Lucija, pozdravljeni! S partnerjem sva v zvezi 13 let in imava 8 letno hčer. Ravnokar smo se vselili v novo hišo, ki sva jo gradila leta. Že kar nekaj časa opažam, da je partner zelo nejevoljen in se precej neobičajno vede. Na moja vprašanja se dostikrat odzove s kričanjem, je razdražljiv in s svojimi besedami me pogosto prizadene. Obnaša se arogantno in vzvišeno. Poskušam se pogovoriti, a vselej naletim na gluha ušesa. Pravi, da je vse vredu, da si vse samo domišljam in kvarim vzdušje. Ne vem, kako naj pomagam sebi in njemu. Počasi mi zmanjkuje energije. Naj se preprosto vdam v tak brezčuten odnos in ohranim družino ali naj razmišljam o odhodu?
Maja, 41
Draga Maja, težko je z nekom rešiti kakršnokoli situacijo, če ta ni pripravljen na odkrit dialog. Ne morete mu vendar pogledati v glavo in videti, kaj je vzrok njegovi bolečini ter mu stati ob strani in pomagati prenašati težo čustvenega bremena. Če vas partner znova in znova odriva in vsakič, ko mu želite predstaviti svojo plat doživljanja vajinega odnosa ter spregovoriti o nesprejemljivih »novostih«, ki so se nedavno začele pojavljati v njegovem vedenju pomeni, da ste ostali sami. Partnerju očitno ni (več) mar za vaše občutke in potrebe. Obnaša se skrajno neodgovorno in brezbrižno. Če kaj, potem si zaslužite vsaj pojasnilo ali objasnitev vzrokov, ki so ga privedli do takšnega, zanj nenavadno reaktivnega, vedenja.
Ne obupujte, draga Maja. Kot vidite, ste v zvezi ostali brez sogovornik. Ne preostane vam drugega, da sami poprimete za vajeti in prevzamete odgovornost za svoje življenje. Za lastno in otrokovo srečo. Ne utrujajte se preveč z vsemi domnevami, kaj je v ozadju njegovega ravnanja. To vam samo črpa energijo, spremeni pa malo. Slej ko prej se bodo okoliščine skristalizirale. Zmeraj se. V odnosu sta oba odgovorna za svoj pošten in odkrit prispevek, sicer odnosa ni. Ostane zgolj izkoriščanje, poniževanje in neskončna bolečina, ki se vpisuje v telo in duha. Prav to se trenutno dogaja vam. Vso energijo, ki jo porabljate na neuspešnem prebijanju partnerjeve nedostopnosti, raje usmerite vase in v svojo srečo. Zavedajte se, da ste vi tista, ki mora postaviti meje. Kako daleč in kako dolgo ste še pripravljeni tolerirali takšen odnos? Če se partner ni sposoben jasno izraziti in se pogovoriti kaj in kje tiči problem, je to njegova odločitev. Kako pa se boste vi odzvali na njegovo vedenje, pa vaša odgovornost. Odgovornost do sebe. Draga Maja, mladi ste še. Pred vami je še obilo radosti in veselja. Ne dopustite, da z vami kdorkoli ravna nespoštljivo. Ponudili ste roko, dobili pa klofuto. Znova in znova. Dovolj je bilo povedanega. Ohranite lepe spomine. Obrnite list. To poglavje je končano.
Pozdravljeni. Na vas se obračan s tesnobo, ki jo že dlje časa nosim v sebi. Čustva skušam potlačiti, pa mi to vse manj uspeva. Zelo všeč mlajši moški, ki se je pred kratkim preselil v naš blok. Neprestano mislim nanj in fantaziram, kako lepo bi bilo živeti z njim. Mislim, da je samski, čeprav nisem prepričana. Najin »odnos« je vezan na srečanja na stopnišču, bežen nasmeh in »dober dan«. Ne upam pa si načeti pogovora. Bojim se njegovega odziva, češ, kaj se pa grem. Ne vem ali sem sploh lahko dovolj dobra zanj zaradi svojih let. Po drugi strani me skrbi, kako bi dejstvo, da imam mlajšega moškega, sprejela okolica. Živim v manjšem kraju, kjer imam občutek, da vsak o vsakem ve dosti več, kot je sploh res. Že sedaj mi je nelagodno ob mislih, da bi me ljudje nosili po zobeh. Stara sem nekaj čez 40 let, ločena mamica z dvema otrokoma.
Natalija
Zakaj bi se obremenjevali z leti, draga Natalija? Ali pa z okolico? Niste ravno rosno mladi, a imate pred sabo še veliko življenja. Iz napisanega pisma sem dobila občutek, da ste dokaj komunikativna oseba, s precej visoko mero samozavesti. Mislim, da se preveč skrivate za masko bojazljivke in po nepotrebnem tlačite svoje kvalitete. Če vam je moški všeč, zakaj ne bi enostavno pristopili in začeli pogovora. Le s samozavestnim pristopom boste najbolje spoznali in odkrili ali vam je sploh (še) do njegove družbe. Samo tako boste odkrili, če obstaja kaj, kar vaju druži in v čem sta si nemara različna? Ljubezen ne pozna starosti in ne prešteva let. Kupidova puščica ljubezenske privlačnosti lahko zadane in združi najbolj »neobičajne« kombinacije ljudi in se ne ozira na predsodke, ki jih ljudje pripisujemo sebi in drugim. S predsodki si namreč popolnoma sami zagrenimo življenje in se spotikamo ob lastne ovire na poti do sreče.
Nič ni narobe, če pobuda pride z vaše strani. To, da mora biti vedno moški tisti, ki stori prvi korak, je mit, ki je v praksi daleč od realnega. Lahko ga prijazno povabite na kavo ali sproščen sprehod. Če vam je res tako zelo nelagodno in se bojite neposrednega stika, mogoče predlagate celo spletni klepet, pri katerem vam bo distanca sigurno pomagala prebiti led. Kaj lahko izgubite?! Saj že sedaj nimate, kot pravite v pismu, nobenega posebnega odnosa in povezave s tem moškim. In, če reče »ne«, boste natančno tam, kjer ste sedaj. Torej, ne izgubite popolnoma ničesar. Se bojite zavrnitve? Menite, da bo z njo prizadet vaš ponos? Vas to odvrača, da storite prvi korak? No, to boste pač morali tvegati in staviti, drugače ne boste nikoli izvedeli ali vam je moški usojen ali ne.
Kar se pa tiče okolice …hm, ta bo zmeraj imela svoje mnenje, kritike, opazke in svojo »resnico«, kajne? Tako kot jo ima o vas in vseh ostalih tudi že sedaj. Žal, tudi temu se ne da izogniti. Konec koncev, ljudje imajo pravico do svojega mnenja. Vendar zavedajte se, da je to mnenje zgolj njihovo skromno mnenje, ki seveda nima absolutno nobene veze ne z vami in ne vašim življenjem – kot ga živite ali ga želite živeti. Vaša edina skrb torej naj ne bodo drugo! Vi morate slediti svoji poti, svojim ciljem in svoji sreči. In sreči svojih dveh otrok. Ostali pa naj si mislijo, kar si po mili volji hočejo ali želijo. In ne odlašajte, opogumite se in poizkusite srečo! Tako je to, življenje je tudi loterija!