Partnerski odnosi nas lahko povzdignejo ali pa pokopljejo. Lahko so izvor naše osebnostne rasti ali pa ravno nasprotno, naše popolne degradacije. V njih smo lahko neizmerno srečni ali pa trpimo peklenske muke. Ali živimo v zdravih ali nezdravih ljubezenskih odnosih je precej odvisno od našega razumevanja pojma ljubezni. Besedo ljubezen običajno povezujemo s prijetnimi čustvi, hvaležnostjo, radostjo in predanostjo, ki jo partnerja čutita drug do drugega. Bilo bi dobro, da bi bilo vselej tako. A v praksi lahko ljudje razumejo ljubezen tudi popolnoma obrnjeno na glavo. Tako nekdo ljubezen v partnerstvu enači z občutkom nadvlade ali pa ponižnosti. Lahko mu ljubezen predstavlja potrebo po nenehnem žrtvovanju, podrejanju ali občutku premoči nad drugim.
Kakšne ljubezenske odnose gradimo, je precej odvisno od partnerskih zgledov, ki smo jih bili deležni v naši primarni družini. Hči opazuje mamo in se uči, kako se vesti v odnosu do svojega bodočega partnerja. Nasilni oče bo sinu dajal občutek, da je udarec sprejemljivo sredstvo komunikacije z njegovo bodočo ženo. V eni od takšnih nezdravih »ljubezenskih« zvez je živela tudi Ana.
Kot deklica je bila nemalokrat priča verbalnemu nasilju očeta nad materjo. Veliko je delal in bil pogosto z doma. Doma je zahteval mir in tišino, da si je lahko odpočil. Vsi so se bali njegovega rjovenja in zmerjanja. Prestrašena je bila tudi mama, ki niti sebe niti otrok ni bila sposobna zaščititi in očetu postaviti jasnih mej. Kljub očetovemu poniževalnemu odnosu, je otrokom o njem vselej govorila ljubeznivo. Spodbujala jih je, da morajo očeta spoštovati in imeti radi: »Četudi je kdaj malce »glasen«, vas ima vseeno rad.« Tako se je mala Ana naučila, da je ljubezen v odnosu groba in nespoštljiva. Kot deklica je spoznavala, da mora biti nevpadljiva, tiha in mirna, brez mnenja in lastnih želja, pohlevna in ponižna.
Ana je izkusila življenje z možem, ki je bil karakterno precej podoben njenemu očetu. Precej let je v zakonu živela njegove želje, se mu podrejala in prenašala njegove pikre in kdaj tudi žaljive besede.
A bolj kot se je Ana poglabljala vase, več kot se je izobraževala, brala, razmišljala o usodi svoje matere in jo primerjala s svojo, bolj je spoznavala, da jo takšno partnerstvo hromi. Počasi, korak za korakom je odkrivala, da živi zlagano ljubezen. Spoznala je, da odnosa, ki ni spoštljiv, hrepeneč, ljubezniv, ni mogoče imenovati ljubezen. In to si je želela spremeniti.
Nekega večera, ko je pospravljala po kuhinji, se je mož nanjo spravil s pikrimi očitki. Obtožil jo je lenobe, ker je v kopalnici še od jutra stalo oprano perilo potrebno likanja. Ana se je na take pripombe običajno odzvala z opravičevanjem, ker ji je zmanjkalo časa, da dela ni uspela opraviti. Prevzel jo je občutek nemoči in krivde. Žal ji je bilo, da ni bila sposobna poskrbeti za gospodinjstvo, kot bi si tega želel in od nje pričakoval njen mož. Delo bi opravila, kakor hitro bi le utegnila. Tistega večera pa se je zgodilo nekaj, kar nista pričakovala ne Ana in ne njen mož.
Ko so na Ano padale partnerjeve žaljive besede, se je v njej nekaj premaknilo. V sebi je občutila neizmeren bes in jezo. Pograbila je porcelanast krožnik, ki je stal na elementu in ga z vso silo treščila od tla, da se je razletel na tisoče koščkov. Obrnila se je k možu in zakričala: »Dovolj!« Besede so prišle tako iznenada, tako nepričakovano, da sta bila v šoku oba. Ana, ki še nikoli v življenju ni občutila takšne moči, ni mogla verjeti, da je sploh zmožna takšnega glasu. Mož je kot ohromel obsedel na kavču in z velikimi očmi in odprtimi usti zijal vanjo. Čez nekaj trenutkov je vstal in se brez besed pobral iz sobe. To je bil začetek njune nove skupne poti.
