po maščevanju, ki se je nakopičila v vas. Ženite svoje telo do prepotenosti. Skupaj z vodo, boste postopoma iz sebe »izparili« tudi čustva, ki vas bolijo in žalostijo.

Ne obupajte. Vztrajajte. Življenje je pač takšno, enkrat si zgoraj, drugič si spodaj. To je normalna in prava pot. Sprejmite to in lažje vam bo. OK je, tudi, če ste kdaj žalostni, potrti, zoprni, leni, dolgočasni. Vse je vredu. Tudi to bo minilo in pravico imate občutiti prav celo paleto svojih čustev. Programiranje za konstantno srečno, žal ne obstaja.

In Polona? Nekega dne je končala na psihiatriji. Začelo se je s paničnimi napadi, potem z depresijo. Vsa potlačena, neizgovorjena in neozaveščena bolečina je nekega lepega dne, ko nasmeh ni bil več dovolj, privrela iz njene notranjosti in ohromila njeno telo in duha. Veliko je morala predelati za nazaj in se soočiti z realnostjo. Z iskreno, čisto, resnično, brutalno, realno realnostjo. Težko jo je sprejela.  Žal, vse pač ni vselej samo rožnato. Sedaj Polona kdaj tudi joka in je jezna in huda. Še vedno je optimistka, a se zaveda, da mora kdaj tudi deževati, če hoče videti mavrico.

By | 2021-10-14T12:01:42+00:00 October 14th, 2021|