Moje življenje je eno samo prilagajanje. Najprej staršem, potem partnerju in sedaj tudi že hčerki. Soočam se z izgorelostjo. Utrujena sem in nikoli ne uspem najti časa zase ter se poglobiti v stvari, ki me zanimajo. Moj vsakdan je prepreden z nešteto opravili: gospodinjstvo, služba, otrok in njegove šolske in obšolske obveznosti. Verjetno si mislite, da pretiravam. Se zavedam, da nisem edina ženska, ki mora sama poskrbeti za dom, otroka in gospodinjstvo, a res sem na koncu z živci in energijo. Mož ima zelo zahtevno službo in ga s hčerko vidiva le zgolj zjutraj in zvečer, ko se vrne. Čez vikend pa najraje počiva in tako sem spet sama za vse.
O naših odnosih sem pričela razmišljati, ko se je začelo kazati uporniško in neprijazno vedenje 12 letne hčerke, ki jim enostavno sama nisem več kos. Hči me ne upošteva, mož pa tudi na moje prošnje, naj mi priskoči na pomoč in naj skupaj rešiva nastalo situacijo, ni pokazal interesa za sodelovanje. Kako naj izboljšam odnose v naši družini? Hvala za nasvet.
Karla, 40
Draga Karla, popolnoma vas razumem in ne, ne mislim, da pretiravate. Iz vašega zapisa veje stiska ženske, ki vstopa v zrela leta, izmučena in naveličana, da je vedno in vselej za vse sama. Sama za vzgojo, sama za gospodinjstvo, sama za vse kar zadeva hišo, renoviranja, organizacijo počitnic, obiskov, rojstnih dni. Sprašujem se, kako ste lahko zdržali tako dolgo?! Šele nemoč obvladanja hčerkine jeze in uporništva vas je nagovorilo, da v vaših odnosih nekaj ni vredu. Doslej pa ste živeli iz dneva v dan, tekali ste od opravila do opravila, ne da bi se kdaj sploh vprašali: »Sem srečna? Je tudi za mojo osebnostno rast in veselje kaj prostora pod našo skupno streho?« Pa se niste. Niste imeli »časa«. Upali ste, da bo en dan vse bolje. Da bosta mož in hči spregledala vašo dobroto in vam z odprtimi rokami prišla na proti, da vam pomagata nositi vaše breme. To se seveda ni zgodilo. Situacija se je z nepokornim otrokom še zaostrila. Tokrat ji sami niste več kos. Mož pa pravite, nima interesa pomagati. Hm? Verjetno se tudi še niste vprašali, zakaj vztrajate v takšni partnerski zvezi? Sleherni dan se razdajate. In kaj dobite v zameno? Mogoče vas mož podpira finančno. Kaj pa zaupanje, moralna podpora, sodelovanje in ljubezen? Mogoče vam bo to nadvse tuje, a morali se boste naučiti reči »ne, dovolj«! Zahtevati in se postaviti zase.
Sprašujete, kako izboljšati odnos? Predlagam, da najprej močno pretresete rutino, ki vas v vašem domu dela nevidno. Vzemite si teden oddiha. Sami zase. In naj se onadva medtem znajdeta kakor vesta in znata. Vi pa v tem času resno premislite, kaj si želite od svojega življenja in kako boste to zahtevali zase. Če kljub temu ne boste naleteli na posluh, premislite o smotrnosti vztrajanja v takšnem odnosu.
Pred dvema letoma sem se zapletla v ljubezensko afero s sosedom. Zanjo je izvedel moj mož. Sledil je razhod, a se takrat nisva ločila. Začasno sem se preselila k mami. Po dobre pol leta me je obiskal in mi rekel, da mi je oprostil. Preselila sem se nazaj k njemu. Nekaj časa je bil mir, potem pa se je pričelo izsiljevanje in metanje »varanja« pred nos za vse, kar storim ali ne storim. Medtem sva postala tudi starša. Počutim se kot ujetnica, ki mora vselej popustiti, saj mi drugače grozi z ločitvijo.
Mateja, 36
Draga Mateja, kogar piči kača, se še zvite vrvi boji, pravi stara ljudska modrost. Kot kaže, ste vašega moža s skokom čez plot zelo prizadeli in odtlej ga preganja ljubosumje in nezaupanje. Njegova beseda, da vam je oprostil, očitno tudi ni bila popolnoma iskrena. Verjamem, da trpi, ker ga je strah, da vas bo zopet izgubil. Zakockali ste njegovo zaupanje, to je dejstvo. A, da boste zato primorani vso svoje življenje nositi okove zaradi storjene »napake«, pa si tudi ni moč predstavljati.
Z vašim partnerjem se bosta morala resno pogovoriti. Če vam je odpustil, vam je odpustil. Kar je bilo, je bilo. Preteklost ne sodi v sedanjost in konec koncev, sta medtem postala starša. Otrok bi moral predstavljati novo ero v vajinem odnosu in priložnost za ponovno zbližanje in postavljanje drugačnih življenjskih prioritet.
Draga Mateja, tudi vi si morate odpustiti preteklo afero. Še vedno vas namreč spremlja močan občutek krivde. Ta vas hromi, da bi se potegnili zase in moža opomnili na takrat dano obljubo, da vam je odpustil in vas na podlagi tega povabil nazaj v svoje življenje. V vajino komunikacijo uvedita vsakodnevni čas za »odprt prostor«, ko lahko vsak od vaju, brez kritike in napada drugega, spregovori o lastnem strahu, negotovosti, porajajočem ljubosumju in občutkih krivde. Na takšen način si bosta prišla bližje – tako v vajinih občutkih kot mišljenju.