Ana se danes vsak sleherni dan uči postavljati meje, njen mož pa se trudi te meje prepoznavati in spoštovati. Vzajemno sta se odločila, da bosta svoj nezdravi odnos pozdravila. Pred njima je pot, ki zahteva ogromno strpnosti, razumevanja, spoštovanja in zaupanja. To je pot prerojene ljubezni. Ljubezni, ki se uči postavljati meje.
Kako graditi zdrave ljubezenske odnose ali pozdraviti nezdrave?
Opuščanje žrtve
Ana se je možu vselej prilagajala in uklanjala. Takega odnosa se je naučila od svojih staršev. Upala je, da bo mož prepoznal in priznal njeno žrtev ter tako končno potešil njeno lakoto po videnosti, sprejetosti in pomembnosti, ki ji je starši niso zmogli ali znali dati. Vso svoje življenje se je trudila biti pridna. Tako je ostajala nevidna in neopazna. Neskončno je hrepenela po priznanju, saj globoko v sebi sama ni verjela, da je vredna, vredna ljubezni.
Igranje žrtve, pa naj bo to v partnerstvu ali pa v katerem koli drugem odnosu, ustvarja neravnovesje, ki odnos slej ko prej resno načne. Žrtev namreč ves čas upa, da jo bo partner ali rešil ali prepoznal njeno vrednost skozi prizmo njene žrtve. Žrtev je prepričana, da s svojim žrtvovanim časom, energijo ali denarjem vlaga v nekaj, kar po njenih predstavah prinaša dobre posledice za oba vključena. Pa jih v resnici ne. Žrtvovanje je proces manipulacije, s katero skušamo partnerja nalepiti nase, mu zbuditi slabo vest, ga siliti, da nam ugodi ali stori nekaj, česar si v resnici ne želi. Ob tem se počutimo mali in nebogljeni, obenem pa smo ves čas na preži in čakamo, kdaj nam bo drugi s priznanjem naše žrtve, podelil tudi našo vrednost. Naša samovrednost tako v celoti sloni na reakcijah našega partnerja. Dobro se počutim zgolj takrat, ko ali če se partner pokesa in s priokusom slabe vesti prizna našo žrtev.
Takšen odnos s časoma postane veliko breme za oba. Med partnerjema se povečuje prepad, ki ga spremlja občutek krivde, krivda pa počasi prerašča v jezo ter zamero in slej ko prej preide v nebrzdano reaktivnost ali celo v propad zveze.
Ozaveščanje preteklosti
Pri grajenju zdravih ljubezenskih odnosov je potrebno veliko vlagati tudi v ozaveščanje vzorcev, ki smo se jih naučili v otroštvu. Nezdrave situacije v partnerstvu lahko pričnemo uspešno reševati šele takrat, ko si problem priznamo – sicer smo slepi za vse rešitve. Čeprav je mala verjetnost, da se nekega dne »zbudimo« iz ujete preteklosti, ko se je to zgodilo Ani, je za dober odnos nujno, da prepoznamo (nezavedne) pasti naše preteklosti, se postavimo zase in smo pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje življenje in predvsem svojo srečo. Le tako se lahko razvijamo in delimo srečo ter svobodo tudi v dvoje.
Postavljanje jasnih mej
Čeprav se je Ana trudila moža prepričati naj bo do nje prijazen in ljubeč ter mu z igranjem žrtve vzbujati krivdo, pri njem ni uspela izsiliti želenega vedenja in razumevanja. Za Ano bi lahko rekli, da se nikoli ni naučila postavljati mej. Dopustila je, da jo je mož kritiziral, ji ukazoval in bil z njo nespoštljiv, enako, kot se je do nje nekdaj vedel tudi njen oče. To se je dogajalo vse do tistega usodnega večera, ko so moževe besede dosegle »rob« Anine tolerance. Takrat so Ani popustile zavore. V trenutku so se razblini v otroštvu ponotranjeni vzorci igranja žrtve in prvič je zmogla zares postaviti mejo. Ta meja ni poskušala, tako kot vselej dotlej, s krivdo omejiti moževega ravnanja, ampak je Ana prvič z njo bila sposobna ograditi in zaščititi sebe.
