Z zanimanjem zrem v preteklost in primerjam generacijo moje babice, mame in mene. Kako se je v tem obdobju spremenila ženska? Kdo je v tem času postal moški? Kako se je v tem relativno kratkem obdobju spreminjal njun odnos? Moja babica je še bila ženska z omejenimi pravicami in strogo pričakovanimi družbenimi vlogami, ki so bile povezane s tem, da se je rodila kot ženska. V tistem obdobju je bila »vredna« manj in odvisna od svojega moža, hranitelja družine. Generaciji moja mame je bilo dovoljeno precej več. Mamine vrstnice so imele enake pravno-formalne pravice kot moški. Izobraževale so se in se zaposlovale zunaj doma. Postajale so ekonomsko neodvisne. A generacijo žensk moje mame je poleg službe čakalo še vso delo doma. Gospodinjstvo je bilo v celoti domena žensk in moški so se zelo redko prepoznali v vlogi vzgojitelja lastnih otrok ali pomoči doma. Danes ženske čutimo bistveno manj družbenega pritiska in zunanje prisile, ki bi nas silile v tradicionalne ženske vloge. Svobodno lahko odločamo o sebi in izbiramo poklice ter odnose, partnerje, ki jih želimo.
Spreminjal pa se ni le položaj »nje«, tudi »on« je postopoma postajal drugačen. S tem, ko se je ženska v tem časovnem razponu vse bolj pomikala v javno, so se moški postopoma pomikali v zasebno. Postali so soustvarjalci skrbi za dom, družino, otroke in gospodinjstvo in ne več zgolj hranitelji družine. Vlogi moškega in ženske se danes, v generaciji mojih vrstnic, prepletajo in povezujejo bolj kot so se kadarkoli v zgodovini.
Biti partner danes ali pa pred 20, 30, 40 in več leti, je nekaj popolnoma drugega in drugačnega. Partnerstvo je danes pluralna variacija različnih formalnih in neformalnih zvez med dvema posameznikoma, ki se povezujeta in združujeta zaradi najrazličnejših interesov, potreb ali želja. Novi časi zahtevajo nove pristope. Novi pristopi pa nove potrebe. Moški in ženska danes ustvarjata odnos drugače, kot so to počele generacije pred njima. Drug od drugega pričakujeta bistveno več, kot le skupno preživetje.
Kaj je »tisto«, kar danes ženska iščeta v odnosu? Kaj partnerja pričakujeta drug od drugega v novodobni zvezi?
-
Vzajemnost
Vzajemno sodelovanje obeh partnerjev je pričakovano vedenje v novodobnem odnosu. Še posebej je to izrazita vrednota mlajših generacij. Delitev na »žensko« in »moško« delo, danes ne sodi več v organizacijo sodobnega partnerstva in skupnega gospodinjstva. Ženska od moškega pričakuje podporo in aktivno sodelovaje tako v gospodinjstvu, kot pri vzgoji in skrbi za potomce. Pričakuje se zavedanje, da oba v odnos vstopata kot soodgovorna in enakopravna partnerja, tako v zagotavljanju materialnih dobrin in finančnih virov, kot tudi pri skrbi za dobro počutje, občutek ljubljenosti, varnosti in skupnem prizadevanju za relativno visoko mero osebne avtonomnosti.
-
Spoštovanje
Spoštovati, pa ne le spoštovati drug drugega kot posameznika, človeka. Predvsem od partnerja danes pričakujemo zavedanje in spoštovanje osebnih mej. Meje moje svobode sežejo do tja, kjer se začne svoboda mojega partnerja. Če oba partnerja funkcionirata po principu: ne stori drugemu, kar ne želiš, da drugi stori tebi, si s takšnim razmišljanjem in življenjem izkazujeta visoko mero medsebojnega spoštovanja. S takšnim nazorom v vezi ohranjata lastno integriteto, ter obenem priznavata nedotakljivo suverenost partnerja.
-
Zrela komunikacija
Dobra komunikacija je temeljna osnova kvalitetnih odnosov. Pa naj gre za komunikacijo glede usklajevanja vsakodnevnih gospodinjskih opravil, delitve dela, skrbi za otroke, dogovarjanja o počitnicah ali pa za izražanja lastnih občutkov in počutja. Če ne znamo dobro komunicirati, je vsako iskreno govorjenje o nestrinjanju ali nelagodju, ki ga občutimo v zvezi, lahko povod za resen prepir. Obtoževanja, zbadanja, nerganje, zapiranja vase ali kuhanje mule, so tipični primeri neodrasle in nezdrave komunikacije. Nekaj želimo, pa tega ne znamo jasno povedati. Nemara se bojimo zavrnitve ali pa se čutimo preveč prizadete, da bi lahko odkrito in odgovorno spregovorili, kaj nam leži na duši.
