Pozdravjeni!
Takole je, nič ne bom olepševala…počutim se ponižano in izkoriščeno. Imam dva sinova in z mlajšim so bile nenehne težave. Vselej smo ga morali reševati iz takšnih in drugačnih zagat in težav. Že v šoli se ni znašel. Kar naprej je imel težave s sošolci, ki so ga zbadali in provocirali. Prepisali smo ga na drugo šolo, pa je bilo tam še slabše. Pri svojih 30. je postal oče in občutek imam, da se tudi z otrokom najbolje ne znajde. Očitno je, da ima tudi njegova partnerka precej njegovih lastnosti. Kaj želim povedati: sinu, ki se tako bojazljivo spopada z vsakdanjim življenjem, skušam pomagati, kar se le da. A to me je pričelo obremenjevati. Vse vikende sem zasedena z varstvom vnučka in pogrešam prosti in brezskrbni čas zase. Rada bi si kaj privoščila, šla na izlete, počitnice, morje. Občutek imam, da nihče ne ceni te moje pomoči! Kot da je samoumevno, da sem vselej na razpolago. Tudi zdravje mi ne služi več tako kot nekdaj. Vikendi z vnukom me popolnoma izčrpajo, čeprav si to težko priznam. Prosim vas za nasvet, kako naj ob vsem tem razdajanju poskrbim zase in pri sinu dosežem vsak nekaj hvaležnosti?
Jelka, 55
Draga Jelka, tudi jaz ne bom nič olepševala…tako kot ste sineka učili, takšen sin je postal. Vselej ste se vmešavali v njegovo življenje ali bolje, živeli njegovo »življenje« namesto njega. V otroštvu mu niste pustili, da se sam spopade z lastnimi težavami. Najbrž ste za njegove lumparije vedno krivili druge: učitelje, sošolce, njegovega starejšega brata. Res je težko gledati lastnega otroka kako trpi, se ne znajde, zaide na stranpot. A izkušnja, da ste ga prepisali na drugo šolo, kjer se je zgodba z njegovimi odnosi ponovila, nakazuje, da se niste bili pripravljeni soočiti z njegovo »nepopolnostjo«. Ste sploh kdaj pomislili, da bi pa prepustili in mu dali priložnost lastnega soočanja s posledicami svojih dejanj? Ne, vi ste vselej posegali v njegove spore in jih reševali namesto njega. »Mama že ve, kako je prav.« »Mama že ve, kako rešiti problem.« »Lepo počakaj doma, jaz pa bom šla v šolo in uredila namesto tebe.« Verjamem, da vam je kot najmlajši še posebej prirasel k srcu, a preveč ste se ga oklenili in s tem sina popolnoma prevezali nase. Kako pa mislite, da se v svoji koži počuti človek, ki so mu vso življenje nakazovali, da se je nesposoben spopadati s lastnimi težavami, reševati konfliktne odnose, poskrbeti zase? Pravite, da se bojazljivo spopada z življenjem in prav imate, ustvarili ste bojazljivca. Namesto, da bi ga opogumili, ko je prišla »nevihta«, ste ga skrili v kot in se kot vitezinja pognali v neusmiljen boj za njegov in seveda, predvsem svoj, prav. In takega ga vidite še danes – nesposobnega, bojazljivega in nemočnega. Ga boste sploh kdaj spustili in mu pustili, da sam zaživi svoje življenje? In kar je najhuje, za to svojo »požrtvovalnost« sedaj terjate še hvaležnost?!
Draga Jelka, prav imate – takoj sedaj se nehajte »žrtvovati« za sina in njegovo družino in lepo vas prosim, pojdite na vse izlete, počitnice, obiske, oddihe, ki si jih lahko privoščite – za nazaj in za naprej. Mogoče vas bo občutek, kot pravite sami, »ponižanosti in izkoriščenosti« predramil, da ne vtikajte več nosu tja, kjer se vas ne tiče. Poskrbite za svoje življenje, sina pa pustite pri miru. Za vaju oba bo to nekaj čisto novega. Transformacija, da se iz bube razvije metulj, je vselej boleča.