Ko govorimo o mejah, pogosto mislimo na razdvajanje, ločevanje, a v partnerstvu je postavljanje mej nujno. Za zdrave odnose in trdno ljubezen moramo vedeti kje so naše meje in tudi, do kod sega meja našega partnerja. Če želimo, da partner spoštuje naše meje, moramo tudi mi spoštovati njegove, le tako se gradi vzajemen odnos. Vendar največ težav v partnerstvu nastopi ravno zato, ker ne znamo reči »ne«. Zakaj nam »ne«, ki resnično odraža naše misli in občutke, gre tako težko z jezika? Najpogosteje zato, ker nas je strah. Globoko v sebi se bojimo, da bomo prizadeli drugega, ga nemara izgubili, sprožili v njem jezo, se počutili krivega, o sebi pa mislili, da smo slaba oseba. A vsak strah je zarotnik ljubezni. Zdrave ljubezenske odnose lahko gradimo le z iskrenostjo – najprej do sebe in nato do partnerja. Iskreni pa smo takrat, ko se osvobodimo strahu, začutimo notranjo avtoriteto in suverenost ter smo sposobni formirati jasne meje.
Odprta komunikacija
Ozaveščanje in občutenje mej je zelo pomembno. Za trdno partnerstvo pa je ključno te meje tudi skomunicirati. Dobra komunikacija je temelj zdravih in ljubečih partnerskih odnosov. Res je, s postavljanjem mej v partnerstvu vsekakor tvegamo tudi pojav »hude krvi«. Pri pogajanjih in tehtanju mnenj in pogledov se med partnerjema lahko hitro vname prepir. Vendar prepir, kjer gre za kresanje različnih interesov dveh enako »močnih«, ni nujno negativen. Takšna »kregarija« lahko ima tudi pozitiven izplen. Konstruktiven prepir v sebi nosi zametke novih (skupnih) rešitev ali pa priznava sprejemanje uravnoteženih kompromisov – danes naj bo po tvoje, naslednjič, pa po moje.
Za razliko od »konstruktivnih« prepirov, ki so sestavni del zdravih partnerstev, v nezdravih odnosih prepir le redko vznikne. Največkrat gre za premoč ene strani, ki drugega žali ali obtožuje, medtem ko se druga, šibkejša stran, poskuša braniti ali pa se nemo vda v vlogo žrtve. Takšen prepir je vselej destruktiven in v sebi ne prinaša nič novega ali pozitivnega.
Prevzemanje odgovornosti
Zdravi odnosi se med dvema posameznikoma lahko razvijejo šele, ko sta oba pripravljena prevzeti odgovornost zase, za svoja ravnanja, besede, vedenja in čustva. Kar se v partnerstvu pogosto dogaja in je bilo močno prisotno tudi v odnosu med Ano in njenim možem, je kazanje s prstom na drugega ter kriviti partnerja za lastno razpoloženje in neugodne čustvene situacije. Za Ano je bil mož tisti, ki jo je spravljal v podrejen položaj in ni sprevidel in priznaval njene žrtve. Za njenega moža pa je ona predstavljala zgolj bojazljivko, s katero je zlahka manipuliral in nanjo preusmerjal svojo slabo voljo in premoč. Tako sta se zapletla v začaran krog, nista pa se zavedala, da sta oba soodgovorna za situacijo v kateri sta se znašla – ona v igranju žrtve in on v vlogi manipulatorja.
Šele, ko smo v partnerstvu pripravljeni prepoznati svoje vedenje kot del problema, smo zreli za odnos na globlji ravni. Prst, ki kaže na partnerja, moramo preusmeriti proti sebi. S prepoznavanjem pomanjkljivosti in napak lastne vloge v odnosu, lahko stopimo v akcijo reševanja težav v partnerstvu.
Ana in njen mož sta tistega večera doživela šok, ki ju je oba resetiral. Ona je v sebi odkrila še nikoli izraženo moč, on pa jo je takrat ugledal v novi, drugačni luči, kjer ni bila več nemočna žrtev, temveč njemu enakovredna partnerka.
Postavljanja mej se lahko naučimo
Postavljanje lastnih mej in spoštovanje mej drugega je proces in je vrlina, ki se jo da naučiti, če smo le dovolj potrpežljivi in vztrajni. Z malimi koraki in vztrajno voljo lahko obnovimo in oživimo tudi odnos, ki že izgublja na medsebojni partnerski ljubezni in povezanosti.
Le tedaj, ko sta oba partnerja sposobna postaviti mejo, svobodno govoriti resnico svojih občutkov in misli, prevzemati odgovornost za svoje življenje ter vsakodnevno sproti reševati konflikte in komunicirati, lahko ustvarita odnos, ki je ljubeč, zaupljiv in trajno povezan.