Sem 43 letna mati samohranilka. Z bivšim možem sva se razšla pred 5. leti. Odtlej, sedaj že 14 letna hčerka, živi z mano, za vikende pa si jo izmenično deliva z bivšim partnerjem. Naši odnosi so bili kar v mejah normale. Nekako smo se uspeli dogovarjati glede obveznosti, usklajevati urnike, šolo in delo. Zadnje čase pa se je vse postavilo na glavo. Hči, ki je bila vselej poslušna in ubogljiva, mi je popolnoma ušla izpod nadzora. Ne zaupa mi več, ne posluša mojih navodil in se ves čas zapira v sobo ter se izogiba stiku z mano. V šoli je sicer uspešna in nima težav ne z disciplino ne z ocenami. Doma pa večkrat kriči name in mi grozi, da se bo preselila k očetu, saj, kot pravi ona, jo ves čas nadziram in kontroliram. Moram reči, da se je najin odnos v zadnjem letu res precej ohladil in oddaljil. Kot da se je zaprla pred menoj in bolj kot se ji skušam približati in »potegniti« iz nje, kaj se z njo dogaja, bolj me potiska stran. Če sem iskrena, me skrbi, da jo bom izgubila. Je edinka, edina oseba, ki jo zares imam! Prosim za pomoč in nasvet glede najinega odnosa.
Tadeja
Tadeja, pozdravljeni!
Ja, z najstniki je lahko kar križ. Sploh, če jih poznamo kot pridne in poslušne otroke. Vajeni smo, da nas ubogajo, upoštevajo in sledijo našim željam, navodilom in pravilom. Brez pritoževanja oblečejo, kar jim prinesemo iz trgovine, skrbijo za šolske obveznost, pomagajo pri gospodinjskih opravilih in vse to brez večjega izgovarjanja in pregovarjanja. Potem pa, iznenada, puf! In otrok, ki smo ga poznali, se razblini. Preobrazba je nenadna in nepričakovana. Občutek imamo, da se je otrok kar čez noč prelevil v kričečega najstnika. Navdaja nas občutek, da pred nami stoji nekdo nepoznan, ki nima prav veliko skupnega z našim »pridnim« otrokom.
Staršem, ki se name obračajo zaradi konfliktnih odnosov med njimi in najstniki, pogosto svetujem, naj jasno definirajo problem. Kot glavni vzrok domačih sporov zelo pogosto navedejo otrokovo »neposlušnost«. Otrok, ki to več ni, enostavno nič več ni pripravljen ubogati in poslušati. Starši se počutijo nemočni, zato kričijo, kaznujejo in pogojujejo. Med njimi in odraščajočim otrokom se pojavlja vse globlja vrzel. Ko odnosi postanejo neznosni, starši pogosto iščejo tudi strokovno pomoč, da bi jim pomagala »popraviti« njihovega otroka ter ga privesti nazaj v poznane in obvladljive tirnice. A žal, tako enostavno to ni! Otrok postaja najstnik. Normalno je, da si v tem obdobju prične iskati in se boriti za svoje mesto »pod soncem«, v družbi, v odnosih, s seboj. Razvija lastno osebnost, svoje poglede in perspektivo, ki se običajno zelo razlikuje od tiste, poznane staršem. Najstnik želi biti poseben, izstopajoč, drugačen, brezmejen. Vse dosedanje in poznano ga prične utesnjevati. Starši pa se tega »novega« pogosto ustrašijo. Se tudi vi, Tadeja, prepoznate v teh odnosih? Sprašujete, kaj lahko glede nastale situacije sploh storite? Bojim se, da z intervencijo, kot jo trenutno izvajate, bore malo. Kar ste lahko storili, ste že. Najstništvo je dejansko pričetek obdobja, ko lahko starši zgolj še nemo opazujemo in se čudimo sadovom svojega dosedanjega vzgojnega dela.
Draga Tadeja, s pogojevanji, grožnjami in pritiski, se boste od svojega otroka zagotovo bolj oddaljevali kot približevali. Iz vašega pisma je slutiti, da na hčer gledate kot na »nekaj«, kar je vaše. In sedaj se bojite, da boste to »nekaj« izgubili. Res je vaš otrok, a to še ne pomeni, da je tudi vaša lastnina, s katero lahko svojevoljno razpolagate. Ne bo se vam več »pustila«. Hči postaja samostojna odrasla osebnost. In le, če jo boste tako tretirali, boste dobili priložnost, da jo pridobite nazaj na svojo stran. Nihče ne mara biti nadzorovan, živeti pod nenehnimi ukazi in zasliševanji. Še najmanj pa so do tega tolerantni najstniki. Poskušajte nanjo gledati kot na odraslo osebo, kot npr. na vašo prijateljico. Ne pravim, da zamenjate svojo starševsko vlogo za vlogo prijateljice. Hočem vas opozoriti zgolj na to, da hčerki ne namenjajte neprijaznih besed in kritik, ki jih ne bi izrekli tudi vaši dobri prijateljici. Na prijateljice najbrž ne kričite, jim ukazujete, pogojujete in jih kaznujete. S prijatelji smo spoštljivi in rahločutni. Zamenjajte ploščo in poskušajte s tem pristopom. Bodite strpni, razumevajoči in pokažite ji, da ji zaupate. Zaupanje je temelj dobrega odnosa.