Sodobno partnerstvo terja zrelo komunikacijo. Zrelo komuniciramo, ko znamo partnerju jasno in odkrito predstaviti težavo, s katero se soočamo. Pri tem se zavestno izogibamo obtoževanju ter eksplozivnim napadom, s katerimi bi hoteli krivdo za našo slabo voljo ali počutje naprtiti partnerju. Ko odkrito spregovorimo, partnerju izkazujemo zaupanje in spoštovanje. Vreden je vedeti, kaj se dogaja z mano in, če mu je mar, mi bo po svojih močeh pomagal, da to težavo skupaj rešiva.
-
Empatično poslušanje
Če želite svojega partnerja dobro poznati, mu morate znati prisluhniti. A včasih je »dobro« poslušati celo težje kot spregovoriti o lastnih težavah. Visoko cenjena in iskana vrednota v današnjih partnerskih odnosih je prav spretnost poslušanja. Kadar vam partner zaupa težavo, stres, nelagodje s katerim se sooča, pričakuje, da mu boste prisluhnili in ga vsaj skušali razumeti. Pogosto zadostuje že, da ste samo tam, z njim, čuječe prisotni in razumevajoči. Ni potrebno, da takoj planete in delite nasvete, kako bi se problema lotili vi ali pa še huje, partnerjeve tožeče besede razumete in prevedeta v osebno kritiko in napad ter v skladu s tem posledično nadvse ofenzivno odreagirate. Namesto, da bi potolažili partnerja, se sami prelevite v žrtev.
Še nekaj zelo mikavnega je glede »dobrega« poslušanja: empatičen poslušalec je predvsem pozoren na podrobnosti dialoga. Zanima ga mimika sogovornika, izrazi na obrazu, pozorno spremlja povedano in h kvaliteti dialoga tudi sam proaktivno prispeva. Taka komunikacija ostaja zanimiva, dinamična, zabavna, odpira nove vsebine, znanja in vedenja. Pozoren poslušalec bo vselej odložil telefon, snel slušalke ali prenehal vrteti kuhalnico, če se bo partner želel z njim pogovoriti. Vzel si bo čas, da prisluhne izgovorjenemu. S tem mu bo sporočal, da mu je mar in da ceni njegove besede.
-
Skrb za osebnostno rast
Kadar pristanemo v objemu sveže zaljubljenosti, nas lahko kaj hitro zamika, da bi zanemarili osebne interese in se popolnoma predali partnerski dvojini. Nikar! Novodobni odnosi slonijo na varovanju in spoštovanju lastne in partnerjeve osebne celovitosti. Ohranjanje osebne avtonomnosti je pogoj, da se bosta partnerja v zvezi še naprej osebnostno razvijala in rasla. Podrejanje ter zanemarjanje lastnih interesov vas bo naredilo manj samostojne in neodvisne. Morda si tega na začetku zveze nemara celo želite, a na dolgi rok, ko zveza postane več kot le pretres hormonov zaljubljenosti, takšno stapljanje s partnerjem predstavlja visoko tveganje, da odnos potone v monotonijo dolgočasja.
Sodobno partnerstvo izpostavlja osebnostni razvoj v vzporedni, a neodvisni smeri. Niti ni potrebno niti zaželeno, da partnerja vse, kar je vezano na prosti čas, počneta skupaj. Svobodno se predajata lastnim interesom in zanimanjem, brez slabe vesti, medsebojnega obtoževanja ali ljubosumja.
-
Ljubeča pozornost
Največ današnjih partnerskih zvez razpade, ker postanejo dolgočasne. Partnerja hrepenita po pozornosti, ki pa si jo v prevladi rutine, pozabita medsebojno izkazovati. Veliko pričakujeta, a sta sama pripravljena dati le malo.
