Ljudje se staramo, to je dejstvo, in smo si različni. Če želimo svoje telo preoblikovati in ohranjati v skladu s sugeriranimi lepotnimi ideali, bomo morali vlagati ogromno energije, časa in denarja, da bi se lahko zoperstavili naravi in njenim procesom. »Vendar pa smo veliko več kot telo,« s sloganom, ki je postal že njen zaščitni znak, opozarja dr. Lucija Čevnik, predavateljica in svetovalka s področja telesne samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki. »Ljudi poskušam opomniti, da njihova samovrednost ne more temeljiti zgolj na zunanjosti. Pa naj bodo to telesni videz, karierni dosežki, imetje ali nazivi. Vredni smo že zgolj zato, ker preprosto smo.«
Lažne podobe
A žal smo vzgojeni, da svojo vrednost praviloma ocenjujemo na podlagi mnenja drugih, njihovih pričakovanj. Prepogosto se trudimo ugajati in slediti lepotnim ter drugim družbeno predpisanim »standardom«, da bi le bili sprejeti, zaželeni ali zgolj videni. »Zjutraj, ko zlezemo iz postelje in se postavimo pred ogledalo, se že začne naša kalvarija samoobtoževanja in poniževanja,« je slikovita sogovornica. Saj poznate: »Joj, kako sem stara, poglej te gubice, zakaj se moji lasje ne bleščijo tako kot lasje tiste modelke v reklami, če pa imam ta isti šampon, zredila sem se, nesposobna sem!« Takšne obtožbe in dvomi o lastni vrednosti močno načenjajo našo samopodobo. »Ko delam z ljudmi, vidim, kako težko izrečemo pohvalo sebi ali drugim. Predvsem so problematične pohvale, ki se nanašajo na naše telo. Smo v neverjetni zadregi, ko je treba izpostaviti svoje pozitivne lastnosti, medtem ko se z največjo lahkoto kritiziramo. Vsakodnevno bi se morali opomniti, da je telo sicer zelo pomembno, ni pa ključno pri grajenju naše pozitivne samopodobe.«
Lažni lepotni ideali
Lepotni ideali so danes postavljeni tako visoko nad realne danosti telesa, da so povprečni telesni fizionomiji postali praktično nedosegljivi. Zgolj dva odstotka žensk naj bi imela genske predispozicije za doseganje lepotnega ideala vitkega in visokega telesa s polnimi prsmi, ravnim trebuhom in poudarjeno zadnjico z ozkimi boki (moških naj bi za doseganje lepotnega ideala ustrezalo okoli šest odstotkov). A kozmetična in modna industrija nam te lepotne ideale prikazujeta, kot da so normativ, vsakdanje povprečno telo, ne pa velika redkost. »Ker nam seveda nikakor ne uspe dosegati takšnega ideala, mislimo, da je z nami nekaj narobe. Prepričani smo, da se ne trudimo dovolj, da premalo vlagamo vase, v svoj videz, čeprav namenimo svojemu videzu ogromno časa, energije in denarja,« opisuje Čevnikova in opozarja, da so najstniki v tem kontekstu še posebno izpostavljeni. Že po naravi so nagnjeni k primerjanju. »Njihovo razmišljanje ni kritično. Lepotne ideale razumejo kot realne podobe ljudi, ne zavedajo pa se, da so takšni imidži lepotne industrije ustvarjeni s kopico profesionalcev, kot so fotografi, vizažisti, stilisti, frizerji in seveda je vedno prisotna še grafična obdelava fotografij. Te podobe so konstrukt in ne odslikavajo resničnih podob ljudi.« In prav takšna izkrivljena slika o lepotnih idealih, še posebno pri mladih, vzbuja nelagodje in tesnobo, da takšni, kot so, niso dovolj dobri, lepi, vredni.