V obdobju najstništva se zdi, kot da je vse narobe. Tako za vas, kot za otroka, ki se srečuje z navali hormonskih sprememb, spreminjanjem telesa in težavami prvih zaljubljenosti. Včasih je dovolj, da smo samo tam, ob njih. Tiho prisotni in strpni. Takrat se odprejo. Zajokajo in se izpovejo. Takrat se zavemo, kako zelo nas še vedno potrebujejo, čeprav se na prvi pogled zdijo neverjetno nedostopni, zoprni in odtujeni.
Draga Tadeja, umirite se in sprejmite spremembe v vašem in njenem življenju. Prisluhnite, namesto da ukazujete in kontrolirate. Poiščite ponovni stik z vašo odraščajočo hčerko, ki, verjemite, bo zmeraj potrebovala tako vašo mehko dlan kot vašo trdno oporo.
Pozdravljeni, draga Lucija!
Kako bi na kratko sploh opisala svojo težavo? Nenazadnje to ni več samo moj problem, temveč ta postaja vse bolj naš problem, skupen, družinski. Najprej sem se v težavah znašla sama. Dvojčici sta bili še majhni in jaz sem imela ta neprestani občutek, da moram vse postoriti sama, na način in s tempom, ki sem ga bila vajena iz obdobja, ko sva z možem živela sama. Nekaj časa je še šlo. Nato sem popolnoma pregorela. Trajalo je več kot leto, da sem si pustila malce bolj svobodno zadihati in na silo ignorirati vse, kar v hiši ni bilo postorjenega po mojih kriterijih. Najini deklici sta sedaj že šoloobvezni, stari sta 7 let. Jaz sem nedolgo nazaj javno službo zamenjala za samostojno podjetje, kar je še dodatno razburkalo moj urnik. Naši odnosi pa so medtem postali katastrofalni. Jaz sem se prelevila v popolnega nadzornika, ki doma samo še kriči in ukazuje možu in otrokoma. Zaradi tega so me izločili. Bolj, ko kričim in bolj kot si prizadevam, da bi vse spravila v red in v normalno stanje, bolj me izločajo in ignorirajo. Kako naj pomagam sebi in njim?
Iris, 39
Draga, Iris, slišati ste zelo obupani. Glede na opisano, vaše vzdušje doma res ni zavidanja vredno. Ne bi si želela biti vaš otrok ali vaš partner, prav tako pa se zavedam tudi težavnosti vašega položaja. Občutek nemoči, kot ga opisujete, človeka pahne v tesnobo, samoobtoževanje in brezupnost. Čeprav se tega mogoče ne zavedate povsem, a moram vam povedati kar naravnost: vse to si delate sami. Seveda so vas domači izločili. Izločili predvsem na način ignoriranja. Saj ste kot stara plošča, ki preskakuje in neprestano ponavlja ukaze ali navodila: pomij posodo, počiti mizo, obriši prah, pospravi sobo, obesi perilo, odnesi smeti itd., itd.. Ukazi, opozorila, navodila. Vsak dan, ves dan. Pa kdo se tega ne bi naveličal?! Postali ste absolutni »kontrol freak«. No, najbrž ste to že od nekdaj, a sedaj je ta vaša lastnost dejansko postala neobvladljiva in greni življenje tako vam, kot vsem, ki si z vami delijo streho nad glavo. Od vseh v hiši pričakujete, da bodo igrali vašo igro. Pa nočejo. Ko že 4. ponovite isto, ljudje na takšno intervalno ponavljanje razvijemo naravno imunost. Preslišimo in ne gane nas več. Če hočete biti ponovno slišani, se boste morali najprej utišati. Z molkom boste nedvomno pritegnili več pozornosti kot z glasnostjo.
Vse kar vam lahko predlagam je, da se malce ustavite in ozavestite svoje vedenje. Merila čistoče, pospravljenosti in urejenosti vašega doma so vaši subjektivni kriteriji. Zrasli so v vaši glavi in brez vas in zunaj vas ne obstajajo. Poskušajte jih nekoliko znižati ali pa vsaj razumno časovno prerazporediti med življenje samo. Skupaj z otrokoma in partnerjem naredite seznam opravil. Sporazumno in v dogovoru. Vsak naj ima svojega. Zapišite jih in si delo razporedite med dneve. Potem pa se, draga Iris, sprostite in jim zaupajte. Vsekakor pa sami sebe prepričajte, da tudi, če bodo ljudje opravili delo po svoje in na njim lasten način, bo to tudi za vas sprejemljivo in ok. Spustite nadzor in potrebo po nenehni kontroli.
Na tem svetu smo zato, da se učimo (včasih je to tudi precej boleča izkušnja!), ljubimo, se veselimo, ustvarjamo, raziskujemo, spoznavamo svet in (so)ljudi in ne, da smo sužnji hiše, čiščenja, in neštetih opravilnosti, pred katere smo si sami postavili predznak »to moram nujno storiti danes«. Draga Iris, se sploh spomnite, kdaj ste se nazadnje od srca nasmejali s svojima hčerkama? Kdaj ste z možem sproščeno uživala v intimi večera, ne da bi razmišljali kaj vse še morate postoriti? Kdaj ste si privoščili dan brez dela, dan za lenarjenje? Neizprosni ste do sebe in tudi do ljudi, ki vas imajo resnično radi. Verjamem, da jih imate neskončno radi tudi vi. Morali se boste spopasti s svojimi vzorci in se potruditi, da vaše ljubljene vsaj kdaj postavite na prvo mesto. Prisiljeni se boste tudi kdaj ugrizniti v jezik, pogoltniti svoja navodila in ukaze in jim tako pokazati, da vam je mar zanje, za njihove občutke, mir, srečo, povezanost. Morali jih boste prepričati, da vam oni pomenijo neskončno več kot sveže zloščena tla.