Prikličite si prijeten občutek, ko vam nekdo na ulici nameni iskren nasmeh. Spremlja vas veselje, kadar ste deležni darila ali pozitivnega presenečenja. Naj tudi v partnerstvu izkazovanje ljubečih pozornosti postane ustaljena praksa. Povabilo na večerjo, podarjen cvet, izlet v neznano, opazovanje zvezd z bližnjega hrib. Ni potrebno veliko – le dobra namera, malce iznajdljivosti in dobrosrčnosti. Lahko v obliki darila, tople besede, komplimenta, presenečenja, bežnega dotika, podarjena časa, mogoče usluge. Majhne pozornosti vsakdanjega dne neverjetno obogatijo partnerski odnos in ga naredijo ljubečega, živega, srečnejšega in trajnejšega. Ljubeča pozornost je ena najbolj iskanih čustvenih veščin sodobnega partnerstva.
-
Partner ni terapevt
Nič ni narobe, če v vašem partnerju vidite (najboljšega) prijatelja, a precej tvegano je, če on/ona postane vaš edini prijatelj, s katerim lahko govorite o vaših duševnih stiskah in težavah. Zavedati se morate, da vaš partner ni vaš terapevt. Če je, to nikakor ni dobro za odnos. Vsaj dolgoročno ne. Od vašega partner v takšnih situacija nemalokrat pričakujete preveč in od njega želite odgovor, ki ga najverjetneje ne pozna ali vam ga ne more dati. S tem ga čustveno obremenjujete in s tem izčrpavate vajin odnos, saj sta ga postavila na napačne temelje. Pomembno je, da prevzamete odgovornost za svoje čustvene potrebe in se z njimi učinkovito spopadete. Kadar se srečujete z globokimi čustvenimi ali psihičnimi težavami, poiščite strokovno pomoč, kjer vam bodo znali pomagali, da spet pridete na zeleno vejo. Čustvena celovitost vsakega posameznika je danes pomembna vrednota sodobnih zvez in ključnega pomena za dolgoročno oblikovanje kvalitetne intimnosti s partnerjem.
-
Sprejemanje odgovornosti za lastno počutje
Kadar se počutimo ogrožene, se poskušamo zaščititi. Obrambna drža je naša dokaj naravna reakcija. Lahko pa takšna naravnanost postane znotraj partnerstva precej moteča in razdiralna. Vselej, ko vam drugi nekaj sporoča, se čutite napadene ali izzvane. Težava nastane, ko vaš obrambni mehanizem prične ovirati sočustvovanje ali vam onemogoča, da bi priznali storjeno napako. Tako vzroke za slabo počutje ali nesrečo vselej iščete pri drugih. Ne zavedate se, da ste za svojo srečo odgovorni sami. Samozavedanje, da smo edino mi odgovorni za svoje življenje in srečo je temelj, na katerem se vzpostavljajo novodobne zveze. Če mi ni v zvezi ni ok, je moja odgovornost, do sebe in do partnerja, da jo prekinem in zapustim.
Od partnerske zveze danes pričakujemo bistvo več kreativnosti, angažiranosti in osebne izpolnjenosti, kot bi si generacija žensk moje babice sploh upale sanjati. Partnerstvo danes ni več nekaj, kar mora obstaja in vztrajati za vsako ceno, samo zato ker je tako »prav« ali ker bi to pričakovali »drugi«. Danes je partnerski odnos svobodna izbira dveh, ki vanj vstopata z ljubeznijo in željo po osebni sreči in samoizpolnjenosti. Včasih se takšen odnos na prvi pogled zdi precej egoističen. Nemara tudi je – saj smo v njem pripravljeni vztrajati le tako dolgo, dokler v njem vidimo ugodje in osebni interes. Ker malo damo, malo tudi prejmemo. Mogoče je prav to odgovor za današnje bolj »površinske« odnose in posledično višjo stopnjo ločitev.
Čeprav se je v obdobju zadnjih generacij partnerski odnos spremenil, pa še vedno velja, kot je rada govorila že moja babica in je za njo ponavljala moja mama – za dobro partnerstvo je potrebna ljubezen, a znotraj nje mora vsak znati tudi stati in obstati tudi sam. Ljubite drug drugega, a iz ljubezni ne delajte spon. Dva lahko hodita skupaj, vendar mora pot vsak prehoditi sam. Kahlil Gibran je zapisal tole navdihujočo mise: »Podarite si srca, toda ne izročite jih drug drugemu v posest. Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca. In bodite skupaj, pa le ne pretesno: kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.«