Tole vprašanje je zame precej diskretne narave. Težko mi je razmišljati, še bolj pa pisati o njem. Imam hčer, s katero sva si blizu. Od nekdaj mi zaupa in tudi sicer preživiva precej časa skupaj. Pred tremi leti se je poročila. S partnerjem se dobro razumeta in razmišljata o družini. No, vsaj tako mi je vselej dala vedeti. Pa je splet okoliščin pripeljal do situacije, da sem jo slučajno zalotila, ko je stopala iz avta neznanega moškega, s katerim se je za slovo še strastno poljubljala. Bila sem tako šokirana, da sem se samo odpeljala domov in še danes, po več tednih nisem prišla čisto k sebi. Hčerki nisem o tem rekla nič. Še vedno daje občutek, da je v zakonu zadovoljna, oba z možem izgledata srečno in sproščeno. A jaz se bojim zanjo. Strah me je, da si bo zavozila življenje, ko(če), bo mož izvedel o njenih »skokih čez plot«. Zet je res dober človek in ima mojo hčerko iskreno rad. Kaj mi svetujete, da storim?
Lucija, 56
Draga Lucija, ja, verjamem, da je bila ta nepričakovana situacija res kot strela z jasnega sploh, če hči in njen mož nista o »težavah« dala niti slutiti. Zanimivo je, kaj vse se skriva v in za odnosi ljudi. Včasih imamo občutek, kako sta si dva neprestano v laseh. Pa se mogoče na emocionalni ravni prav dobro razumeta. Sta pač takšne, težko brzdajoče narave. V konfliktih sta si enakopravna in enako močna, da lahko shajata tudi z »glasnimi« dialogi, čeprav bi zunanji opazovalec menil, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo ta drama končala. Spet drugi presenečajo na način, kot je to storila vaša hči. Od zunaj vse izgleda perfektno. Popolno. Ljubezen na prvi pogled, kot v filmskih limonadah. Trdna vez, ki traja vse do smrti. Potem pa,…nekega dne,… iznenada,… bum – in podoba popolnosti se razleti na tisoče koščkov. Sanje so uničene in pristanek na realnih tleh je več kot boleč.
Kaj lahko storite, me sprašujete, draga Lucija? Najbolje, da nič. Če pa že kaj, pa glede na to, da sta s hčerko zaupnici, ji mogoče omenite, kaj ste videli. Nemara bi se tudi ona želela pogovoriti, pa si ne upa. Ve, da vas bo prizadelo. Z mojega stališča je pogovor smiseln, če ji boste pustili, da vam predstavi svojo zgodbo in svoja resnična čustva, brez da bi vi ob tem čutili neizmerno potrebo, da jo »spametujete«. V kolikor boste nastopili s svojim »prav«, vam bo hči zaprla vrata in vas pustila izven kroga zaupanja. Mislim, da ji je kristalno jasno, kaj jo čaka, če mož izve za njeno afero. Ni ravno veliko alternativnih izhodov. A življenje je njeno. Nobena od naju ne ve, kdo je ta »neznanec«, v kaj se je zapletla in ne poznava njenih občutkov. Mogoče je to res pot v pogubo, lahko pa je rojstvo nečesa čisto novega. Ne želim ji soditi niti je obsoditi, ne v dobro in ne v slabo. V odnosu mama-hči vselej vidim vlogo matere, da mama, seveda, lahko ima svoje mnenje. Mnenje, ki je odkrito, a obenem dobronamerno. Dobronamerno v smislu: »Meni se to, kar počneš, draga hči, ne zdi prav, niti pametno, a ti sama si odgovorna, da storiš, kot se tebi zdi najbolje (četudi se to meni zdi totalno narobe!)«. Tukaj se materinska vloga polnoletni hčerki zaključi. No, ne še čisto…najpogosteje se zgodi, da je mama seveda imela prav. Hči to spozna prepozno. Obžaluje. In vloga mame zopet nastopi, ko je potrebno ranjeni hčerki nuditi objem in nastaviti ramo. A brez pridige: »Saj sem ti rekla!« Tiho, v bolečini, ji pomaga predelati izkušnjo. Saj globoko v sebi ve, da četudi bi jo takrat prosila, kaj naj stori, naj prekine afero, naj se raje posveti svojemu zakonu, bi to naletelo na hčerkina gluha ušesa.
Draga Lucija, je, kar je. Vsak ima pravico živeti svoje želje. A lastne želje terjajo tudi velike odgovornosti. Bodite hčeri opora v dobrem in slabem. Ne morete je obvarovati, lahko pa ste ji vselej svetilnik, ki ladjo varno pripelje v pristan tudi ob najtemnejši noči.