Kritično že v vrtcu
Še bolj kritično pa je, da se starostna meja, ko se otroci začnejo zavedati svoje samopodobe, pomika čedalje bolj v obdobje otroštva. »Ko pridem v vrtec in vprašam otroke, kaj bi radi bili, ko odrastejo, velikokrat slišim odgovore deklic: lepa ali princeska ali modelka.« Tudi raziskave so precej zaskrbljujoče. Več kot polovica deklic in tretjina fantov v starosti 6–8 let verjameta, da bi morali biti vitkejši. V eni nedavnih raziskav sem zasledila, da kar 30 odstotkov otrok, starih pet let, za dosego zdravega telesa predlaga hujšanje. Obremenjenost s telesnim videzom se tako začne že zelo zgodaj in s starostjo le še narašča. »Je pa telesna samopodoba mladih v Sloveniji, v primerjavi z drugimi evropskimi državami, izredno slaba (raziskave HBSC). Naši najstniki, sploh dekleta, sodijo v sam vrh v negativnem odnosu do lastne telesnosti,« opozarja strokovnjakinja, ki izpostavlja da je problematika negativne telesne samopodobe resda bolj izrazita in prisotna pri dekletih, da pa je z videzom obremenjenih tudi čedalje več fantov. »Kozmetična in modna industrija se seveda zavedata, da lahko dobro služita tudi na račun sugeriranja lepotnih idealov moškemu spolu. Tako se lepotni standardi za moško telo v zadnjem času močno spreminjajo in zavzemajo jasnejše in bolj definirane oblike \’lepote\’. Tudi moško telo mora biti nadišavljeno, depilirano, poudarjene morejo biti točno določene mišice, urejena brada, točno določen tip frizure.« Vedno več je pri fantih prisotnih tudi frustracij, ki se nanašajo na telo in poskuse doseganja lepotnih idealov. Res pa je, da fantje veliko težje spregovorijo o teh problemih, saj je telesnost družbeno še vedno deklarirana kot »ženska« tema. Prav zato so motnje hranjenja pri fantih zelo težko odkrite in pogosto mislimo, da kot take sploh ne obstajajo, kar je seveda zmotno. V zadnjem času je precej v ospredju bigoreksija, vrsta motnje hranjenja, ki prizadene prav fante. Pri njej gre za obsedenost z natreniranim, mišičastim telesom. »Kar se tiče razlik med spoloma, je smiselno izpostaviti, da se zadovoljstvo s telesom pri fantih z leti nekoliko izboljšuje, medtem ko se to pri dekletih z leti le še poslabšuje (raziskave HBSC).«
Spregledani otroci
Ljudje smo družabna bitja in za »normalen« duševni razvoj potrebujemo občutek sprejetosti, ljubezni, sočutja. Moremo biti videni, opaženi. Če smo bili spregledani že kot otroci, nam to lahko pusti globoke duševne rane. »Tako \’ranjeni\’ se nato vse življenje trudimo pritegniti ta pogled, pogled drugega. Svojo samovrednost popolnoma prepuščamo na milost in nemilost mnenju drugih. Najpomembneje nam je, da bi ugajali, ustrezali, saj se iz tega hranita naša samovrednost in samospoštovanje,« razlaga Lucija Čevnik, ki opozori tudi na strah pred vsakršno kritiko in neodobravanjem. »Takšni otroci pogosto zrastejo v izredne perfekcioniste. Z vidika telesnosti se lahko takšne duševne bolečine razvijejo tudi v simptome različnih oblik motenj hranjenja. Pogosto so tu prisotni še visoka pričakovanja staršev in siljenje otrok, da živijo njihove neuresničene sanje.«
Otrok je veliko več kot le dobra ocena
Nadvse pomembno je, da otrokom vsakodnevno sporočamo, da oni niso njihove ocene, njihovo trenutno razpoloženje, njihovi lasje, njihova oblačila, njihova soba. So veliko, veliko več kot le to. »Njihova esenca presega kar koli od naštetega in nikoli ne more biti grda, neumna ali nespodobna. Natančno takšna, kakršna je, je najboljša in najlepša. Kadar koli bo otrok naletel na kritiko, ki se bo nanašala na njegov zunanji videz, ga ta ne bo toliko pretresla, če bo \’naučen\’ razumeti, da je zunanji videz preveč površinski, da bi lahko kadar koli določal, kdo v resnici je,« odločno pribije sogovornica, ki obenem osvetli, da je za starše verjetno najbolj boleče ravno soočanje s trpljenjem lastnega otroka. »A če starši težko prenesemo pogled na trpečega otroka, pa otroci od vsega najbolj sovražijo, da starši nismo sposobni uvideti ter prepoznati njihovih bojazni, strahov in občutkov.« Je pač tako, da starši ponavadi želimo, da otrok čim prej pozabi na bolečino, medtem ko otroci zgolj želijo, da vidimo, sočutimo in razumemo, kaj to bolečino povzroča in predvsem, kako zelo boli. Pomembno je, da v bolečih situacijah z njimi simpatiziramo. »Odkrito pokažimo razumevanje do otrokove stiske ter delimo z njim lastne izkušnje, ko smo kdaj tudi sami šli skozi kalvarijo, pa kljub vsemu hudemu preživeli in smo še vedno tukaj! Nekako smo se soočili in prestali različne stiske in neugodne življenjske situacije, podelimo jih z otrokom. Veliko lažje mu bo, če bo vedel, da v trpljenju ni osamljen in sam.«
Zato – otroku bodimo trdna opora ter skupaj z njim poiščimo njegove vrline, kvalitete, pozitivne lastnosti ter na njih skupaj gradimo zdrav odnos do sebe in do telesa. Nikakor pa ga ne silimo, da mora na račun zunanjih kritik začeti spreminjati sebe ali svoje telo! Predvsem mu s svojim življenjem bodimo zgled.